Barbara Gavez Volčjak
Rek, da vse poti vodijo v Rim, velja tudi za železne ceste. In potovanje v večno mesto z vlakom se izkaže za dobro odločitev. Iz Slovenije je ravno dovolj blizu, da ne traja ves dan, lahko pa vso noč, saj so na voljo tudi spalniki. Nam najbližji izhodišči sta Gorica in Trst, nekatere linije so direktne, na drugih je treba v Benetkah prestopiti. Najhitrejša direktna povezava je z vlakom Frecciarossa, "rdeča puščica" prevozi pot med Trstom in Rimom v petih urah in pol, pol ure dlje traja pot, če v Benetkah prestopite. Le nekoliko počasnejši je Italo, brez prestopanja vozi do Rima šest ur, saj se do Benetk večkrat ustavi, ne le na tržaškem letališču, temveč tudi v Tržiču in še nekaterih manjših krajih. Frecciarossa, ki jo upravlja podjetje Trenitalia, ponuja štiri potovalne razrede, Italo pa tri, v najcenejšem so potniki precej natlačeni, medtem ko so že v srednjem razredu sedeži za običajno postavo dovolj široki in je razdalja med njimi morda prekratka zgolj za kake košarkarje. V srednjem razredu, imenovanem Prima Business, so v ceno vključeni tudi prigrizki - krekerji, oreščki ali napolitanka - ter kava ali brezalkoholna pijača, ki jih postrežejo približno vsaki dve uri, vsakič skupaj s servietko in osvežilnim robčkom. Cena vozovnice pa ni odvisna le od potovalnega razreda, temveč tudi od dneva potovanja: bolj ko se približuje datum odhoda, višja je.
Tako se tudi midva odločiva za potovanje v Rim z vlakom, ki odpelje iz Trsta ob 8.02. Avto pustiva na parkirišču tik ob železniški postaji Trieste Centrale, pogled na registrske oznake pokaže, da se enako odloča precej Slovencev, parkirnina je znosnih 16 evrov na dan. V sončnem jutru med vožnjo sprva opazujeva rahlo vzvalovano morje, kmalu ga zamenjajo rodovitna polja Padske nižine. Do Benetk in tudi še Padove vlak vozi precej podobno našim, le da zaslon za sporočila ves čas zagotavlja, da se držimo urnika. Do Ferrare in Firenc gre že nekoliko hitreje, od tam naprej pa hitri vlak upraviči svoje ime in pospeši tudi čez 240 kilometrov na uro. Toskanski griči - in številni predori skozi Apenine - so kmalu za nami in sprejmejo nas prve ulice Rima. Na postaji Roma Termini smo po voznem redu ob 14.06, morda še kako minuto prej. Po kratkem postanku bo vlak nadaljeval pot do Neaplja, midva pa nemudoma poiščeva že plačan hotel, da izkoristiva preostanek dneva.
Hotel v središču mesta se ne izplača
Prednost hotela v bližini postaje je v tem, da se skrajšajo nekatere poti, kar je ob prvem in še samostojnem obisku v tako velikem mestu dobrodošlo. Že na poti do hotela ugotoviva, da je v ulicah okoli postaje skoraj v vsaki stavbi hotel, pri iskanju namestitve na rezervacijski platformi pa bi morala imeti bolj ostro oko. Najin hotel je sicer čist in dovolj tih, tudi zajtrk naslednje jutro ponuja dovolj za spodoben začetek dneva, a v majhni sobi se težko gibava hkrati in vzmetnica je prenašala že mnogo turistov. Pa nisem izbrala najcenejšega hotela v tem predelu, niti ne najcenejšega s tremi zvezdicami. Tako da priporočilo, če se še kdo odloči za Rim z vlakom: javni prevoz po mestu je dobro urejen, zato je smiselno za isto ali nižjo ceno poiskati boljši hotel nekoliko dlje od središča mesta. Tri noči bova že zmogla, dnevi pa so tako ali tako namenjeni ogledom, si rečeva in se pogumno podava po ulicah.
Glavnih znamenitosti Rima seveda ni treba opisovati, zanimivo je morda le to, da tudi med ponedeljkom in četrtkom sredi februarja mesto oblegajo trume turistov vseh narodnosti. Če se ne želite načakati v vrsti, si zato vzemite nekaj časa za internetni nakup vstopnic za Kolosej in Vatikanske muzeje, in to vsaj nekaj tednov pred prihodom. Kdor na potovanjih ne vstaja zelo zgodaj in se odloči za uro obiska okoli 10.00 ali še pozneje, bo imel tisti dan, ki ga bo izbral za Kolosej z Rimskim forumom in Palatinskim gričem, bolj ali manj zapolnjen. Avdio vodič vam pove nekaj osnovnih podatkov, za povprečnega turista bo dovolj, resnični ljubitelji antike raje vzemite v roke še kako knjigo ali izberite voden ogled. In še namig iz prve roke: sanitarije pri kavarnici so oblegane, že nekaj deset metrov naprej so še ene, brez čakalne vrste.
Za Vatikan si vzemite čas
Podobno je z Vatikanom. Za res hiter ogled vseh muzejev (dokazano) zadostujeta dve uri, vendar od tega ne boste odnesli veliko, zgolj pohvalili se boste lahko, da ste Michelangelovo mojstrovino na stropu Sikstinske kapele videli v živo. Resnično uživati v njej je, roko na srce, težko, saj je kapela ves čas nabito polna turistov. Za podrobnejši, poglobljen ogled vseh muzejskih zbirk, ki so jih dolga stoletja zbirali v papeški državi, si je treba vzeti vsaj pol dneva, zato so ob muzejih uredili tudi kavarnico, v kateri se lahko osvežite in okrepčate. Poleg razstavnih eksponatov iz vseh zgodovinskih obdobij, od starega Egipta do novejše zgodovine, navdušujejo že dvorane same po sebi. Na primer Dvorana zemljevidov, z bogato poslikanim in pozlačenim stropom, v kateri so stene prekrite z ogromnimi zgodovinskimi zemljevidi vseh italijanskih pokrajin. Vendar ti niso narisani na papir, temveč izdelani v obliki tapiserij, katerih vozli so vidni zgolj zelo od blizu.
In ko se prebijete skozi muzeje, vas seveda čaka še bazilika sv. Petra. Ko ste v Rimu prvič, se le podajte na kupolo, razgled na vse strani neba z okoli 130 metrov je fascinanten in še utrdi vtis labirinta, ki ga daje sprehod po ulicah v središču mesta. Še večji vtis naredi pogled z notranjega balkona kupole proti tlom, kjer se kot v mravljišču drenjajo turisti. Vsa kupola je z notranje strani okrašena z mozaiki, svetlobo, prihajajočo skozi okna, krepi še diskretna električna razsvetljava. Ko se naposled tudi sami pridružite mravljišču - že neko navadno sredo sredi februarja je množica ogromna, kako je šele ob koncu tedna v turistično najbolj obleganih mesecih - so občutki mešani: na eni strani veličastnost človeške stvaritve, ki naj bi slavila Boga, na drugi strani spoznanje človeške nečimrnosti spričo številnih selfijev, ki se zdijo pri nekaterih turistih skoraj edini razlog za obisk bazilike. Procesija pojočih in molečih vernikov se zdi skoraj na napačnem mestu.
Ob odhodu iz bazilike - letos jo lahko zapustite tudi skozi tako imenovana sveta vrata, ki jih odklenejo samo v jubilejnih letih, kar v novejši zgodovini pomeni vsakih 25 let - se ustavite še na prostranem okroglem Trgu sv. Petra. Šele tukaj, v objemu mogočnih arkad, s katerih vas opazujejo kipi apostolov in svetnikov, začutite nekaj miru in spokoja, ki ju boste v baziliki zaman iskali. Če želite doživeti prav tako bogato okrašeno in veličastno, a precej manj hrupno cerkev, se podajte na drugo stran Tibere, v katero od preostalih treh velikih rimskih bazilik: sv. Janeza v Lateranu, Marije Snežne ali sv. Pavla zunaj obzidja (ki pa je danes v skoraj trimilijonskem Rimu še kar "v mestu"). Sicer pa boste na večjo ali manjšo cerkev naleteli skoraj za vsakim vogalom in duhovne hrane vam ne bo primanjkovalo.
Rim je postal mešanica ljudstev
Telesne pa seveda tudi ne, ob sloviti italijanski kuhinji pa najbrž ne boste iskali kakih vzhodnjaških, balkanskih ali ameriških kulinaričnih mojstrovin, čeprav bi jih tudi našli. Sploh ob množici tujcev na pogled azijskega porekla, ne le turistov, temveč zlasti osebja v majhnih prodajalnah spominkov, na tržnici, v restavracijah in trgovinah, najbrž pa tudi na očem bolj skritih delovnih mestih. Tako ne velja več, da se v Italiji težko sporazumevaš, če ne znaš italijansko, ker domačini slabo obvladajo tuje jezike, kot smo iz izkušenj govorili pred desetletji. Italijani so se vmes vsaj za silo naučili angleško, ne le za sporazumevanje s turisti, temveč predvsem s tistimi, ki so pri njih poiskali začasen ali stalen dom. Med njimi so sicer tudi taki, ki naivnim turistom "podarijo" zapestnico ali pas, mimogrede pa jih olajšajo za spretno izmaknjen bankovec, če ga ne držiš dovolj trdno med prsti. Pač, vsaka šola nekaj stane, zato imejte pri roki drobiž, vse drugo pa na varnem pod oblačili. Le kovinske predmete raje pustite doma ali nosite s sabo majhen nahrbtnik ali podobno torbo. Pred vsako večjo znamenitostjo morate namreč skozi rentgensko kontrolo, pred Kolosejem celo večkrat. In takrat je treba vse imetje, če ga nimate v eni torbi, torej denarnico, telefon, ključe, kamero in podobno, zložiti na tekoči trak, preden se sprehodite skozi skener in upate, da ne bo karkoli zapiskalo in vas bo varnostnik s strogim pogledom potegnil na stran.
Po vseh doživetjih čez dan si tako zvečer zaželite le še požirek dobrega italijanskega vina v kaki mirni gostilnici, kako kepico sladoleda ali kos tiramisuja in opazujete življenje, ki vrvi pred vami. Še veliko je za videti v Rimu, a tudi če se zadovoljite z največjimi znamenitostmi in preostali čas namenite pohajkovanju po labirintu uličic, v katerih na vsakem vogalu zagledate kaj zanimivega, je bil obisk večnega mesta dobra naložba. Manj izkušenim popotnikom pa dobra vaja za naslednja samostojna raziskovanja.
