Predvolilne spremenljivke

Politični dogodki na začrtani trasi do parlamentarnih volitev 24. aprila 2022 se zgoščajo. Če so se vrata za vrnitev Roberta Goloba v nacionalno politiko odprla, ko ni dobil novega mandata na čelu Gen-I, je bolj presenetljiv vstop Urše Zgojznik - ta na volitvah ne bo novinka - in Uroša Macerla na strankarsko sceno. "V greznico", kot sama pravita. Slovenija je zadnja desetletja med belimi lisami evropske politike po odsotnosti relevantne zelene politike. Ta je bila reducirana na civilnodružbene aktiviste, sicer z določenim vplivom na odločevalske strukture v državi, a brez načrta za trajnejšo vključitev v politične procese. Klasične politične stranke so povečano povpraševanje po okoljevarstvenih temah zaznale, a so njihovi vsebinski nastavki, sodeč po odzivu volilnega telesa, ostali premalo prepričljivi, na ravni deklariranih ambicij in/ali kot okrasek v programih.

Razlika od zadnjih poskusov zelenih strank je, da se projekta lotevata okoljevarstvenika, ki imata v tem pogledu referenčen življenjepis, predvsem pa tudi rezultate. Referendum o vodah je pokazal mobilizacijski potencial okoljevarstvenih tematik, a je bil tudi specifičen zgodovinski trenutek, ki je povezal raznoliko koalicijo gibanj, organizacij in posameznikov. Civilnodružbeni boj ni enako politika, logika in zakonitosti so v mnogočem drugačne. Bolj določni obrisi možnega dometa in profil nove zelene stranke, ki je začela tudi z nepotrebnimi populističnimi floskulami, da niso ne "levi ne desni, ampak za okolje in ljudi", se bodo pokazali ob opredelitvi do drugih ključnih političnih in razvojnih vprašanj. Golob na drugi strani starta z zamahom žrtve kadrovskega cunamija aktualne vlade, z močnim PR-zaledjem in z že videnim receptom, po katerem je pro forma lansirana rampa za politiko civilnodružbena platforma. A Golob seveda ve, da je ključen vzvod političnega boja stranka. Tudi on stavi na teme zelenega prehoda, ne nazadnje se je tozadevno (samo)razglasil za tako rekoč edinega menedžerja z vizijo. Četudi smo politične epizode, ki so napovedovale prelom v politični kulturi - spomin na Cerarjevo SMC je svež -, že gledali, bi Golobov prihod na sceno, sodeč po prvih javnomnenjskih sondažah, lahko bil "game changer", torej element, ki (pre)meša karte. A ob številnih neznankah je za zdaj predvsem še balon, ki lahko tudi poči. Desnosučna interpretacija, da možni novi akterji "napadajo" teren strank KUL, je poenostavljena, toda izpostavlja nekaj resnih izzivov, ki jih levosredinske stranke niso uspele razrešiti. Tudi tega, da nobena doslej ni napovedala tekme za volilno zmago kot temeljnega cilja in tako izzvala Janeza Janšo.

Tudi šef SDS je v višjo prestavo dvignil "hibridno vojno" za volilno telo, ki mu je sicer neulovljivo. SDS ima trden, lojalen strankarski bazen, a se je obenem zadnja leta povečala odbojnost onkraj njega. (Para)strankarski sopotniki Janše - Rupel, Turk, Štuhec ..., nov je Marko Voljč - stopnjujejo akcije za zavezništvo slovenske politične sredine. Intervencije posameznikov in skupin, ki so vse prej kot sredina, lahko ob operaciji Povežimo Slovenijo beremo kot lov na "plavajoče volivce", obenem pa v funkciji radikalizacije levice oziroma poskus preukvirjenja percepcije tega, kaj je pri nas zmerno, pragmatično. To ne bo brez posledic niti na desnici, v prvi vrsti za Toninovo NSi, ki ostaja zunaj teh predvolilnih kompozicij. V še enem Janševem mandatu se je namreč pokazala kot servilna manjša sestra SDS.