Od lazenja po bolnišnici zaradi kemoterapije do vrha Everesta

»Danes živim veliko bolj svobodno, strastno, neustrašno in neustavljivo. Tudi raka in smrti se ne bojim. Pa saj lahko že jutri umrem zaradi tisoč drugih razlogov,« takoj odkrito pove Sean, »me je pa strah tega, da ne bi živel in da ne bi živel življenja, ki bi imelo globlji pomen. Ogromno ljudi le životari in ne živi svojega življenja.« Vsaka omejitev je za filantropa, javnega govorca in pisatelja le izziv, kar dokazuje s svojimi uspešnimi podvigi. Povzpel se je na najvišje vrhove vseh sedmih celin, presmučal Severni in Južni pol ter tako dokončal t.i. Explorer's Grand slam. Njegovo zadnje potovanje na severni tečaj si lahko ogledate v dokumentarcu True North. Preizkusil se je na svetovnem prvenstvu Ironman na Havajih in prejel prestižno nagrado Don't Ever Give Up. »Kadar se znajdem pred večjim izzivom, se spomnim na mojo najtežjo preizkušnjo – raka in onkološko zdravljenje v mladosti. Takrat vem, da zmorem. Situacije ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš svoj odziv nanjo,« nam svetuje Sean. Ameriška medijska hiša ESPN ga je uvrstila med osmerico najbolj navdihujočih ljudi v zgodovini, prav zaradi vztrajnosti, strasti in močjo duha, s katero navdihuje milijone po vsem svetu. In kaj je njegov nov podvig? To je World Marathon Challenge, na katerem bo v sedmih dneh na sedmih celinah pretekel sedem maratonov. S Slovenci bo svojo življenjsko zgodbo podelil tudi oktobra 2025 na Večeru zmagovalcev v Ljubljani.

Prvič rak pri trinajstih, drugič pri šestnajstih

Kot deček se je ukvarjal s številnimi športi, s plavanjem, skokom s palico, tekom, košarko. Ko je bil star 13 let, si je pri košarki poškodoval koleno, ki je v naslednjih dneh močno oteklo, začel je kazati znake pljučnice in starša sta ga odpeljala v bolnišnico. »Šele po več testih so mi diagnosticirali napredovalni Hodgkinov limfom četrte stopnje in mi napovedali le še tri mesece življenja,« se spominja težkega obdobja. Tudi sam si je najprej postavljal vprašanja »zakaj jaz«, a kmalu ugotovil, da je bolezen že tu. »Če morda bolezni ne morem nadzorovati, pa lahko zato svoje obvladujem misli. Najbolj od vsega sem si želel, da se čim prej pozdravim in vrnem v šolo. Osredotočal sem se in si predstavljal, da se pozdravim in bom spet normalen. Verjetno sem bil edini trinajstletnik, ki je želel nazaj v šolo,« z nasmeškom doda. Zdravljenje je trajalo leto dni in je bilo za najstnika tudi fizično zelo naporno. »Zredil sem se za več kot 30 kilogramov, izgubil vse dlake na telesu, tudi veliko prijateljev. Zdelo se mi je, da sem izgubil samega sebe, ker sem bil tako zelo drugačen. Spomnim se prvega poletnega plavalnega tabora, ko so me prijatelji iz plavalne ekipe gledali in se spraševali, pa kdo je ta novi fant. Celo govorilo se je, da sem umrl in še pred leti na Wikipedii pisalo, da sem umrl.« Ko je bil rak v remisiji, se je mladi Sean počasi, a vztrajno vračal nazaj v formo. In potem nov šok – pri skoraj šestnajstih letih so mu na rutinskem pregledu ponovno odkrili raka. »To je bila zelo redka oblika raka, Askinov sarkom, ki spada med Erwingove sarkome in je stopnja preživetja le nekaj odstotna. Samo štirinajst dni življenja so mi še dali, si predstavljate, in možnost zdravljenja s poskusnimi zdravili. Precej neprijetno je bilo tudi zato, ker sem vedel, kaj me čaka: 48 ur nenehnega bruhanja, izpadli mi bodo lasje, izgubil bom prijatelje, moje življenje se bo ustavilo, kot da bi nekdo pritisnil na pavzo z daljinski upraviteljem. V meni pa se je takrat ravno prebujala želja po športu, dekletih, polnemu življenju in ne ležanju v bolnišnici.« Ni imel veliko časa za razmišljanje, v naslednjih dneh se je vse odvijalo bliskovito hitro. Operativno so mu odstranili tumor v velikosti golf žogice, ki mu je rasel v desnem pljučnem krilu. Sledila je kemoterapija in radioterapija, ki pa sta tako poškodovali tkivo, da so mu morali odstraniti celotno pljučno krilo. »Skoraj so me že pokopali, poklicali so že duhovnika in vodstvo bolnišnice je želelo, da napišem oporoko. Pa sem zdravnikom dokazal drugače. Seveda mi je pomagala medicina, strokovno znanje, zdravljenje, vsekakor pa tudi upanje in razmišljanje, da sem samo bolan in da se ne borim za življenje.« Ne le razmišljanje, vsak dan znova se je tudi trudil, da bi bilo okrevanje hitrejše. Njegov prvi cilj je bil, da se lahko usede na invalidski voziček in ga tudi poganja. Ko mu je uspelo, se je začel ponovno učiti hoditi. Naprej se je moral potruditi, da je lahko brez pomoči prišel do bolnišničnega stranišča, čez čas pa se je lahko odpravil že na daljše sprehode.

Brez upanja in podpore drugih ne gre

Čeprav je danes samozavesten in suveren, je imel med zdravljenjem tudi on dobre, slabše in zelo slabe dneve. »Takrat so bili ob meni brat, mama in oče, ki so mi vedno znova pomagali, da sem se pobral,« se spominja.

Podporna socialna mreža se mu zdi zelo pomembna in vedno vsem, ki se soočajo s podobnimi diagnozami, svetuje, da najdejo oporo v družini, prijateljih ali ljudeh s podobno izkušnjo. »Tudi mene je bilo včasih strah besede rak. Potem pa sem se en dan pogledal v ogledalo in nepretrgoma ponavljal besedo rak, dokler ta ni izgubila moči. Zdaj lahko rečem rak, ne da bi me postalo strah in tako sem prevzel nadzor. Rak ne obvladuje več mojega življenja.« Sean nas uči, kako pomembna je miselna naravnanost. Morali bi se bolj osredotočati na to, kaj si želimo in ne česa si ne želimo. »Tudi če pozitivno mišljenje še ni zagotovilo za pozitiven izid, je negativno razmišljanje skoraj zagotovo pot v negativen izid,« je prepričan javni govorec. Ne glede na vse slabe, neprijetne in negotove diagnoze, je pomembno ohraniti upanje. »Upanje je gonilo vsega. Če ga nimate v sebi, ga poiščite v naravi. Če se boste upočasnili in začeli opazovati življenje in svet, ga boste zagotovo našli. Poglejte tisto rožo, ki raste iz kamna. Tako malo je imela možnosti za rast, pa vendar ji je uspelo.«

Za onkološke bolnike na Everest in vseh drugih šest vrhov

Po zaključenem zdravljenju tudi sam ni točno vedel, kaj bi želel početi v življenju. Pravi, da ga je »rakava prtljaga« spremljala na vsakem koraku, nekaj časa si je želel postati psiholog, potem pa ugotovil, da si še najbolj želi pomagati onkološkim bolnikom in jim podariti to, kar sam ni imel: upanje. Zastavil si je cilj splezati na vrh sveta in vsem dokazati, da je mogoče, pa četudi le z enim pljučnim krilom. Začel je s hojo, nadaljeval s pohodi, ki jih je dopolnil s tekom in plezanjem. Osvojil je že vse visoke vrhove v Koloradu in pri tem neznansko užival. »Ves čas preizkušam svoje meje, bolj kot na cilj se osredotočam na to, da uživam, ko premagujem izzive in premikam meje svojih zmožnosti. Ko sem se pripravljal na mojo ekspedicijo na Everest, sem ugotovil, da ovir ni, so le izzivi, ki so premagljivi,« pripoveduje Sean. »Najpomembnejše je seveda, da sem imel ves čas v mislih, kakšen bo občutek, ko bom dosegel vrh Everesta. Vizualiziral sem si vse podrobnosti, oster mraz, redek zrak, vonj ozona, škripanje snega pod nogami, videl sem razgled, slišal ledenike, ki se drobijo…« Ko je bilo telo dovolj pripravljeno, se je opremil še z znanjem in opremo, nato pa poletel v Nepal. Pot proti vrhu Everesta je bila polna zanimivih pripetljajev, vzponov in padcev, a pravi, da je tako moralo biti, da je lahko prišel do cilja. »Ko sem prišel na vrh, je bilo kot déjà vu. Bil sem izčrpan, a poln adrenalina in omamljen od vseh občutkov. Izvlekel sem svileno zastavo, ki sem jo nosil vso pot v prsnem žepu, tik ob srcu. Na njej je pisalo »Posvečeno vsem, ki jih je na tem majhnem svetu prizadel rak. Nadaljujte s plezanjem.« Zelo je bilo čustveno, a potem sem se spomnil, da sem šele na pol poti in da moram priti še v dolino,« navdušeno opisuje zmago, za katero pravi, da ni le njegova, temveč je posvečena vsem bolnikom, ki so bili njegov navdih ves čas. Sean vedno rad doda, da ima vsak v življenju svojo »goro, ki jo mora preplezati,« in da jo tudi zmore. »Veliko ljudi, ki se vzpenja proti vrhu, misli, da bodo tja tudi prišli, a to je odvisno od matere narave. Če se boš boril proti njej, te bo vedno premagala, ne glede na to, kdo si. Če boš naravo upošteval, boš goro osvojil. Podobno je pri raku. Ne boriš se proti raku, temveč želiš »osvojiti« sebe, sprejeti samega sebe.«