Pred natančno 50 leti, torej leta 1967, je nemški muzikolog Carl Dahlhaus (1928-1989), katerega smo že omenjali pri premišljevanju o tem, "kaj je glasba", napisal eno zanimivejših razprav na temo estetike glasbe. Glede na to, kam je zašla glasba, in pisanje o njej v zadnjih nekaj desetletjih bi bilo sila pametno ponovno premisliti nekaj stvari, ki nam jih je zapustil Dahlhaus. Knjige so pač na svetu zato, ker "litera scripta manet" (pisana beseda ostane), medtem ko "vox audita perit" (zvok izgine). Nadvse zanimivo pri tem je, da nas pravzaprav v temelju zanima tisto, kar izgine, za razumevanje tega pa uporabljamo tisto, kar ostaja. To ni paradoks - gre za uvid v dualnosti sveta, čeprav se sodobnost kaže kot popolnoma razlomljena slika vsega, kar je nekoč obstajalo. Kot strto zrcalo.
Morda imamo prav zaradi te multirazdrobljenosti, zaradi defragmentacije sodobnega družbenega prostora in intimnega sveta toliko duševnih bolnikov z najrazličnejšimi motnjami razpoloženja, osebnosti, hranjenja, anksioznosti, da ne omenjamo strmo rastočih psihosomatskih in psihotičnih težav. Vse te duševne motnje se pravzaprav zvrnejo vedno na različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in s tem povezanega vedénja. Simptomov je vsak dan več, razlogov za njih pa tudi. Vrnimo se raje h glasbi.