Kot strela z jasnega je udarila napoved italijanskega lastnika Safila, da bo v Ormožu zaprl proizvodnjo očal s 557 zaposlenimi, s čimer je fokus pregretega političnega vsakdana v hipu presekala socialno-ekonomska realnost prostora in časa. Vest iz Padove, da ugašajo največjega zaposlovalca v Ormožu, je šokantna za vse: v prvi vrsti za delavce in njihove družine, sindikat, zavod za zaposlovanje, pa tudi lokalno skupnost in širše podravsko okolje. Način, kako se je lastnik odločil potegniti črto, je neizprosen. Zgolj rez brez napovedovanj in pojasnjevanj, le z razlago, da je zaprtje skladno "z načrtom za uravnoteženje proizvodnih zmogljivosti skupine s trenutnimi in prihodnjimi potrebami", in s pojasnilom, da je odločitev povezana tudi z zaprtjem in reorganizacijo italijanskih obratov. Presežni delavci v tem podjetju niso prvi, saj so proizvodnjo krčili že prej in že občutno zdesetkali vrste, so pa očitno, žal, zadnji - in so za to, da jih ne bodo več potrebovali, zadnji izvedeli.
A čeprav je sporočilo iz Italije nenadno, bi vseeno težko zaključili, da je docela nepričakovano - resda je to v svojih razsežnostih, ki v po več državah razvejeni skupini Safilo napovedujejo konec v Sloveniji brez nadaljnjih poskusov reševanja, ne pa tudi glede na pandemične koronarazmere in specifiko proizvodnje same. Da so multinacionalke oziroma podjetja z razvejeno mrežo tovarn po svetu pripravljena sprejemati hitre instrumentalizirane odločitve, so že večkrat dokazala. Pretiranih socialnih aspektov v presojanju donosnosti in obstoja enot in podružnic nikoli ni bilo, odločilne so predvsem ekonomske kalkulacije.
Koronakriza začne kazati ostrejše zobe. V večjih podjetjih, čeprav so jim ukrepi iz protikoronskih vladnih paketov v osnovi bolj naklonjeni oziroma jim bolje "služijo", bodo tudi posledice večje; in to po daljšem obdobju, ko smo se že odvadili velikih stečajev, ki so odnašali na stotine delovnih mest. Ormoški Safilo je koristil državno pomoč, a ko gre za odločitev tujega lastnika in njegova preračunavanja, vladni ukrepi ne morejo rešiti ničesar (več). Župan Danijel Vrbnjak lahko ob pretresu pred bridkim koncem le še ugotovi, da je zaprtje največjega delodajalca za občino čista katastrofa, in kljub pozivu na obisk in k pomoči predsedniku vlade Janezu Janši občina in država v resnici nimata na razpolago prav dosti. Morda lahko blažijo opažanja z zavoda za zaposlovanja, da bi delavci vendarle tudi lahko računali na priložnost pri drugih delodajalcih, ki potrebujejo delavce, vendar pa masovnega zaposlovanja realno ne kaže pričakovati. Oseminštirideset let je povprečno star delavec oziroma delavka, ki bo moral(a) v poletnem času, ko je morebiti računal(a) na umirjanje epidemije in vsaj delno olajšanje, iz Safila na borzo dela. Po primarnih posledicah v zdravju že udarja vzporedni, boleči val korone, ki načenja socialne plati življenja ljudi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
