Se še spomnite tega televizijskega voditelja?

Gorazd Dominko
28.08.2018 05:00
Starši Akire, ki se je rodil 12. novembra 1980 v Šempetru pri Novi Gorici, so se spoznali v Sloveniji, potem ko je oče iz Japonske pripotoval v Evropo v upanju, da bo prišel do Francije, obljubljene dežele vrhunske kulinarike.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Osebni arhiv
Akira
“Moja japonščina v zadnjih letih ni kaj dosti napredovala, čeprav sem nekajkrat obiskal sorodnike iz Japonske. Živel sem po vsej zemeljski obli in moje prioritete so bile drugje,”

Zdaj samo še gost oddaj

“Nič. Ne obstaja več. To področje sem opustil, sedaj sem le še gost oddaj.”
“Zakaj so me sprejeli na AGRFT, prosim, vprašajte tamkajšnje profesorje, tudi mene zanima. Sicer pa je Slovenija tako ali tako premajhna za vse šolane igralce. Gledališče, ki me navdušuje in se potencialno vidim v njem, je trenutno le Anton Podbevšek teater v Novem mestu, saj gre ze teater tega časa in misli. Ustvarja, ne poustvarja. Seveda so tudi običajne predstave v redu, a jaz menim, da nisem povsem običajen. A tudi čez to področje sem naredil križ in se odpravil naprej,”

Danes zastopnik slovenskih izdelkov

“Tam smo delali za ljudi, ki živijo v okolici, in seveda gradili Om ašram, ki bo služil kot središče za vsakega iskalca duhovne poti in osebnega napredka. O sebi sem se res veliko naučil. Žal mi je le, da nisem ostal dlje, vem, da sem prehitro odšel zaradi šibkega karakterja, verjetno moje največje hibe.”
“V izobilju domačega znanja ponosno zastopam znamko slovenskih naravnih izdelkov iz industrijske konoplje. Nisem posebno pogumen, imam pa veliko izkušenj in dober spomin. Verjamem v svoje znanje, zaupam svojim odločitvam in sem odprt za nove ideje. Najtežje je verjetno delati z ljudmi, dobiti kader, ki je na tvoji strani in verjame v skupno dobro. To je največja umetnost, a mislim in upam, da se mi je tokrat posrečilo.”
Članek je bil objavljen v julijski številki revije OBRAZI.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta