Stiska je manjša, če svoje občutke podeliš

Življenje se v istem hipu ustavi. Ženska se sooča z diagnozo, razumeti mora ogromno informacij o sami bolezni, možnih zdravljenjih in njihovih posledicah, nato jo čaka odločitev. To je čas velikih sprememb na področju čustvovanja, razmišljanja in medosebnih odnosov bolnice. Včasih je namreč težje kot sprejeti diagnozo sporočiti novico partnerju, otroku ali staršu. Veliko bolnic zato poišče pomoč pri strokovnjaku za psihoonkologijo, psihoterapevtu ali pa se odločijo za vključitev v podporne skupine, ki so jim med spopadanjem z boleznijo in vsem, kar pride z njo, v veliko pomoč.

Poiskati pomoč je znamenje moči

Skrbi, tesnoba in strah se ne pojavijo le ob diagnozi, paleta močnih občutkov lahko bolnico preveva med zdravljenjem, ob ponovitvi bolezni, pri odkritju metastatske oblike bolezni pa tudi po končanem zdravljenju in ob novici, ki si jo je tako zelo želela – da raka ni več. Strokovnjaki poudarjajo, da je vse to povsem normalno. Američanka Jimmie C. Holland, utemeljiteljica psihoonkologije, je v svoji knjigi Človeška plat raka: živeti z upanjem, spoprijeti se z negotovostjo zapisala, da si želi, da bi se vsak onkološki bolnik počutil udobno v svoji koži in situaciji. Hollandova je z lestvicami ocenjevanja občutkov znanstveno dokazala, kako pomembno je zdravljenje s psihologijo in psihiatrijo. Neutrudna zagovornica psihosocialne podpore bolnikom je zatrjevala, da če se človek obrne po pomoč, ko jo potrebuje, je to znamenje njegove moči, in ne nemoči.

Tudi naši strokovnjaki niso prezrli duševne stiske bolnic z rakom dojk in pred tremi leti je v okviru raziskave OREH (O = onkološka, REH = rehabilitacija) izšla publikacija Spoprijemanje z rakom dojk: napotki za obvladovanje duševne stiske. Pripravila jo je Andreja C. Škufca Smrdel, specialistka klinične psihologije z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, v sodelovanju s psihologinjama Tino Rus in Tamaro Stergar. Na OI imajo bolnice na voljo kliničnopsihološko in/ali psihiatrično obravnavo, pomoč pa lahko poiščejo tudi v lokalnih zdravstvenih ustanovah in ustanovah, v katerih se zdravijo. Kot je zapisano v knjižici, jih v primeru globoke stiske in nujnih stanj sprejmejo v vseh psihiatričnih bolnišnicah brez naročanja in napotnice.

Bolnice z rakom dojk vabljene v najstarejše društvo pri nas

Danes se vse več bolnikov z rakom obrača na združenja in društva, ki ponujajo tako zanesljive strokovne informacije kot tudi zelo praktične nasvete o spopadanju z boleznijo in številne podporne programe. V Sloveniji na področju raka dojk delujeta dve zanesljivi združenji bolnikov z dolgoletno tradicijo in strokovnimi sodelavkami, ki so premagale raka dojk, danes pa s svojo izkušnjo pomagajo drugim. Leta 1986 je bilo ustanovljeno Društvo onkoloških bolnikov Slovenije (DOBS), ki združuje bolnike z rakom, njihove svojce, prijatelje, zdravstvene in psihosocialne strokovnjake. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prim. dr. Marija Vegelj Pirc, pionirka psihoonkologije pri nas in pobudnica slovenske Europe Donne, za bolnice z rakom dojk uvedla program prostovoljstva Pot k okrevanju. Na podlagi programa so se v okviru DOBS izoblikovale skupine za samopomoč v 21 krajih po Sloveniji. V teh skupinah imajo bolniki in njihovi svojci priložnost odkrito govoriti o svojih strahovih, pričakovanjih, željah in potrebah. Vsako skupino vodi prostovoljski tim, to sta prostovoljka oziroma prostovoljec koordinator skupine z lastno izkušnjo raka in strokovni vodja skupine, ki je strokovno podkovan s področja psihologije in medicine. V severovzhodni Sloveniji se lahko obrnete na prostovoljke Anico Klenovšek v Mariboru, Marijo Vugrinec v Murski Soboti in Sonjo Osrajnik v Slovenj Gradcu, na Ptuju pa se bo z vami pogovorila Julijana Kozel, diplomirana srednja medicinska sestra in gerontologinja. Poleg skupin za samopomoč se bolniki z rakom srečujejo tudi na daljavo v okviru online skupine za samopomoč in se povezujejo prek spletne skupnosti Onko Bolnik Bolniku.

Psihosocialna podpora v programu ROZA

Europa Donna ‒ slovensko združenje za boj proti raku dojk je danes prepoznavna organizacija, ki si že od leta 1997 prizadeva za celostno obravnavo bolnic z rakom dojk in raki rodil, učinkovito zdravljenje, ustrezno rehabilitacijo ter psihosocialno podporo bolnicam in njihovim svojcem. Širšo javnost ozavešča o pomenu zdravega življenjskega sloga, rednega mesečnega samopregledovanja in zgodnjega odkrivanja raka. Leta 2017 so zasnovali program ROZA, v katerem so za bolnice in njihove bližnje pripravili različne oblike psihosocialne podpore. »Obdobje ena do pet let od diagnoze je izredno pomembno za vzdrževanje dobrega psihičnega zdravja, ki je mnogokrat spregledano, potrebe bolnic pa so velike, saj je soočanje z boleznijo in zdravljenjem dolgotrajen proces, ki lahko pusti dolgotrajne posledice,« so zapisali na spletni strani. Program ROZA ženskam pomaga, da obdobje od soočenja z diagnozo, zdravljenja in po zdravljenju preživijo bolj kakovostno, brez dodatnih obremenilnih posledic za psihično in fizično zdravje. Vsako leto pripravijo številna predavanja, delavnice za sproščanje napetosti, spoprijemanje z boleznijo, tesnobo, stresom in za razvijanje čuječnosti, ki je način zavedanja svojega doživljanja. Specifične potrebe bolnic poskušajo izpolniti v okviru posameznih sekcij, to so sekcija mladih bolnic, sekcija za ženske z napredovalnim rakom in sekcija za ženske z raki rodil.

Bolnice pripeljale Združenje Europa Donna Slovenija na severovzhod Slovenije

Za Rebeko Potočnik je imelo Združenje Europa Donna Slovenije v času bolezni pomembno vlogo. Pri svetovalkah je dobila veliko nasvetov o zdravljenju, lajšanja stranskih učinkov, pravi tudi, da ji je pomagalo »urediti nered« v glavi. Ker je kljub veliki dostopnosti informacij na spletu še vedno veliko bolnic, ki jim osebni stik v domačem kraju pomeni največ, se je Potočnikova odločila, da pripelje Združenje Europa Donna Slovenija tudi v domačo Slovensko Bistrico. »Ker sem želela vse programe in delo Europe Donne približati čim večjemu številu ljudi, sem stopila do Ivana Žagarja, župana občine Slovenska Bistrica, in mu predstavila delo organizacije. Prepoznal je potrebo bolnic in občina je podprla ustanovitev prvega regionalnega centra, ki je blizu bolnicam severovzhodnega dela Slovenije,« je povedala ob ustanovitvi. Tako je nastalo Združenje Europa Donna Slovenija ‒ podružnica Podravje, ki jo danes vodi Anka Pušnjak. Bolnice se lahko udeležijo številnih predavanj in delavnic, ki nastajajo v sodelovanju s Centrom za krepitev zdravja in jih vodijo strokovno usposobljene terapevtke, denimo spopadanje s stresom, spoprijemanje s tesnobo ali depresijo. Udeležijo se lahko tudi psihoedukativnih delavnic pod vodstvom psihologinje Sanje Roškar. Oktobra je podružnica odprla nove prostore v podravski regiji in tako se lahko ženske z izkušnjo raka enkrat na teden srečujejo še na Radvanjski cesti v Mariboru, kamor so v prihodnjih mesecih vabljene na delavnice, predavanja in druženja.

Pobuda Rebeke Potočnik je navdušila Brigito Kočar Senekovič, ki danes vodi skupino v Gornji Radgoni, kjer izvajajo vodene telesne vadbe, prilagojene bolnicam, se družijo, izmenjujejo izkušnje in podelijo številne nasvete, včasih v kavarni, ob lepem vremenu pa na sprehodu ali izletu. Letos se je znova aktivirala še savinjska skupina, ki je obljubila oživitev vseh dejavnosti. Septembra so članice za vodjo izvolile Mojco Kovač, namestnici pa sta postali Alenka Lokovšek in Barbara Tiselj.

Psihološka opora je enako pomembna kot zdravila

Kot je na letošnji okrogli mizi Združenja Europa Donna Slovenija o metastatskem raku dojk opozorila klinična psihologinja Vesna Radonjić Miholič, je duševnost izredno pomembna in neločljivo povezana z osebo. Lahko je vir strahov in skrbi, a tudi neprecenljiv vir moči.

Na dogodku je predsednica Združenja Europa Donna Slovenija dr. Tanja Španić poudarila pomen podporne skupine. Ko so bolnice obkrožene z ženskami s podobnimi izkušnjami, se začnejo odpirati različna vprašanja in tudi odgovori. »Ženske poskušamo biti čim bolj močne za druge, in to je prvi vir naše moči. In ko nam moči zmanjka, jo poskušamo dobiti nazaj. Kako do nje? Ni preprostega recepta.« Vsaka mora svoj vir moči poiskati sama, ali je to dobra družba, film, glasba, počitek ali šport, karkoli, kar jo napolnjuje. »Po drugi strani pa je zelo pomembno, da prepoznamo, kdaj tega nismo zmožne in kdaj nam lahko pomaga strokovna pomoč. Pomembno je, da se obrnemo po pomoč, če oziroma ko jo potrebujemo. Da ukrepamo in ne čakamo, ko smo že čisto na dnu, ko je težje pomagati,« svetuje Španićeva.