Da je treba marginaliziranim skupinam žensk, ki jih ne vidimo in ne slišimo ali jih morda celo preslišimo, odrinjamo na rob družbe, dati glas, jih postaviti v vidno polje, ker imajo veliko povedati tako o sebi kot o družbi, je bilo tisto, kar je sociologinjo, profesorico dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete v Ljubljani, vodilo, da se je napotila Na grad 25 na Igu. To je lokacija edinega ženskega zapora v Sloveniji in začasno bivališče žensk, ki stopijo čez rob zakonitega. Začasno bivališče Na grad 25 je tudi naslov zbornika, ki ga je uredila Antić Gaberjeva in v katerem je s sodelavkami Darjo Tadič, Nino Perger, Jasno Podreka in Dejo Crnović objavila zgodbe desetih žensk, ki so tam prestajale zaporno kazen ali jo še vedno. "Njihove zgodbe nam veliko povedo o kompleksnih življenjskih situacijah, ki so jih privedle do tega, da so naredile en korak preveč, da so prekoračile mejo med sprejemljivim in nesprejemljivim."
Kako odločilen dejavnik tveganja, da se znajdeš za rešetkami, so socialne danosti, v katerih so odraščale ženske?
"Ko sem najprej poslušala, potem pa večkrat prebirala njihove zgodbe ter jih tudi primerjala in preverjala skozi optiko statističnega poročila zapora na Igu za leto 2016, sem ugotovila, da med zapornicami prevladujejo tiste iz nižjih socialnih slojev, veliko jih ima tudi priseljensko ozadje. To so ženske, ki prihajajo iz težkih okolij, kjer prevladuje revščina, za njimi so težke življenjske preizkušnje in zapletene razmere tako v primarni družini kot v tisti, ki so si jo same ustvarile. Pogosto je tu še, kot je dejal penolog in profesor na ljubljanski pravni fakulteti Dragan Petrovec, težava, da so si velikokrat izbirale napačne partnerje. Ti so jih v številnih primerih zlorabljali ali prisiljevali v določene posle, kot je prodaja drog ali kraje. Ena od njih je bila tudi izbrisana, kar jo je močno zaznamovalo in ji onemogočilo, da bi se postavila zase, ne v odnosu do partnerja ne ko je šlo za institucije. Kajti če bi se, bi njen položaj tukaj ogrozilo, zato je morala ostati ves čas anonimna, nevidna za institucije. Prav tako se je pokazalo, da v zaporu prevladujejo ženske, ki so zaprte zaradi manjših kaznivih dejanj."
Zgodbe tako rušijo stereotipe, da so v zaporu predvsem hude zločinke. Obenem pa nam njihove zgodbe, kot ste dejali ob predstavitvi, ponujajo uvid v to, da se lahko vsak od nas znajde v zaporu.
"Kjer obstajajo predispozicije, se lahko vsak znajde na drugi strani. Zakaj se sama nisem znašla na drugi strani? Očitno sem imela družino, ki me je ščitila, mamo, ki me je ves čas opolnomočevala, družba mi je omogočila šolanje in izobrazila sem se do te mere, da stvari lahko razumem malo drugače, sem zaposlena in imam svoje dohodke. Imam družino, ki me razume in podpira. Če vsega tega ne bi imela, ne vem, kaj bi se lahko zgodilo z menoj. Kaj lahko bi se mi zgodilo, da bi bila izbrisana. (M. Antić je prišla kot petletno dekletce iz Srbije skupaj z nosečo mamo, op. p.). A sem imela partnerja, ki me je na to opozoril, in sem si pravočasno uredila vse potrebno. Če bi bila izbrisana, bi izgubila socialno, zdravstveno zavarovanje, izgubila bi tudi pravico do zaposlitve. Te zgodbe pokažejo, da so obstajali določeni pogoji, predispozicije, ki so te ženske zaznamovale in jih peljale do dejanj, s katerimi so stopile čez rob, ki ga je družba označila za še sprejemljivega, zakonitega."
Pri nas se še vedno od ženske pričakuje, da poskrbi za družino, da opravi gospodinjska dela, da se umika, da sebe ne postavlja v prvi plan
Vidne, očitne diskriminacije je manj, vse bolj smo priča pretanjenim, subtilnejšim oblikam diskriminacije