Projekt Antijanša navezave opozicijskih partnerjev je zaradi nezmožnosti glasovanja o nezaupnici na daljavo na čakanju. Do kdaj, ne znajo napovedati niti njeni snovalci. Ko smo ta teden v našem časniku nazorno prikazali številne napovedi in ekspresne razveljavitve, smo liderje, ki jih zaradi majhnih razlik zaznamuje nenehna tekma na politični sredini, vprašali, v kakšnih odnosih so. Najslabše bi bilo, če bi vsak začel delati po svoje, je opozoril Luka Mesec. Kot bi slutil, da bo naslednji dan LMŠ brez vednosti partnerjev KUL spisala interpelacijo zoper ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja in mu poleg klientelizma očitala še neodgovorno ukrepanje v domovih za starejše.
V nelagodnem položaju so se znašli zlasti v SD. Ob strahu, da so partnerji scenarij zamenjave vlade opustili, se jim je lahko utemeljeno pred očmi odvrtel še scenarij, kako jim bodo vladajoči v obraz zmetali vse grehe resorja, nad katerim so leta bdeli prav oni. Podpise so naposled dali vsi z izjemo eksšefa Dejana Židana, neomajnega v prepričanju, da si pred ministrom iz kvote NSi s pozicije prej zasluži oditi kdo drug. Da se ne čutijo del alternative, v kateri absolutnega zaupanja med partnerji ni, so z nepodporo še enkrat dokazali pasivni poslanci Karla Erjavca.
Kako mikaven se projekt KUL po še eni živahni epizodi zdi poslancem SMC, na glasove katerih v alternativi še računajo, je odveč ugibati. Je pa SMC-jevima Dušanu Verbiču in Janji Sluga pritisk pretekli teden uspelo dvigniti tudi koaliciji, ko sta ji na parlamentarnem odboru onemogočila načrt rušenja šefa računskega sodišča. Posledična lekcija na portalih blizu SDS je bila samo še x-ta potrditev, da v vladni zasedbi neudobje narašča. Če se bo s formalno komaj 41 glasovi primorana preštevati na interpelaciji nadpriljudnega ministra, ki mu ni uspelo preprečiti kolosalnega vdora virusa v domove za starejše in tragične bilance smrti, bo nervoza zagotovo še večja. Kje sta šele za preizkus takisto zrela ministra Simona Kustec in Vasko Simoniti.
Pod črto, slovenska politika je v epidemični realnosti prešla v obdobje, ko ne eni ne drugi ne zmorejo misliti onkraj ozkih partikularnih interesov. Predsednik vlade, ki je, mimogrede, še vedno zdravstveni minister, je v polnem zamahu političnih kadrovanj in ideološke mobilizacije lastne volilne baze. Ob udrihanju po "kaviar levici" hkrati z zvesto NSi in politično spreobrnjeno SMC še naprej plete mrežo tihih poslanskih podpornikov oslabljene vlade, ki se bo pri večjih preizkusih morala zanašati na glasove tipa Zmago Jelinčič. Združena leva sredina, ki deluje na najmanjšem možnem skupnem imenovalcu, pa se medtem pod težo virusa in z nekooperativnostjo vse bolj odkritega Janševega igralca Igorja Zorčiča izgublja v nameri, da zruši vlado. Vrzel v fiktivno bodočnost preložene nezaupnice zdaj namerava polniti z interpelacijami.
Kaj bodo od političnih bojev imele žrtve katastrofalnega vladnega upravljanja krize v drugem valu epidemije, pa je jasno. Vrzeli tam ne bodo tako zlahka zapolnjene.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
