John Gray
“Za prejšnje generacije je bilo značilno, da so možje ženam nudili ljubečo podporo, ki je zadovoljila njihove potrebe po preživetju in varnosti. Toda sodobna ženska potrebuje nov način izražanja ljubezni, ki vključuje zadovoljevanje tako njene čustvene potrebe po pozornosti, sodelovanju, romantiki, intimnih pogovorih in enakovrednem spoštovanju, kakor tudi povečane potrebe po samostojnosti in samouresničevanju. (...) Na nekoliko drugačen način imajo tudi moški nove čustvene potrebe po tem, da se počutijo uspešne in cenjene zaradi svojih prizadevanj pri zadovoljevanju partnerkinih potreb in tudi zaradi zadovoljevanja lastnih potreb po večji samostojnosti in samouresničevanju. V preteklosti so se moški počutili uspešne, če so poskrbeli za materialno zadovoljstvo družine. Toda sodobni moški imajo nove potrebe: potrebujejo občutek zaupanja, priznanja in cenjenosti zaradi truda, ki ga vložijo v zagotavljanje nove čustvene podpore, ki jo potrebujejo njegova žena in otroci.
Mojco Šeme
Živimo v prenasičenih časih
“Dejansko tudi sama pri svojem terapevtskem delu s pari opažam, da danes na zaostrovanje v partnerskih odnosih izjemno vplivajo družbeni dejavniki – tu sta predvsem dva, ki sta po mojem ključna: neoliberalna ekonomija izjemno podaljšuje urnike v službah. Prav običajno je, da se danes dela pozno v popoldan, pogostokrat ljudje za službo delajo še doma, ob večerih, ne da bi se jim to zdelo nekaj, kar bi bilo treba problematizirati, ker »tako pač je«. Drugi družbeni dejavnik, ki po mojem toksično vpliva na porast konfliktov v partnerskem odnosu, pa je pojav sodobne pametne tehnologije s 24-urno priklopljenostjo na socialna omrežja. Slednji je po mojem mnenju prevzel predvsem ženski del populacije, torej del družine, ki je bil v preteklosti prisoten v družini, danes pa se ga s priklopljenostjo na socialna omrežja vsakodnevno odklaplja tako čustveno kot tudi bivanjsko. Živimo torej v izjemno napetih, stresnih, prezaposlenih, prezasičenih časih. In ni čudno, da zato trpijo naši najbližji odnosi – partnerski in odnosi v družini, a tudi odnosi z otroki. In ne trpijo »samo« najbližji odnosi. Trpi tudi odnos nas samih do sebe. Ni časa in prostora za lastno regeneracijo, destresiranje, zabavo, sprostitev, povezovanje, ustvarjanje. Sodobna družba je družba izgorelcev! Izgorevamo sami – in povsem logično je, da izgorevajo tudi partnerski odnosi in odnosi z družinskimi člani,
Družbeni vpliv sesuva odnose
“Najbolj problematično je to, da se ljudje pogosto ne zavedajo tega družbenega vpliva na partnerske in družinske odnose (ali na lastno duševnost). Ne problematizirajo družbenih razmer, nenormalnih, z neoliberalnimi idejami prežetih pričakovanj, ki jih delodajalci gojijo do svojih zaposlenih. To sprejemanje izjemno zahtevnih zahtev na trgu dela kot samoumevnih – ali še več – kot »sveto resnico«, da si vreden in okej le, če v službi delaš po 10 do 12 ur, to je po mojem velik problem, ki se ga ljudje ne zavedajo in za težave v partnerskim odnosu krivijo izključno psihološke razloge. Družbeni vpliv je tisti, ki danes v veliki meri sesuva sodobne odnose. Predstavljate si fiktiven, a v določenih odtenkih izjemno pogost primer iz moje prakse. Mlad par z majhnima otrokoma, eden je še dojenček. Mož iz službe prihaja domov ob 18.00 (poskuša graditi kariero, poleg tega direktorju težko reče ne, saj je odraščal v tipični slovenski družini, kjer je bilo delo prva vrednota v sistemu vrednot). Žena je sama doma z otrokoma po 12 ur (»na porodniški«). Njena mama ji veliko ne more pomagati, ker je še v službi. Njen oče je v drugo poročen in ima najstniške otroke, tako da je tudi njegove pomoči bolj malo. Moževi starši živijo na drugem koncu Slovenije. Žena ostaja cele dneve sama z otrokoma. Popolnoma je izčrpana – poleg tega, da je sama po 12 ur z otrokoma, je pod stresom tudi zaradi svojih notranjih pričakovanj po tem, da bi morala biti popolna mama. Ko mož pozno in utrujen pride domov, ona pričakuje, da bo prevzel skrb za otroke in da se bo lahko malo sprostila. On je od 11-urnega delovnika uničen in po prihodu leže na kavč. Ona, ki ga je cel dan čakala, da bo prišel domov, ona, ki je cel dan hodila preko sebe in svojih meja v skrbi za otroke – se ob pogledu na moža na kavču sesuje in pomisli: nima me rad, vseeno mu je zame. In mu prične očitati. Skregata se. In tako vsak dan znova. Mož se s čedalje težjim občutkom vrača domov. Ker doma, za vhodnimi vrati, se skrivajo stres, občutek, da nisi dober, slaba volja ... Začarani krog se sklene. Pred 30 leti, ko so naši starši iz službe odhajali ob 14.00 in popoldne niso odgovarjali na službeno e-pošto, niso preverjali facebook objav in šteli všečkov pod svojimi komentarji, se bi taka zgodba verjetno odvila drugače,"
Zadnji odnos, ki nam je še ostal
“Nekateri pari imajo bolj zaostrene odnose, medtem ko so drugi obupali in pometli svoje čustvene potrebe pod preprogo. Še vedno se razumejo, vendar je strast iz njihovega odnosa izginila,”
“Ljudje zaradi hitrega življenjskega tempa in vzporednega razpada bližnjih socialnih omrežij - oboje proizvaja enormne količine stresa - postajajo čedalje bolj izpraznjeni, so kot na nekem avtopilotu. Izgorelost danes postaja modna diagnoza, ki pa ni nekaj fiktivnega, ampak je realnost večine delovne populacije. Priznani učitelj čuječnosti, nizozemski psihiater in psihoterapevt dr. Erik van den Brink, nam je zadnjič na svojem izobraževanju iz čuječnostnega sočutja povedal, da sodoben človek v enem dnevu doživi več stresa, kot ga je neandertalec doživel v celem življenju. Stres, ki ga doživlja sodoben človek, je sicer subtilen, pogostokrat neviden – živimo vendar v družbi obilja, kjer smo siti, varni, ekonomsko preskrbljeni – a se nam, kljub temu da smo na prvi pogled »na varnem«, stalno vzbuja stresni odziv v telesu. Naš odziv pa je boj-beg-zamrznitev. Kot pravi van den Brink, pogosteje kot neandertalcu ali pa našim prednikom. Če se je našemu predniku ta sprožil v situaciji realne ogroženosti, ko ga je npr. napadel tiger (in mu je ta sistem s svojo aktivacijo pomagal preživeti), se stresni odziv boj-beg-zamrznitev v nas sproža v jutranji prometni konici, ob tem, ko nihče ni všečkal naše objave na facebooku, pa ob »breaking news«, ali ko nas šef grdo pogleda, ali ko to stori žena, ko se pozno in utrujeni vrnemo iz službe. Živimo v časih, ki jih zaznamuje potrošniška ideologija, v časih, kjer nam trg prodaja prazne obljube o »veliki sreči« - tudi v partnerstvu. Ja, povezan odnos je mogoče doseči, a treba se bo upreti, kolikor se pač da upreti, neoliberalnim pričakovanjem delodajalcev in tudi toksični pametni tehnologiji. Oboje namreč vdira v zasebnost – in oboje uničuje še zadnji stabilen odnos, ki je ostal od nekoč bolj razširjene mreže odnosov, ki je bila značilna za človeška bitja, ki smo v osnovi izjemno socialna. Človek je do nedavnega živel v rodovnih in plemenskih skupnostih – torej vpet v širok socialni kontekst. Tega danes več ni. Zato je tako pomembno vlagati v ta zadnji odnos, ki nam je še preostal. Si vzeti čas za »naju«, iti prej iz službe, negovati lepe trenutke v odnosu,”
Prepiri kot teniški dvoboj
“Teniški dvoboj je dobra metafora za kroničen partnerski konflikt, v katerem se partnerja v resnici ne znata začutiti v ranljivih čustvih, ki se skrivajo pod na površju vidnim pingponganjem. Pod kritiko in obtožbami se vedno skriva globoka rana nepovezanosti, samosti, morda celo zavrženosti. In potreba po objemu, sočutnem srcu in ušesu, stiku brez besed. Na drugi strani pa se pri drugem partnerju, pod navzven vidnim umikanjem, bežanjem v delo, pretiranim ukvarjanjem z duhovnostjo ali športom, pod zasvojenostmi, vedno skriva globoka bolečina, da zate nisem okej, da te v tvojih očeh nisem vreden. In da te najbrž nikoli ne bom, ker se stalno vrtiš okoli mojih pomanjkljivosti in tistega, česar nisem naredil zate. Kar pa sem storil zate, pogostokrat ostaja spregledano. Ko se partnerja pričneta pogovarjati o teh ranljivih delih sebe, sta na poti iz začaranega konflikta in na poti do več povezanosti. Kot partnerska terapevtka seveda priporočam partnersko terapijo, Ki pa ni čudežna paličica! Terapija ne bo delovala v primerih nasilja, zasvojenosti, odprtih afer. Vse to je treba predhodno zapreti (v programih pomoči, ki so namenjeni tem področjem), da se lahko lotimo izgradnje odnosa na nov način v kontekstu partnerske terapije. Prav tako terapija ne more učinkovati, če si partnerja zavestno ne vzameta časa zase, »za naju«, za pogovarjanje. Če še naprej oba delata po 12 ur in se po napornem dnevu zvečer oba utrujena sesujeta v posteljo, terapija najbrž ne bo učinkovita. Treba bo spremeniti življenjski slog, se upreti (kolikor se pač da) pretiranim pričakovanjem delodajalcev. Oditi prej iz službe. Se ustaviti. Popoldne izklopiti pametni telefon, odložiti tablico,"
Prekletstvo ameriških filmov
»Prizore, ki jih vidimo na velikem ekranu, ponotranjimo in jih želimo doživeti v resničnem življenju. Toda filmi ne prikazujejo, kaj se zgodi po srečnem koncu, ko se je treba soočiti z vsakdanjim življenjem. Naši novi vzorniki za sodobne odnose so liki iz televizijskih nadaljevank in filmov, ki ne prikazujejo resnične podobe romantične ljubezni,«
»S tem se absolutno strinjam. Še posebej ta trend opažam pri generaciji, ki je intenzivneje kot naša, ki smo iz sedemdesetih ali od prej, odraščala ob spremljanju množičnih medijev, ameriških nadaljevank, življenja starlet v slogu Kardashian in tudi ob spremljanju hard core pornografije. Vse te vsebine podajajo popolnoma nerealno podobo o tem, kakšen naj bi bil partnerski odnos, vključno z njegovim najbolj intimnim delom - spolnostjo. In potem sledi šok, ko se kmalu po rojstvu prvega otroka soočiš z manj romantično prestavo partnerskega odnosa. Resničen partnerski odnos, kjer partnerja v teh zahtevnih družbenih razmerah ohranjata povezanost in jo vedno znova gradita, je prigaran. To ni odnos, ki se je zgodil kot povezan sam od sebe. To je odnos, v katerem sta oba morala delati za povezanost. In tudi zdržati kakšno krizo, stresno obdobje ... Stresna obdobja (partnerjeve bolezni, smrti v družini, brezposelnost ...) so žal del vsakega realnega partnerskega odnosa. Potrošniški pogled na odnos bi nam v takih trenutkih sugeriral, da gremo stran in si najdemo novega partnerja, a žal tak pristop ljudi reže od poglabljanja odnosa – in da odnose vzdržujemo na površinskih ravneh, da so bleščeči, spolirani, prijazni očesu. Vsi pa v resnici hrepenimo po globinah odnosa – tam se čutimo varni, saj vemo, da ne bomo ostali sami, ko nam bo težko,«
Sreča je odločitev
“Enostavno,”
“tako, da se zavestno zavežemo, da gremo ob določeni uri iz službe domov ne glede na vse. In da se zavežemo neuporabi pametnih telefonov po 16. uri. Službenih zadev in tudi nesmiselnih zasebnih mašil na socialnih omrežjih torej ne vpletamo v času, namenjenem družini, partnerju in lastni regeneraciji in sprostitvi. Popoldan naj bo namenjen povezovanju, regeneraciji, igrišču, sprehodu. In ne žuljenju pametnega telefona. Partnerski terapevti priporočamo tudi zmenek vsaj enkrat na 14 dni. To morda ni izvedljivo, ko imamo dojenčka, po tej fazi pa je čas »za naju« nujen del skrbi za partnerski odnos – in s tem tudi skrbi za družino. Ker če funkcionirava midva, je večja verjetnost, da bova bolj elegantno vodila tudi najino družino,«
Članek je bil objavljen v avgustovski številki revije OBRAZI.
