Leta 1977, torej pred natančno štiridesetimi leti, je nemški komponist, glasbeni inovator in kritik Karlheinz Stockhausen (1928-2007) pričel ustvarjati delo z naslovom Licht (Luč). Ker poteka letos kar precej glasbenih dogodkov nekako "in memoriam" na njegovo desetletnico smrti, je zagotovo prav, da nekaj besed k temu dodamo tudi mi. Vsaj na tem mestu. Torej nekako biblično: naj bo "Licht"!
To je operni projekt s podnaslovom Die sieben Tage der Woche (sedem dni tedna), kar dejansko zajema cikel sedmih oper, ki jih je ustvaril med letoma 1977 in 2003. Projekt se je najprej imenoval Hikari (jap. 光, torej luč), narejen za orkester Gagaku, kar pomeni v japonščini "elegantna glasba" – to pa je najstarejša "klasična" oblika japonske glasbe, ki je bila sicer uvožena preko budizma iz Kitajske. Stockhausen je celotno glasbeno in operno dogajanje povezal tudi z gledališčem Noh (imenovano tudi Nogaku), kar je ponovno japonska posebnost. Je oblika japonske glasbeno-plesne drame, ki se uprizarja že od 14. stoletja. Kar je Stockhausna zanimalo, je bila minimalistična struktura te gledališke pripovedi, saj vsebuje le štiri glavne like: Shite (glavni protagonist, ki je lahko človek ali duh), Waki (nekakšen obratni lik od Shite), nato Kyogen (povezovalec) in pa Hayashi (ali Hajashi-kata, kar pa je edini glasbenik v Noh gledališki predstavi). Glasba in ideja vseh sedmih oper se naslanja na pomembno knjigo, ki jo je Stockhausen dobil leta 1971 v dar od Newyorške filharmonije. To je delo z naslovom The Urantia Book (Knjiga Urantije), psevdoznanstvena in psevdoreligiozna besedila - od kozmologije do veroznanstva. Ampak previdno s temi zadevami, prosim. Stockhausen ima nagrobnik narejen prav s simbolom Urantie, to je treh azurno-modrih krogov v obliki tarče. Tako daleč ga je celotna zadeva prevzela.
Takrat dobim od njih gostilniški neartikulirani odgovor, da je to pač njihovo mnenje in da ima vsak lahko svoje mnenje o tem – in pika
