Čeprav so kontracepcijske tablete danes na voljo že skoraj povsod in vsem, vseeno radi pozabimo, da njihov razvoj simbolizira revolucionarno spremembo pri načrtovanju družine ter na področju spolnih in reproduktivnih pravic žensk.
Pred pojavom kontracepcijske tablete je bilo na voljo izredno malo učinkovitih načinov za preprečevanje nezaželene nosečnosti, pa še ti so običajno zahtevali sodelovanje partnerja. V mnogih državah so bili celo prepovedani. Leta 1916 je Margaret Sanger, ki je pozneje ustanovila organizacijo Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood), predstavila svojo vizijo o novi obliki kontracepcije - o kontracepcijski tableti, ki jo bo mogoče zaužiti, ki ne bo motila spolnega odnosa in zaradi katere ne bo ogrožena plodnost ženske.
Sangerjevo so k razvoju kontracepcijske tablete spodbudile izkušnje, ki jih je pridobila, ko je kot medicinska sestra delala v revnih newyorških četrtih. Tam je spoznala ženske, ki so trpele zaradi posledic nenehnih nosečnosti in porodov ter umirale zaradi nestrokovno opravljenih umetnih splavov. Čeprav je večina žensk s Sangerjevo delila željo po boljših načinih preprečevanja nezaželene nosečnosti, je razvoj kontracepcijske tablete napredoval zelo počasi. Ker je bilo treba premagati mnoge znanstvene, družbene, politične in zakonske ovire, je trajalo skoraj 50 let, preden je njena vizija postala realnost.
Ustavi tvorbo jajčec
Plodnost ženske je odvisna od dozoritve jajčeca in njegove sprostitve iz jajčnika v jajcevod. Ta proces nadzira tako imenovana hormonska povratna zanka, ki jo sestavljata jajčnik in žleza hipofiza v možganih. Kontracepcijska tableta deluje tako, da "pokvari" to povratno zanko in ustavi proizvodnjo jajčec. Hkrati povzroči, da postane sluz v materničnem vratu gosta in lepljiva, s čemer prepreči potovanje semenčic v maternico. Manipuliranje s to povratno zanko v namene preprečevanja nezaželene nosečnosti je sicer staro precej več kot kontracepcijska tableta. Nekatera tradicionalna zdravila vsebujejo snovi, ki učinkujejo na enak način kot tableta.
Toda komaj v 30. letih preteklega stoletja so prepričljivo dokazali, da so zajci postali neplodni, potem ko so jim vbrizgali hormon progesteron, ki ga med menstrualnim ciklusom proizvajajo jajčniki. Čeprav so bili ti zgodnji eksperimenti uspešni, pa so bili skrajno neracionalni. Edini vir progesterona je bilo namreč tkivo jajčnikov živali, potrebnih pa je bilo na tisoče jajčnikov, da so lahko proizvedli samo nekaj miligramov tega hormona.
Ta težava je bila odpravljena na začetku 40. let preteklega stoletja z razvojem metode, s katero so lahko pridobivali velike količine progesterona iz divjega jama, gomoljaste rastline iz Mehike. Nova oblika progesterona je imela pomembno prednost: uporabnica ga je lahko preprosto pojedla, ni ji ga bilo več treba vbrizgavati.
Dodatna prednost jamovega izvlečka je bila v tem, da je vseboval tudi male količine mestranola, sintetičnega estrogena. Prejšnje študije so pokazale, da lahko estrogen zmanjša prebojne (vmesne) krvavitve, ki so pogost stranski učinek zdravljenja s progesteronom.
Zdaj so bili na voljo vsi elementi, nujni za razvoj kontracepcijske tablete. Toda preden so lahko "čarobno tabletko" dali na trg, jo je bilo treba testirati še na ženskah.
Portoričankam so marsikaj zamolčali
Prvotni načrti, da bi tableto testirali v ZDA, so hitro splavali po vodi, ker tam ni bilo dovolj žensk, ki bi bile pripravljene sodelovati pri testiranjih, hkrati pa jih je veliko predčasno odstopilo zaradi stranskih učinkov. Testiranje kontracepcijske tablete so nato preselili v Portoriko, kjer jo je preizkusilo na stotine žensk. Temna plat zgodovine kontracepcijske tablete je dejstvo, da tem ženskam niso povedali, da sodelujejo pri eksperimentalnem testiranju. Poleg tega jih niso seznanili z možnimi stranskimi učinki in tveganji. Med testiranjem sta dve ženski umrli, skoraj dvajset odstotkov pa jih je poročalo o stranskih učinkih, kot so glavobol, povečanje telesne teže, slabost in omotica. Ti stranski učinki so bili posledica zelo visokih ravni hormonov, ki jih je vsebovala tableta. Nekatere ženske so pozneje poročale o zdravstvenih težavah, ki naj bi bile posledica uživanja kontracepcijskih tablet.
Kljub celi vrsti stranskih učinkov je tedaj v Portoriku zanosila samo ena ženska, zato so testiranje označili za uspešno. Kontracepcijsko tableto so leta 1957 v ZDA odobrili za zdravljenje "menstrualnih motenj" in leta 1960 tudi kot kontraceptiv. Leto pozneje so jo odobrili še v Avstraliji, Novi Zelandiji in Veliki Britaniji.
Proti cerkev in nekaj feministk
Čeprav je začetek prodaje kontracepcijske tablete naletel na veliko nasprotovanje Katoliške cerkve in celo nekaterih feministk, je bil odziv javnosti na splošno pozitiven. Ženske so slavile, ker so imele od tedaj na voljo nov način nadzora nad svojo plodnostjo. Kontracepcijsko tableto so povezali celo z dvigom izobrazbene ravni žensk in izboljšanjem njihovega družbenega položaja.
Toda ta nova svoboda je imela svojo ceno: uporabnice kontracepcijskih tablet so pogosto poročale o stranskih učinkih, pri nekaterih so nastopili tudi resni zdravstveni zapleti, kot so kap, srčni napad, tromboza in depresija. Pisateljica in aktivistka Barbara Seaman je ta tveganja razkrila v svoji knjigi The Doctors' Case Against the Pill, izdani leta 1969. Posledica tega je bil leta 1970 izdani odlok, da morajo biti vsem tabletam priložena navodila za njihovo pravilno in varno uporabo. Leta 1988 so kontracepcijske tablete z visokimi odmerki hormonov dokončno umaknili iz prodaje. Zamenjale so jih nove različice tabletk, ki vsebujejo bistveno manj hormonov, zaradi česar imajo manj stranskih učinkov, njihovo uživanje pa je veliko bolj varno.
Od trenutka, ko je Margaret Sanger naznanila svoje dozdevno neuresničljive načrte za razvoj varnega in učinkovitega oralnega kontraceptiva, je minilo več kot stoletje. Kontracepcijska tableta je še vedno najpogostejša oblika hormonske oralne kontracepcije, čeprav že dolgo ni več edini način. Raziskave na tem področju hitro sledijo druga drugi in zanimivo bo videti, kakšen napredek bodo prinesle v naslednjih sto letih.
