Pod strmimi stenami, ki predstavljajo večji del obale slovenskega morja, se ni varno sončiti, je danes v Strunjanu ob predstavitvi projekta Erozijski procesi na obalnih flišnih klifih z oceno tveganja opozoril profesor na Naravoslovnotehniški fakulteti Timotej Verstovšek. Prvi rezultati so pokazali hitrejše krušenje od pričakovanega.
"Nikjer pod klifom ni varno, če klif ni zaščiten," je poudaril vodja projekta Verstovšek. Opozoril je, da je že majhen kamenček lahko usoden, če pade z velike višine, "zato bi bilo najbolj pametno nositi čelado oziroma sploh ne ležati pod klifom". Padejo lahko tudi večje skale, nevarna pa so lahko tudi drevesa, ki jih burja lahko izrije iz tal.
Slovenska obala je geološko zanimiv teren, saj je razen manjšega apnenčastega območja pri Izoli sestavljena iz fliša, torej iz izmenjujočih se plasti mehkih laporovcev in trših peščenjakov, prisotne pa so tudi plasti trših apnenčastih kamnin, je pojasnil.
Cilj projekta, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (Aris), je proučiti hitrost in procese erozije ter opozoriti javnost o nevarnostih, so pojasnili na novinarski konferenci. Sodelujejo raziskovalci z oddelka za geologijo na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti, fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter Zavoda za gradbeništvo.
Na terenu so popisali kamninsko zgradbo in jo proučili v laboratoriju. S pomočjo fotografij, ki so jih posneli z droni, in laserskega skeniranja so merili premike. Izdelali so različne karte ogroženosti. Verstovšek je opozoril, da jih je treba "jemati z malo rezerve in malo lastne presoje". Zelena barva ne pomeni, da smo varni, je poudaril.
Analiza podatkov sicer še ni končana. Ugotovili pa so, da je napovedovanje podorov še težje od pričakovanega. Peščenjaki so si na videz zelo podobni, vendar laboratorijski rezultati kažejo, da so po sestavi "neverjetno pestri", je povedal vodja projekta. Poleg tega različne kamnine različno preperevajo, tega pa ni mogoče enostavno povezati s podatki o trdnosti in mineralni sestavi. Zato ne morejo napovedati, kdaj se bo kaj zrušilo, čeprav vedo, da se nekoč bo zrušilo, so poudarili.
Raziskovalci so pričakovali, da bodo meritve pokazale izpodjedanje klifa v hitrosti približno centimeter na leto. Na navpični steni nad zalivom Sv. Križa pa so na primer izmerili, da se je v zadnjih treh letih odmikala od morja za povprečno 4,5 centimetra na leto, je povedal Klemen Kregar s fakultete za gradbeništvo in geodezijo.
Hiše, ki niso odmaknjene od klifa vsaj 10 metrov, bodo prej ali slej ogrožene, je posvaril. Ob tem je sicer poudaril, da na podatkih iz treh let ni mogoče napovedati dogajanja v prihodnjih 100 letih.
Med bolj znanimi stavbami v bližini klifa sta cerkev in župnišče v Piranu. Kot je dejal Verstovšek, so ob gradnji cerkve v celoti utrdili steno od morske gladine do vrha, "kar je edina prava rešitev". Pri župnišču pa ni tako in tudi opravljena sanacija po oceni strokovnjaka ni zadostna.
Pri projektu sta sodelovala tudi krajinska parka Debeli rtič in Strunjan. Direktor slednjega Marko Starman je dejal, da so pogosto v precepu glede tega, do kakšne mere zagotoviti varnost obiskovalcev. Poudaril pa je, da je bil park ustanovljen za varovanje narave, zato morajo dati prednost naravnim procesom, med katere spada tudi krušenje klifa.
Za obiskovalce so postavili opozorilne table, skrbniki parka jih med obhodi opozarjajo na nevarnost, ob posebno nevarnih razmerah pešpot med Fieso in Piranom pogosto zaprejo. Žal pa obiskovalci tega pogosto ne upoštevajo, je še povedal Starman.
