Nace Junkar: "Pojdite k zdravniku. Takoj."

"Draga prijateljica, prijatelj z občutkom, da se vam je začela depresija. Pojdite k zdravniku. Takoj. Ne čakajte. Ne bojte se ničesar! Če je hudo, pojdite k dežurnemu zdravniku. Ne potrebujete napotnice, prav tako pa vse ostane anonimno. Iz izkušenj in z željo, da boste res zdravi in srečni, vam to svetujem," polaga na dušo pevec Nace Junkar, za katerim je že več kot 4000 predstav in nastopov, zraven tega pa tudi večletna težka borba z depresijo.
Začelo se je januarja 2002, ko je ne na svojo željo končal lepo 12 let trajajočo ljubezensko zvezo. "Bil sem tisti, ki je 'dobil nogo', ki je ostal sam. Če bi se na hitro spet zaljubil ... Tako pa je bilo zelo hudo." Aprila je še zbolel njegov oče, maja je bilo jasno, da ne bo ozdravel. "Hudo je bilo hoditi v bolnico in se pretvarjati, očetu govoriti, da bo bolje," se spominja Junkar. Junija je oče umrl. Ob tem se je mami poslabšal revmatoidni artritis, sam pa se je zaradi padca odpornosti spoprijemal z vse hujšo alergijo.
"Nenehno sem zagrinjal zavese, želel sem popolno temo, z nobenim se nisem hotel pogovarjati," Junkar razlaga o prvih simptomih bolezni in doda, da enkrat niti na predstavitev svoje plošče ni šel. "Želiš si samo spati. Če spiš, ni problemov. Ne moreš se pogovarjati po telefonu, pogovarjaš se le z najožjimi znanci, neprestano samo o tem. Ko sem se kasneje pogovarjal z drugimi bolniki, so tudi razlagali, da so se umikali." Pričel je obiskovati zdravnike. Zaradi občutka tesnobe, ki se je kazala tudi kot stiska v prsnem košu, je šel h kardiologu. "Za bolnike z depresijo je zelo značilno, da gredo pogosto najprej h kardiologu, ker mislijo, da imajo težave s srcem. Z obiskom pri kardiologu ni nič narobe, saj bi res lahko bilo kaj s srcem." Ni mu bilo do ničesar, do nobenega intervjuja, nobenega nastopa. "Ni-če-sar. In postajalo je vedno hujše. Ni se dalo niti živeti. Če me je kdo povabil na kavo, sem odklonil." Še največ časa je prebil s sosedi, sorodniki in najožjim krogom šestih prijateljev. "Takrat so mi zelo pomagali, ker nisem mogel tudi zunaj nič narediti, na balkonu, na vrtu."
Bil je že čas, da se dobi s prijateljico psihiatrinjo in ji razloži svoje težave. Dr. Biserka Peršič mu je takoj postavila diagnozo, in ko je bilo že zelo hudo, tudi predpisala antidepresive. Ker ti ne učinkujejo takoj, je v prvih dneh jemal še pomirjevala in alergijska astma, ki mu je povzročala težave s sapnikom, za katerega je pevec najbolj občutljiv, se je pomirila. "Nisem si mislil, da bi to lahko bila depresija. Vedno sem pomislil na običajne, telesne, ne psihične bolezni." Antidepresiv je začel učinkovati šele dvanajsti dan in v tem času se je sogovornik že naveličal čakati na učinkovanje zdravila. Spodbuda izkušenega prijatelja, da bodo zdravila čez čas delovala, ga je opogumila, da je pričel še enkrat.
"In res, po mesecu in pol sem bil čisto v redu. Poleg službe v ljubljanski Operi sem nastopal še povsod drugod. Prenehal sem jemati antidepresive, čeprav mi je psihiatrinja rekla, da bova videla, ali jih bom jemal tri mesece ali šest. Ampak po mesecu in pol sem mislil, da sem dober. Mislil sem, da je to to. Takrat se še ni toliko govorilo o depresiji, da bi vedel, da sem najbrž naredil kardinalno napako. Gotovo bi bilo boljše, če bi zdravila jemal po navodilih psihiatrinje." Po treh mesecih se mu je stanje namreč zelo poslabšalo. "Bilo je za 70 odstotkov slabše," pristavi Junkar. Ponovno se je oglasil pri psihiatrinji in ji povedal, da je prenehal jemati tablete. Ker je bilo stanje res že hudo, se je dogovorila, da je šel takoj v bolnišnico.
Tedaj so antidepresivi še imeli stranske učinke, danes je drugače, razlaga Junkar. Zato je ob zdravilih počival, kolikor se je dalo, pa hodil na sprehode. "Včasih me kdo vpraša, katere antidepresive sem jemal. Mislijo, da če so pomagali meni, lahko tudi njim. A tudi pri antidepresivih je reakcija zelo individualna, podobno kot pri tabletah proti bolečinam. Prav tako nekateri zdravila jemljejo nekaj mesecev in nimajo več težav, drugi pa celo življenje." Ko je prišel v bolnišnico - prihod vanjo je bil težak, se spomni -, je dobil še močnejša zdravila, tudi proti tesnobi.
Še bolj pomembne pa so bile druge terapije, ki jih je obiskoval. Kognitivno zdravljenje v Centru za mentalno zdravje Moste je obsegalo skupinske delavnice, muzikoterapijo, kinezioterapijo, psihodramo, risanje ob zgodbi, individualne pogovore ... "Takrat sem bil tako slaboten, da sem si moral z drugo roko pomagati, da sem s prvo nesel žlico z juho v usta. Ali pa igranje igre človek ne jezi se - komaj sem premikal figurice. Vse je bilo težko. Že odhod v bolnico. V nedeljo zvečer, ko sem se moral zglasiti tam, sem se še zelo čudno počutil. Že naslednji dan pa je bilo vse drugače. Znašel sem se med sebi enakimi, pa čeprav ima vsak nekoliko drugačno obliko bolezni. V skupini okoli 24 ljudi potekajo pogovori in prisotni so bili eden ali dva psihiatra, psiholog, kakšen specializant, medicinska sestra, delovni terapevt, enkrat tedensko tudi socialni delavec, da smo se pogovarjali o socialnih težavah doma ali v službi ... Ko pogovor steče, ni občutka, da so tudi oni zraven. Pogovarjali smo se brez imen. To povem zato, da se ljudje ne bi bali obiskati zdravnika in terapij. Ne boste verjeli, koliko ti lahko takšni pogovori dajo. Od vsakega v skupini nekaj dobiš. Od krasne gospe čistilke do druge, visoko izobražene gospe, ki opravlja zelo zahtevno delo." Junkar zato vsakemu priporoča obisk zdravnika, v hudi stiski tudi dežurnega, v enoto za krizne intervencije lahko greš kadarkoli brez napotnice, poudari.
Ko se je zaključevala njegova prva hospitalizacija, so mu določili psihiatra, izr. prof. dr. Boruta Škodlarja, h kateremu še danes hodi na psihoterapijo. Še vedno jemlje tudi blaga zdravila in še vedno pridejo tudi slabi dnevi, pove. "Mislim, da ne bo nikoli čisto v redu. A če to primerjam s tisto grozo, ki je bila, in s tem, da sem bil šestkrat hospitaliziran, je zdaj zelo v redu. Res moram pohvaliti našo psihiatrijo. Sam sem zagovornik terapije z zdravili in s pogovorom. Včasih mi kdo reče: 'Nace, zakaj pa nisi pustil zdravil in bi šel v gozd na sprehod?'. Poznam tudi take, ki so se težav rešili le s športom, a pri teh je bila običajno bolezen šele na začetku. Takih, ki rečejo, da se danes počutijo depresivno in da ne morejo nič delati. Izraz depresija je široko uporabljan, prišel je v navado. A ko postane bolezen, je bolezen."
Junkarjeva izkušnja je, da nekateri to bolezen razumejo, drugi ne. Ko je šel prvič v bolnišnico, večina ni vedela, zakaj. V službi v Operi ni več pel solističnih vlog, ampak le v zboru, saj bi se lahko zgodilo, da bi zaradi bolezni nastop moral odpovedati tik pred odhodom na oder. Bolezen je namreč precej nepredvidljiva, in se je bal, da bi bilo kaj narobe. Tako so ljudje vedno bolj vedeli, kaj ga tare. O depresiji je spregovoril javno in danes je o njej vedno več oddaj. Z veseljem svetuje drugim. Pred časom je zdravljenje predlagal nekemu medicinskemu delavcu, ki se je sprva misli na to otepal, čez čas pa hvaležen sporočil, da mu je prav svetoval.
Četudi Junkar še bije boj z depresijo, je zdaj to veliko lažje. "Čim sem sam, ni tako v redu. Sem človek, ki se ne zna zaposliti. Najbolj pa mi pomagata narava in morje," poudari. Na Obali preživi veliko časa, s skuterjem se vozi po mestih in se ustavlja na kavi. To mu pomaga. Peti ni prenehal. Poje redkeje, a z veseljem. To ga drži pokonci. •