Lačni športa

​Epidemija je svet spremenila kot bi se skoraj bližala njegov konec in smisel, saj je globoko zarezala v medčloveške odnose in skrhala družbene vezi. Človek je družbo skozi stoletja sicer nenehno spreminjal, a smo zadnja leta - če odštejemo revolucije in vojne - živeli v nekako predvidljivem tržno-ekonomskem naprezanju, pri čemer smo pred epidemijo nenehno poudarjali, kako je človeštvo s sodobnim načinom življenja, večnim hitenjem in tekmovanjem ter novimi, pametnimi tehnologijami izgubilo veliko pristnosti in prvinskosti, neprecenljivih izkušenj medosebnega spoznavanja, pa naj gre za rokovanja ali dotike, mimiko, vonj in da se vedno manj poznamo.

Tako je zlasti v urbanih okoljih, kjer ljudje hodijo drug mimo drugega, smo znali pametovati, medtem ko je na vasi še nekaj več človeškega, pristnega in neposrednega, manj divjaštva za dobrinami in podobno. A kaj naj potem rečemo zdaj, v epidemiji? Uporaba sodobnih tehnologij se je pokazala v vseh svojih barvah - kot rešiteljica ob delu in komunikaciji na daljavo ali kot tisti rabelj, ki še poglablja medčloveško odtujenost. Globine spleta in socialnih omrežjih namreč povročajo samozadostnost in epidemija je takorekoč idealno okolje za razčlovečenje.

Tisto, česar nas je epidemija še opeharila, so tudi srečevanja, ki prinašajo telesno in duševno zdravje. Mednje zagotovo sodi skupinska športna rekreacija z žogo, ki je v družbi izjemno pomembna, a jo je epidemija popolnoma obglavila. Druženje ob športni aktivnosti prinašajo veliko tega, kar nove tehnologije odnašajo – neposredne stike, gibanje, krepitev zdravja, zabavo, zdravo rivalstvo in socialno približevanje. Pri rekreaciji je namreč nepomembno, kdo je direktor, delavec, kmet ali upokojenec, ali koliko je kdo bogat ali reven, važno je, kako komu poda, zabije gol, se obnaša na igrišču, kako strastno se zna poveseliti zmage ali pretrpeti poraz.

Vojska rekreativcev je bila v času epidemije opeharjena za tovrstni šport v dvoranah ali na prostem. Država je sicer dovolila vadbo v skupinah po deset, a hkrati preko NIJZ priporočila minimalno dvometrsko razdaljo med igralci, kar je za nogomet, košarko, odbojko, rokomet..., burleska, saj se tako športati ne da. In ker s(m)o Slovenci rekreacijo pogrešali, se sedaj miga na črno ali na skrivaj in tam, kjer si dvorane ali zelenice upajo odpreti. Žal mnogi ne bodo brcali ali metali na koš nikoli več, ker so odšli zaradi covida ali ker so se v tem letu preprosto odvadili, polenili, zaprli vase in našli kaj drugega. Pohvalno je, če vsaj alternative v gibanju v naravi, drugih športih in zdravih navadah, a žal medicina sporoča tudi o nasprotnem, večanju odvisnosti od alkohola, duševnih stiskah, boleznih, debelosti...

Ker prav množičnost rojeva rezultate in športne uspehe, bodo posledice obglavljenja športnega duha tudi v tekmovalnem športu, kjer smo Slovenci, sicer tudi po Eurobarometru priznani kot močno športen narod, močno razvajeni. Zato - odprimo šport - takoj in v celoti, ne le za gledalce na tribunah in najdimo poti ob razumnih zaščitnih ukrepih, da se strast, zdravje in veselje povrnejo med ljudi.