Zaupanje je temelj vsakega odnosa. Ko gre za krize, kakršna je sedaj že leto trajajoča epidemija, je zaupanje prebivalcev v vladne ukrepe ključno. Ko se to zaupanje skrha ali ga celo ni več, kar je zdaj že nekaj časa povsem jasno, si kot vodja izgubil vse. Lahko se sicer delaš, da temu ni tako, a vsakodnevni rezultati govorijo zase. Zato je malo verjetno, da bo tudi ponovno zaprtje države - seveda spet in znova z nekaj izjemami za "privilegirane" - prineslo želene rezultate. Razen, če verjamemo v velikonočni čudež, ki naj bi ga prineslo tudi dovoljeno enodnevno druženje med zaprtjem.
Tega se očitno zaveda tudi prvo ime stroke, Mateja Logar, ki pravi, da bo po enajstdnevnem eksperimentu uspeh že, če številke okužb ne bodo višje od trenutnih. Obenem pa nas v isti sapi, ko govori o tem, da želijo z zaprtjem preprečiti druženja, prepričuje, da pa tisti en dan druženje dveh družin že ne predstavlja tako velikega tveganja, da bi to bilo treba prepovedati. Tovrstno navajanje argumentov - dodajmo še tistega, da zaprtje šele 1. aprila, ker mora vlada pripraviti odloke in da so maske na prostem spet potrebne, ker so v večjih mestih opazili ljudi, ki niso stali na primerni razdalji - nam ne vliva prepotrebnega zaupanja, da so to strokovni argumenti. Prej žalitev za zdrav razum.
Krize imajo res da različne učinke na ljudi. Ene prizadenejo bolj, druge manj, a minimum, ki ga tudi v krizi, kot je covidna, pričakujejo ljudje, je, da veljajo enaki vatli za vse. To pa pri nas že dolgo ne velja več, zato je po vseh bitkah, stiskah in naporih, skozi katere so in še hodijo tukajšnji prebivalci, zelo težko pričakovati konstruktivno, razumevajočo držo prebivalstva do tovrstnih ukrepov. Težko si je reči, vzdržimo še teh štirinajstih dni, če smo že tolikokrat slišali, da je prihodnjih štirinajst dni ključnih. Težko je potrpeti, če vidimo, da babica pri 75 letih, ki je hud kronični bolnik, še ni bila cepljena, medtem ko prijatelji in znanci "ta pravih" preskakujejo vrste. Težko je tudi gledati, kako tisti, ki so dobro plačani in bi morali poskrbeti za organizacijo cepljenja, brez vseh manir napadajo tiste, ki so pri tem uspešni. In težko je gledati, kako oblast ne zmore niti trohice samokritike, priznanja, da je naredila ne eno, temveč niz napak; od tistih v domovih za starejše, ki so terjale smrt vsakega desetega stanovalca, ti se pa zdaj zdaj hvališ s tisoč posteljami, ki čakajo na nove stanovalce, do nezadostnega naročila cepiv in zamujanja s številnimi ukrepi. Kako še malo potrpeti in vzdržati, če ne veš, ali bo tvoj otrok sredi aprila dejansko prestopil šolski prag. Kako naprej, ko številni komaj še zmorejo preživeti in se je val odpuščanj šele dobro začel, drugi pa kljub temu, da covid bolnika niti videli niso, prejemajo nezaslišne dodatke.
A nam ne preostane drugega, kot da vzdržimo in se borimo. Ne zaradi oblasti, ampak kljub njej. Za drugačno, boljšo prihodnost.