"Pri ustvarjanju mi je pomembno to, da delo ostane za nami, da ustvarimo dokument časa, v katerem smo, v primeru luzerke tudi generacije," je Urša Menart povedala ob prejemu vesne.
Eva Jesenovec
Živa Selan, Saša Pavček
Branko Završan
Uršo Menart
Ne bom več luzerka že uvrščajo med filme, ki predstavljajo »portret neke generacije«. Pravijo, da je za milenijce to, kar je bil V leru za generacijo X. Kako, menite, na današnjo generacijo tridesetletnikov gledajo omenjeni predhodniki, o katerih se še zdi, da so se prepustili toku in jih je ta varno dostavil v službe za nedoločen čas?
V zadnjem dokumentarcu ste raziskovali ženske vloge v slovenskih filmih, v celovečernem prvencu pa se zdi, da ste se trenutno priljubljenemu moraliziranju o tematiki spola izognili. Razlike med spoloma ne izražate s »sistemskimi« krivicami proti ženskam, ampak jih opazimo kvečjemu posredno, na primer v načinu, kako se s statusom »luzerja« spopadajo moški prijatelji glavne junakinje - medtem ko se ona bori, fantje večinoma ostajajo pasivni. Je to opažanje iz resničnega sveta?
Je načrtno, da ste v filmu ravno očeta glavne junakinje, moškega srednjih let, torej predstavnika tiste družbene skupine, ki naj bi ji šlo najbolje, pustili brez službe? Ste želeli s tem kaj posebej sporočiti?
Imate tudi uspešni režiserji krizne trenutke, ko se vam zdi, da gre vrstnikom precej bolje od vas, in razmišljate, da bi bilo denimo pametneje služiti denar s snemanjem oglasov oziroma zapustiti Slovenijo, saj je bolje »bit kelnarca v Berlinu«?
Pravijo, da naša generacija raje gleda serije kot filme. Boste kakšno posneli tudi sami?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.
