Največji še živeči poljski komponist Krzysztof Penderecki bo 23. novembra letos star natanko 84 let. Do sedaj je prejel kar 29 prestižnih glasbenih nagrad, v letošnjem letu pa je dobil še nagrado Grammy za najboljšo zborovsko izvedbo. Ta glasbena nagrada se podeljuje že od leta 1959 (za preteklo leto, torej prvič za leto 1958) in naslednje leto bo jubilejna, 60. obletnica tega podeljevanja. Res je, da je bolj znana med pop izvajalci in zvezdniki, saj je povezana z glasbeno industrijo, prav tako kakor na primer nagradi Emmy (bolj za TV-prispevke) in Tony (za odrske nastope). Ime grammy izhaja sicer iz besede gramofon (kakor bi želeli ljubkovalno reči "gramofonček"), kar je tudi lik skulpture – podoba starega gramofona z odmevnikom, kar dejansko predstavlja začetke glasbene industrije in s tem povezano izdelovanje vinilnih plošč.
Vendar pa te nagrade ne smemo zamenjevati z britansko nagrado, ki se imenuje Gramophone Award in se podeljuje od leta 1977, namenjena pa je zgolj za najboljše posnetke znotraj klasične glasbe. Nagrajence izbirajo preko revije Gramophone (London), ki izhaja že od leta 1923. Nagrada se podeljuje v septembru, in sicer za 18 kategorij znotraj klasične glasbene industrije. Lansko veliko nagrado za življenjsko delo je prejela mezzosopranistka Christa Ludwig (rojena 1928.).
Prva nagrada Grammy, podeljena leta 1959, je zajemala kar precej disciplin – za najboljši glasbeni posnetek in pesem leta je bila izbrana pesem Nel blu dipinto di blu, bolj znana kot Volare, izvajal pa jo je Domenico Modugno. Skladbo je možno še danes slišati v skupini najboljših pesmi na najrazličnejših seznamih svetovnih glasbenih lestvic. Kot album leta pa je bila tedaj, kar je zanimivo, izbrana filmska glasba, ki jo je podpisal Henry Mancini, in sicer za film Peter Gunn, ki še danes predstavlja odlično glasbeno partituro – čeprav je bila za najboljšo filmsko glasbo tistega leta izbrana glasba, ki jo je napisal Andre Previn za film Gigi. Med drugimi kategorijami (skupaj kar 26) so bile še nagrade za otroško pesem pa za komedijo, kompozicijo in aranžiranje, za jazz, glasbeni šov, oblikovanje glasbenega albuma, pop skladbo, produkcijo in glasbeni inženiring, celo posebej za RB (ritem in blues), country in govorne posnetke. V klasični glasbi je vredno omeniti nagrado za najboljšo vokalno solistko, leta 1959 je bila to Renata Tebaldi, v kategoriji jazza pa Ella Fitzgerald in orkester Counta Basieja, kot moški solist pa je bil najboljši med najboljšimi Perry Como. Tako, malo za okus po zgodovini.
Krzysztof Penderecki, komponist velikega formata, je torej letos veliki grammy lavreat na področju nove zborovske glasbe. Izdal je ploščo z naslovom Penderecki dirigira Pendereckega – 1. del, na njej pa je 14-stavčna kompozicija Dies Illa za tri soliste, zbor in orkester, ki je bila napisana leta 2014. Delo izvajata Varšavska filharmonija in zbor, solisti pa so Johanna Rusanen (sopran), Agnieszka Rehlis (mezzosopran) in Nikolay Didenko (bas). Ta skladba se poda globoko v premišljevanje o življenju in sakralnosti tako, kakor bi poslušali Mozartov Rekviem. Podobno premišljevanje lahko pri Pendereckem občudujemo že pri delu Žalostinka žrtvam Hirošime (Tren ofiarom Hiroszimy, znanem tudi kot Threnody to the Victim of Hiroshima). Skladba je nastala leta 1960, napisana je za 52 godalnih inštrumentov, leta 1961 pa je bila nagrajena z Unescovo mednarodno nagrado za kompozicijo. Vsekakor velja dejstvo, da je Penderecki izredno družbeno občutljiv in premišljen komponist, ki s svojo sodobno glasbeno govorico poseže vedno v prostor osebnih doživetij in intimnih trenutkov. Tudi leta 1968 je prejel veliko nagrado Italije za kompozicijo Dier Irae, ki jo je naredil v spomin žrtvam Auschwitza. Skladbo Dies Illa (2014) posveča vsem žrtvam nasilja na svetu, žrtvam terorističnih norosti in verskih blodenj.
V tej smeri ne smemo prezreti še njegove pretresljive filmske partiture, ki jo je naredil za vojno dramo z naslovom Katin (Katyn, 2007), ki jo je režiral Andrzej Wajda in ki govori o tako imenovanem Katinskem poboju, pokolu, masakru poljskih častnikov s strani Sovjetske zveze (NKVD) leta 1940 v Katinskem gozdu. Sovjetska zveza je te poboje vse do leta 1990 zanikala, čeprav obstaja dokument KGB iz leta 1959, iz katerega je razvidno, da je šlo za poboj 'samo' 4421 častnikov poljske vojske, medtem ko drugo poročilo z ukazi o ustrelitvi navaja najverjetneje najbolj natančno število pobitih na tistem mestu: to je več kot 27.700 ljudi! Sovjeti so hoteli leta 1943 to noro klanje podtakniti Nemcem, v času nürnberških procesov (1945-1949) pa so celo objavili lažna poročila in dokaze (trdili so, da gre za usmrtitve 11.000 Poljakov) ter valili krivdo pač na tretji rajh. Po dokazih so bili med usmrčenimi Poljaki še Judje, Ukrajinci in Belorusi, sploh pa ne samo vojaki in častniki, temveč tudi mnogi civilisti, več kot sto beguncev, nekaj sto odvetnikov, inženirjev in učiteljev, več sto pisateljev in novinarjev, nad 20 univerzitetnih profesorjev in čez 300 zdravnikov. A ni človeška narava nekaj popolnoma podivjanega? Krvoločnega in izprijenega?
Kaj vodi komponista v to, da naslavlja glasbo v smeri tragedij in vojnih grozot? Verjetno notranja zaveza, da mora umetnost spregovoriti tudi o tem. Umetnost na svetu vsekakor ni zato, da bi lajšala prebavne motnje in glavobole, polnila zabaviščne parke, fitnes centre in nakupovalna središča. Glasba in komponist imata očitno bistveno bolj pomembno vlogo, kakor pa le zabavati in izpolnjevati prosti čas. Imata očitno dolžnost do zgodovine, česar pa se današnji glasbeni ustvarjalci vse manj in manj zavedajo.
Glasba je postala fetiš. Material, ki se ponuja na stojnicah. Postala je nekakšna materialna dobrina, čeprav je njeno mesto na popolnoma drugem koncu. Zanimivo je, da je nekoč za materialno glasbeno dediščino veljal glasbeni zapis, torej partitura – ali kako drugače oblikovan grafični napotek za izvedbo glasbe. Danes o tem praktično nihče več ne govori. Danes je material le še sama glasba, torej slišni material, posnetek. Posnetek "prave" glasbe in nikakor prava glasba sama na sebi. Pomemben je samo njen odmev, njen odtis, replika, poskus materializiranja tega, kar se ne da materializirati.
Penderecki piše sodobno glasbo. Njegova partitura za Žalostinko je absolutno grafični zapis tega, kar morajo glasbeniki šele dešifrirati. Njegova glasba za Dies Illa je, kljub temu da se spogleduje z že omenjenim Mozartovim Rekviemom, polna emotivnih resnic, premislekov in poudarkov, ki jih želi skladatelj prenesti na poslušalce. Prav zanimivo je, da je komisija za nagrado Grammy opazila kaj takega, kar je tako rekoč zunaj mnogih formatov današnje glasbene ponudbe in industrije.
V pozni renesansi, ko se je oblikoval protestantizem, je bilo pobitih več tisoč ljudi samo zato, ker so bili v sporu o tem, kaj za krščansko razumevanje boga, sveta in vsega okoli tega pomeni "nematerialnost". Vprašanje o tem, ali sta vino in kruh reprezentaciji krvi in telesa krščanskega mesije, kar se prakticira kot del mašnega rituala še danes, je vprašanje, ki se ne sme zastavljati. Materialnost je nekaj, kar obstaja, vendar ne obstaja.
Tukaj glasba trči na enak paradoks, s katerim se jo poskuša na vse načine materializirati in preprodajati na trgu kot solato in krompir. Enako je z ikonografijo – kaj dejansko reprezentira. Če ne predstavlja materializacije tega ali onega dogodka ali osebe, potem je vendar transcendentna, zapisana v svetu onkraj podob. Zagotovo se lahko strinjamo, da gre za cel kup logičnih in smiselnih spodrsljajev, ko poskušamo to zaobjeti z nekakšno empirijo. Morda pa je zato glasba, ki jo zapisuje Penderecki, tako blizu spiritualnemu svetu. Glavni namen materialnega je, da izrazi nematerialno. Ni pa nujno, da obstaja v tej trditvi kakršnakoli recipročnost. Ni nujno, da sta veselje in uspešnost povezana. Ni nujno, da sta nematerialnost in materialnost povezana.
Najstarejša glavna svetovna religija je brez dvoma hinduizem. Tudi če odmislimo povezave z jogo, pa murtije in mantre, pa sveta besedila, kot sta Šruti in Bhagavad-gita, ostane na koncu ena dobra misel, duh hindu, zapisana sicer v sanskrtu v starodavni Rigvedi, najstarejšem religioznem svetem besedilu na svetu (starem od štiri do šest tisoč let). Pravi takole: resnica je ena sama, čeprav modreci govorijo o mnogih (knjiga I, himna CLXIV, kitica 46).
Razumevanje transcendentne resnice je morda prav tisto, kar dela glasbo nematerialno v materialnem svetu – in materialno v nematerialnem, miselnem svetu. Penderecki spregovori o miselni investiciji, ki jo je treba narediti, ko se z glasbo ukvarjamo. Ob tem pa spoznamo materialno žalost, ki poganja človeštvo prav počasi dalje: Dies irae, dies illa, solvet saeclum in favilla ... (Strašen dan bo dan plačila, zemlja v prah se bo zdrobila ...).
