Slavenka Drakulić: Če si nekaj želim, se za to borim

Maša Ogrizek
21.05.2018 06:46
Z eno najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric, katere pisanje asociativno povezujemo predvsem s feminizmom in (post)komunizmom, o ustvarjanju žensk. Povod za to so bile njene literarizirane biografije o treh izjemnih ženskah, a tudi dejstvo, da gre za polje, kjer med seboj trčijo intimno, profesionalno in družbenopolitično.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen
Vaš zadnji roman Mileva Einstein, teorija žalosti je zadnji del trilogije. Pred tem ste napisali romana Frida Kahlo ali o bolečini ter Dora in Minotaver – moje življenje s Picassom. Zakaj so vas nagovorile prav one?
In kaj ste odkrili?
Si jih je on želel?
Vse tri – Frida Kahlo, Dora Maar in Mileva Marić, poročena Einstein – so se na različne načine soočale z nezvestobo svojih partnerjev. Ko popisujete njihova občutja, se subtilno vživite v njihovo doživljanje – občutke ponižanja, zapuščenosti in podobno –, nikoli pa ne obsojate nezvestobe kot take.
Kakšna pa je bila zgodba fotografinje Dore Maar?
Je bila ta njena samoodpoved, samožrtvovanje neke vrste mazohizem?
Kakšen je bil odnos Mileve in Alberta Einsteina?
Kakšna pa je vaša lastna izkušnja? Ustvarjanje je do neke mere egoističen poklic. Če ne drugega, zahteva veliko časa.
Ste si morali vi v vaših partnerskih zvezah izboriti prostor, čas za pisanje?
V vaših romanih ste očeta Fride Kahlo in Mileve Marić Einstein prikazali kot zelo ljubeča. A kar je še pomembneje: oba sta finančno podpirala svoji hčeri, da sta se šolali. V obdobju, ko izobraževanje žensk še zdaleč ni bilo samoumevno, je bila takšna podpora odločilna.
Frida Kahlo je danes feministična ikona. Vsi jo poznamo po njenem eksotičnem videzu, ki ga je ovekovečila na številnih avtoportretih: po dolgih krilih, pisanih rutah, rožah v laseh. Lahko ga interpretiramo kot odraz njene drznosti in samosvojosti. A šele v vaši knjigi sem izvedela, da je bila ta njena podoba sprva v resnici podreditev Diegovi želji.
Ne le da ženske nekdaj niso imele enakih pogojev za izobraževanje in ustvarjanje, tudi danes se pisateljice, slikarke, skladateljice, znanstvenice težje uvrstijo v šolska berila in leksikone, v veliko manjši meri so prejemnice pomembnih nagrad in podobno.
Vaš mož je Šved in del časa preživite na Švedskem, ki je, kar zadeva enakopravnost med spoloma, zagotovo ena vodilnih držav.
Kakšno pa je stanje na Švedskem, kar zadeva (latentni) šovinizem, mizoginijo v obnašanju moških do žensk?
Ste mednarodno uveljavljena pisateljica. Svojo prepoznavnost, lahko bi rekli tudi slavo, ste si prislužili z znanjem, talentom, delom. Novi mediji pa so temeljito spremenili sam koncept slave; danes je dovolj, da objavljaš svoje fotografije, pa imaš lahko milijone sledilcev.
Prevlada podob in poudarjanje videza sta posredno povezana tudi z ženskim vprašanjem.
Cel intervju je bil objavljen v aprilski številki revije OBRAZI.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta