Največji greh, ki ga lahko zagrešimo proti soljudem, ni, da jih sovražimo, ampak da nam zanje ni mar: to je bistvo nehumanosti, je zapisal britanski književnik George Bernard Shaw. Britanski Inštitut rasnih odnosov (Institute of Race Relations) je v zadnjih dveh letih zabeležil pregon 45 posameznikov, ki jim evropske oblasti sodijo zaradi "zločinov solidarnosti" - zato, ker so pokazali humanost. Preganja se jih, ker so posameznikom brez pravic, ki iščejo varno zatočišče, ponudili pomoč, hrano in izkazali solidarnost. Liz Fekete, predsednica inštituta, vleče vzporednico med vse bolj vidno zaprtimi, militariziranimi mejami in umikom humanitarnih ciljev iz politik EU ter pregonom nevladnih organizacij in posameznikov od Švice in Francije do Britanije. Tudi Milena Zajović, predsednica zagrebške pisarne organizacije Are You Syrious? omeni tako "legalne kot ilegalne načine, s katerimi se poskuša zamejiti naše delo". Prostovoljci zaradi vse bolj očitnih in pogostih ravnanj hrvaške policije, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom, spremljajo prosilce za azil tudi na policijsko postajo, da s tem zagotovijo, da lahko posamezniki resnično zaprosijo za mednarodno zaščito. "Zaradi tega nam je policija že grozila, da nas bo obtožila tihotapljenja ljudi," pove Milena Zajović. Hrvaška policija glede na številna poročila ne le da na mejah pretepa ljudi in jim jemlje obleko, denar in uničuje njihove telefone, ampak jih tudi sistematično vrača v Srbijo. Milena Zajović spomni na dogodek, ki se je nedavno zgodil v Zagrebu. "Policija je ljudi pred stavbo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), kjer so želeli zaprositi za pomoč pri prošnji za azil, strpala v kombije in jih odpeljala nazaj v Srbijo!" O novih primerih fizičnega in institucionalnega nasilja slišijo vsak dan. "Odsotnost kakršnekoli reakcije hrvaške vlade Andreja Plenkovića ali predsednice države Kolinde Grabar Kitarović je za nas znak, da vodstvo države tako ravnanje hrvaške policije dejansko po tihem podpira," pravi Milena Zajović. Pri tem spomni na še leta 2015, po njenem mnenju, zgledno ravnanje hrvaške policije, ki je pomagala beguncem, jim delila vodo in drugo pomoč. To je trajalo vse do uresničitve predloga slovenskega premiera Mira Cerarja o zaprtju balkanske poti. "Zaprtje balkanske poti marca 2016, ki je na Hrvaškem sovpadlo tudi z menjavo vlade, je situacijo na Hrvaškem dramatično poslabšalo," pravi.
Podatkovna baza borderviolence.eu vsebuje tudi poročilo iz letošnjega oktobra, ko naj bi bila slovenska policija afganistanskim beguncem uničila telefone in ignorirala njihove prošnje, da želijo zaprositi za azil, preden jih je deportirala na Hrvaško.
Baza pričevanj o policijskem nasilju
Prostovoljci in raziskovalci nemške organizacije Rigardu so na Balkanu v času prihoda beguncev najprej začeli zagotavljati pitno vodo in prhe za vse. Max Buttner opisuje, da so bili z začetkom letošnjega leta soočeni z vse več pričevanji ljudi o nasilju policije in o protizakonitih potiskih beguncev nazaj čez mejo (pushbacks). "Najprej se je to dogajalo predvsem na madžarski meji, a zgodaj spomladi se je povečalo tudi število poročil o nasilju in kršenju begunskega prava hrvaške policije. Enostavno smo morali reagirati," pove nemški raziskovalec. Poročila o množičnih primerih nasilja, ki so mu izpostavljeni prosilci za azil in begunci, so v zadnjem letu pripravile tako lokalne organizacije na Balkanu kot mednarodne od Zdravnikov brez meja, Human Rights Watcha do Oxfama. V Rigarduju so prvo poročilo o kršitvah, ki so jim bili priča in o katerih so slišali, pripravili že junija. Doživelo je določen odmev pri oblasteh, a ni doseglo nobenih sprememb v ravnanju policije na terenu. "Videli smo, da pride do zreduciranja problema na statistiko in številke." Zato so se ob letošnjem dnevu človekovih pravic skupaj z organizacijama No Border Kitchen in Fresh Response odločili predstaviti obsežno bazo pričevanj o policijskem nasilju, podkrepljeno s fotografijami in prvoosebnimi opisi posameznikov, kaj se jim je zgodilo. "Želimo povedati zgodbe ljudi, ki jih srečujemo pri svojem delu," opiše Max Buttner bazo borderviolence.eu, ki jo bodo sproti dopolnjevali. Trenutno, pove, jo zaznamuje tudi dejstvo, da so v zadnjih mesecih večino svojega dela opravili v Šidu, trenutno pa so prisotni v Subotici. A so tudi v teh krajih naleteli na pričevanja o izkušnjah s slovensko policijo. "Poročila, v katerih je omenjena slovenska policija, resda predstavljajo relativno majhen delež vseh poročil, a nekaj je prisotno v vseh: ljudi so ujeli nekje v Sloveniji, in ko so poskušali zaprositi za azil, so bili potisnjeni nazaj na Hrvaško in predani hrvaški policiji, ki jih je praviloma vselej odpeljala direktno čez državo vse do Srbije. Glede na pričevanja nedvomno obstaja neka oblika sodelovanja," pravi nemški raziskovalec.
Letos poleti naj bi bila slovenska policija na vlaku ujela šest ljudi, med njimi tri mladoletne, ki jih je takoj predala nazaj hrvaškim kolegom. Ti so jih prepeljali do srbske meje, kjer so jih še zbrcali in udarjali, ko so jih iz kombija prisili nazaj v Srbijo.
Gre za vprašanje skupne odgovornosti
Slovenska policija pojasnjuje, da sodeluje s hrvaško policijo na lokalni, regionalni in državni ravni v okviru sklenjenih sporazumov, a pri tem do sedaj ni ugotovila elementov ali okoliščin, ki bi nakazovali, da njihovi hrvaški kolegi uporabljajo neprimerno ali prekomerno silo. Glede očitkov, da ljudem ne omogoči, da bi v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito, ampak jih vrača na Hrvaško, pa so na policiji povedali, "da vse ilegalce, ki prihajajo iz Hrvaške vedno seznani, da prihajajo iz države članice EU in da bi morali podati namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito že na Hrvaškem".
Miha Nabergoj iz Pravno-informacijskega centra pravi, da takšno seznanjanje ni na mestu. "Policisti niso pristojni za presojo vprašanja, katera država je pristojna za obravnavo posameznega iskalca azila - tudi za ljudi, ki prihajajo v Slovenijo iz smeri Hrvaške, to ni nujno Hrvaška." Policija v nadaljevanju odgovora pravi, da “v vseh primerih, ko ilegalci izrazijo namero, da bodo kljub vsem okoliščinam v Sloveniji podali namero za mednarodno zaščito, le-to vedno tudi sprejme in take osebe preda notranjemu ministrstvu". A Miha Nabergoj opozarja, da bi se lahko zgodilo, tudi zaradi jezikovnih nesporazumov, da bi tujec policista narobe razumel, da v Sloveniji ne more zaprositi za azil.
Na policiji so pojasnili, da “komunikacija z ilegalnim migrantom poteka v jeziku, ki ga govori policist in ga ilegalec razume. Sicer pa se v večini primerov na obravnavo dogodkov kličejo prevajalci, ki imajo sklenjene pogodbe za prevajanje”. Ali lahko jezik sporazumevanja pomeni le geste in besede ja, ne, azil, Hrvaška, ostaja stvar interpretacije. Prav tolmačenje, pravi Miha Nabergoj, je področje, kjer je veliko prostora za izboljšanje. “Poleg kvalitete in strokovnosti je pomemben tudi varnostni vidik. Zagotoviti je potrebno, da tolmači niso ljudje, ki sodelujejo z veleposlaništvi in oblastmi držav, iz katerih prosilci za azil bežijo. Težava je tudi usposobljenost in število tolmačev, saj jih za nekatere jezike še vedno nimamo, za druge pa jih je premalo, kar lahko pomeni tudi, da prosilci za azil v postopku nimajo zagotovljenega primernega tolmačenja.”
Do začetka letošnjega leta je pravnik pet let v sodelovanju z UNHCR izvajal nadzor mejnega režima. Enkrat mesečno je obiskal po dve policijski postaji in Center za odstranjevanje tujcev v Postojni. “Zaznali nismo ne sistemskih ne ponavljajočih se kršitev. Izjave o kršitvah in nasilju so bili in so predvsem posamezni incidenti, večina prosilcev za azil pa odnos slovenskih policistov celo pohvali," pravi. Ga pa preseneča, da slovenska policija sistemskega nasilja sosednjih držav ne zaznava, saj njim o njem pripovedujejo tudi prosilci za azil, ki so pripuščeni v slovenski azilni sistem. “Ne glede na to, ali v posamezni državi prihaja do sistemskih kršitev v policijskih postopkih, pa nam prav izkušnje s Hrvaške kažejo na nujnost stalnega, neodvisnega nadzora, kot ga izvaja UNHCR," pravi Miha Nabergoj.
Edino, kar so dosegli, je, da se ljudi preusmerja na vse bolj nevarne poti in se jih vse pogosteje izpostavlja nasilju. To pa se včasih konča tudi s smrtjo
