Ste že kdaj pomislili, kaj bi bilo, če bi vam z neba na glavo priletela kot jajce debela toča? Meni je nekoč, kar lepo število let nazaj, nanjo padlo nekaj kot frnikule velikih ledenih kroglic, pa še danes nisem pozabila, kako boleče so me tolkle po glavi. Res še nisem slišala, da kdaj komu ne bi bilo uspelo pobegniti pravočasno na varno pred ledenimi jajci, ki padajo z neba, in se tako izogniti kakšni boleči luknji v glavi. Zato pa mi je vedno znova hudo, ko pomislim na vse tiste uboge rastline, ki ne morejo nikamor na varno. Kako žalostne so podobe opustošenih njiv, dreves, streh … In kako neverjetno je človeško vztrajanje v odlašanju, ko bi bilo mogoče pravočasno vse take katastrofe vsaj omiliti, če že ne preprečiti.
Te dni sem spet poslušala g. Kralja, mariborskega pilota, ki se že desetletja vztrajno bori za to, da bi tudi mariborski letalci imeli možnost brez nepotrebnih težav razbijati oblake, ki prinašajo nesrečo. Tako kot to že desetletja uspešno počnejo njihovi kolegi čez mejo v Avstriji in vedno bolj tudi oni na Madžarskem.
Bil je gost v studiu Radia Maribor, kjer je razočarano povedal, da se počuti kot Don Kihot, ko se pa že toliko časa brez pravega uspeha trudi, da bi tudi mi, v naši slovenski državi (ja, prizadeval si je že v Jugoslaviji!) lahko že zdavnaj uspešno preprečevali črnim oblakom, da bi svojo nesrečo stresali v našem Prekmurju, na Štajerskem, Koroškem. Saj ni treba, da se spuščam v podrobnosti, zagotovo ne, ko pa le malokdo z veseljem gleda v nebo, ko sredi dneva postane črno, kot da je noč. "Pa menda ja ne bo spet toča!" nas je strah.
Gospod Kralj, čestitam vam za vztrajnost in občudujem vas, ker še niste izgubili živcev in obupali nad tistimi, ki sedijo v uradih, poslušajo z gluhimi ušesi, prelagajo papirje in ne naredijo, kar bi bilo treba. Tako radi se klanjamo zgledom tam gori pri sosedih na severu, ta toča pa je le še en primer, ki kaže, da znamo večkrat privleči v očetnjavo kaj trapastega kot pa koristnega.
Ko sem tokrat spet slišala g. Kralja razlagati in ponavljati, kako koristna je letalska obramba proti toči, bi radio najraje ugasnila. Zato, ker me je kar glava začela boleti ob spominu na to, kolikokrat sem v času, ko še nisem bila celo desetletje v penzionu, pisala o obrambi pred točo. In potem za menoj še drugi, mlajši novinarski kolegi. Pa še vedno nič! Človek verjeti ne more, kako nekaterih že dobro utečenih in preizkušenih ter dokazano koristnih dejavnosti ne znamo uveljaviti tudi pri nas. Ali pa še vedno nočemo. Spomnim se, da so kar nekaj desetletij nazaj največ razlogov proti razbijanju oblakov, ki prinašajo točo, naštevali naši meteorologi. Ali morda ta vojna med njimi in letalci še vedno traja? Čudno, da je ni bilo v tako opevani sosednji Avstriji. Če pa je morda le bila, se je očitno uspešno končala v korist obrambe pred točo.
V teh nekaj desetletjih prepričevanj, dokazovanj, vztrajnosti, res pravega donkihotskega Kraljevega boja, bi zagotovo že lahko imeli tri letala za obrambo pred točo, ne pa le enega samega, kar je veliko premalo. Če samo pomislim, koliko denarja je bilo v tej naši državi že vrženega skozi okno, koliko pokradenega, koliko škode v tolarjih in evrih po nepotrebnem povzročene zaradi toče, si res lahko želim samo to, da bi tista ledena jajca iz oblakov enkrat priletela na prave betice. Pa res nisem hudobna!
