Morski pes v Jadranu! Ni poletja brez velikega belega

Glorija Lorenci Glorija Lorenci
19.08.2018 13:23

Prva uradno zapisana žrtev morskega volka v Jadranu je bila slovenske krvi, prav tako zadnja, ki je na srečo preživela napad. A strašni ubijalci niso veliki beli, to smo v resnici mi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Avstralca Micka Fanninga je morski pes napadel sredi tekmovanja za svetovni pokal v deskanju. Napad je preživel.
Reuters

Poglejte si ga, preden greste plavat, smo poslušali davnega leta 1975 v napovedniku za film Žrelo. Spielbergu še danes zamerim, ker od ogleda filma naprej nikoli več nisem zaplavala v globokem morju, ne da bi vsaj za trenutek pomislila, da je v tisti črnini pod menoj nekaj nevarnega, prežečega in lahko zdaj zdaj ... Nič ne pomaga zavedanje, da je popularna kultura naredila belemu morskemu volku silno krivico, ko ga je upodobila kot krvoločni ubijalski stroj, ki požira ljudi in potaplja čolne.

Verico je potegnilo v globino

Vsako poletje si zasluži vsaj en članek o morskih psih v hrvaškem morju, kjer najraje letujemo. Kjer nas je največ. In je že zato nekako logično, da je bila prva uradno zapisana žrtev morskega volka slovenske krvi in zadnja, ki je na srečo preživela napad, tudi.

Kitovec je največji morski pes, redek in zaščiten, a črni trg cveti.
China Stringer Network
Veliki beli
Reuters

Prijatelji so bili hitrejši

Na milijone jih pobijejo samo zaradi plavuti.
Reuters

Letno ubijejo več kot 100 milijonov morskih psov

V Jadranskem morju je bilo ugotovljenih 30 vrst morskih psov, nekatere so izjemno redke ali pa jih morda sploh več ni, ker so jih zadnjič opazili pred desetletji. Kot v vseh morjih po svetu tudi tukaj že nekaj desetletij njihovo število konstantno pada. Nekatere od teh vrst se redno pojavljajo tudi v slovenskem morju, človeku nevarni pa sta v Jadranu samo dve: redek veliki beli in še redkejši mako. Eden glavnih vzrokov za upadanje števila morskih psov je prilov - ujamejo se v mreže in druge ribiške pripomočke in poginejo.
V Jadranu, tudi v slovenskem morju, se zadnja leta pogosteje pojavlja morski pes orjak, tudi desetmetrskega so že videli v Piranskem zalivu, ki je povsem nenevaren, saj se hrani le s planktonom. Ne glede na njegov brezmesni jedilnik pojavljanje vsakič zbudi paniko, saj trikotno plavut praviloma povezujemo z velikimi zobmi.
Marsikje v svetu in tudi na Jadranu morske pse ščiti zakonodaja - prepovedano jih je loviti. A kljub temu vsako leto v svetu ubijejo preko 100 milijonov teh živali, saj njihova hrbtna in repna plavut predvsem v Aziji velja za specialiteto in afrodiziak. Gre za hitro rastočo trgovino, saj kilogram plavuti lahko doseže ceno okoli 500 dolarjev, kilogram plavuti morskega psa kitovca, največjega med morskimi psi in hudo ogroženega, doseže tudi rekordno ceno 15.000 dolarjev.
Nekatere vrste so na pragu izumrtja; tragično je dejstvo, da se morski psi od časov pred več kot 350 milijoni let, ko so plavali v prazgodovinskih morjih, do danes niso kaj prida spremenili, so nekakšni ribji dinozavri na Zemlji, a naslednjih 50 let utegne biti za mnoge vrste tudi njihovih zadnjih.

Popolnost čutil

Pa ne gre le za vretenasto "karoserijo", ki se je skozi milijone let izkazala za tako učinkovito, da evoluciji ni bilo treba ustvarjati novega "modela", občudovanja vredna je njihova osupljiva usklajenost čutil pri lovu. Znanstveniki so odkrili, da se začne z vohom. Nosne vrečice v nosnicah morskega psa zaznajo kri poškodovane živali v vodi že v tako neverjetnih razmerjih delcev, kot je 1:1.000,000.000. Ko zazna kri, zaplava proti viru in tudi kilometer proč od plena zazna nizkofrekvenčne tone, ki jih ta povzroča.
Vzdolž vsake strani telesa ima pobočnico; to je posebno bočno čutilo pri ribah, v katerem so zbrane skupine čutnih celic, ki imajo na vrhu posebne dlačice, ležijo pa v manjših kanalih in so preko njih povezane z zunanjostjo. Pri gibanju vode se dlačice premikajo, morski pes pa tako zaznava mehanične dražljaje iz okolice. Ko priplava v bližino plena, preiskuje okolico z očmi. Zaokroži okoli plena in presodi, ali je primeren zanj. In če je primeren, na široko odpre gobec, oči pa se obrnejo nazaj, da so zavarovane pred poškodbami. Proti plenu ga zdaj vodijo čutila za električno polje. Veliki morski volk ima tako kot vsi morski psi na gobcu pod kožo številne organe, ki zaznavajo električne impulze, ki jih oddajajo živali pri gibanju. Tedaj natančno zada prvi, navadno usodni ugriz. Po njem počaka, da žival izkrvavi, šele potem se je loti. Naravna "oprema", ki jo je narava podarila tej živali za preživetje, je osupljivo popolna. A prav zato, ker je tako uspešen lovec, se ga je po krivici oprijel sloves hladnokrvnega morilskega stroja.
Okoli 150 let se vodi statistika napadov morskih psov. Organizacija Shark Research Institute je v tem času v Jadranu naštela enajst smrtnih napadov morskih psov, devet jih je bilo na hrvaškem delu morja. Žrtve so bile zmeraj turisti. V slovenskem morju napada morskega psa na človeka nikoli niso zabeležili. Izola, prihajam!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta