I talija je na začetku prve svetovne vojne - kljub partnerstvu v trojni zvezi z Avstro-Ogrsko in Nemčijo - ostala nevtralna. S podpisom Londonskega pakta med Italijo in Antanto pa je izstopila iz te zveze in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Odprla se je jugozahodna fronta, dolga šeststo kilometrov, ki je potekala od prelaza Stelvio na švicarsko-italijansko-avstrijski tromeji prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja; 93 kilometrov dolg odsek fronte, ki je potekal ob reki Soči - od Rombona do Jadrana -, je bila soška fronta. V devetindvajsetih mesecih bojevanja, od maja 1915 do oktobra 1917, je bilo na tem območju dvanajst ofenziv. Enajst so jih izvedli Italijani, zadnjo pa vojaki Avstro-Ogrske in Nemčije. Ubitih, ranjenih ali zajetih je bilo okoli milijon in pol vojakov, od tega je bilo smrtnih žrtev najmanj 250.000 - kar 297 vojakov na dan je povprečno padlo med soško fronto; okoli 3500 smrtnih žrtev je fronta zahtevala med slovenskimi vojaki. Območje spopada je zapustilo okoli dvesto tisoč civilov.
888 dni je trajala soška fronta
Pot miru
Marca 2015 so odprli Pot miru od Alp do Jadrana, ki poteka po ključnih točkah soške fronte. Petnajst muzejev na prostem je v okviru poti miru: Čelo, Ravelnik, Zaprikraj, Mrzli vrh, Mengore, Kolovrat, Sabotin, Prižnica, Vodice, Škabrijel, Jama Pečinka, Grmada, Brestovec, Debela Griža in Dolina bersaljerjev. Leta 2016 je bila Pot miru od Alp do Jadrana - dediščina prve svetovne vojne vpisana na Unescov poskusni seznam svetovne dediščine.
Prva soška bitka (23. junij-7. julij 1915)
Italijanska vojska je želela zavzeti zahodno rob Kraške planote. Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki so le s težavo osvojili vznožje kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu. Italijani niso zavzeli nobenega od ciljev ofenzive in so imeli hude izgube: 1916 mrtvih, 11.495 ranjenih in 1536 izginulih. Velike izgube je utrpela tudi avstro-ogrska vojska s 1224 mrtvimi, 7576 ranjenimi in 1150 izginulimi.
Druga soška bitka (18. julij-10. avgust 1915)
Nov italijanski napad; bitka je bila usmerjena proti goriškemu mostišču in na Kras. Italijani so večinoma napadali neuspešno, nad Kobaridom pa so vendarle osvojili Batognico in potisnili Avstrijce na rezervno obrambno črto. Izgube obeh strani so znašale 41.866 mrtvih, izginulih in ranjenih. Na italijanski strani je bilo ubitih 6287 vojakov, na avstro-ogrski 7702.
Tretja soška bitka (18. oktober- 4. november 1915)
Italijani so predvidevali napak z mostišča pri Plavah, preboj preko Banjške planote ter glavni udar na goriško mostišče, ki bi mu sledilo zavzetje Gorice. Vsi napadi so bili neuspešni. Napadalci so izgubili okoli 68.000 vojakov, od tega jih je bilo ubitih 10.733, branilci pa okoli 42.000 vojakov (8228 ubitih).
Granata, težka eno tono
• Približno 9 proti 1 je bilo razmerje med napadalci (Italija) in branilci (Avstro-Ogrska) ob začetku soške fronte.
• Dva do tri milijone granat so v povprečju izstrelili v času ene bitke na soški fronti.
• Dobro tono (1060 kg) je tehtala največja granata, ki so jo uporabili na soški fronti, 12 kilometrov je bil njen domet.
• Krn (2245 metrov) je bil eden najpomembnejših utrjenih vrhov v Posočju med soško fronto, tam so potekali najbolj krvavi boji med soško fronto.
Četrta soška bitka (10. november- 5. december 1915)
Omenjena je bila na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom rušili Gorico, na pomoč so jim priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Njihov uspeh je bil neznaten, zavzeli so nekaj strelskih jarkov pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme, prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem pobočju Vrha, na zahodnem robu Martinščine. V tej bitki je padlo okoli 7500 Italijanov in 3700 avstro-ogrskih vojakov, skupne izgube so pri prvih dosegle skoraj 49.000 vojakov, pri drugih pa prek 25.000.
Peta soška bitka (11. marec-16. marec 1916)
Sestavljena je bila predvsem iz lokalnih napadov. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin, a italijanski napadi so bili večinoma neuspešni. Bitka je bila med manj krvavimi, terjala je po nekaj sto smrtnih žrtev na vsaki strani, skupaj z ranjenimi in zajetimi pa je vsaka stran izgubila po več kot 2000 mož.
Šesta soška bitka (6. avgust-17. avgust 1916)
Glavna cilja Italijanov sta bila Gorica in Doberdobska planota, 16. avgusta so uspešno osvojili porušeno Gorico. Avstro-ogrske sile so se umaknile na pomožno obrambno črto na levem bregu Soče. V drugi fazi ofenzive so poskušali Italijani nasprotnika izriniti še z novih položajev, a neuspešno. Ubitih je bilo več kot 6000 italijanskih in več kot 4000 avstro-ogrskih vojakov, ogromno jih je bilo ranjenih (okoli 33.000 pri napadalcih in 20.000 pri branilcih). V naslednjih treh bitkah se je italijanska vojska osredotočila na rob Kraške planote (Fajtji hrib-Trstelj-Grmada), da bi se prebili do Trsta.
Sedma soška bitka (14. september- 17. september 1916)
Italijani so potisnili branilce z Mirenskega gradu in drugih položajev ter med Lokvico in Opatjim selom. Bitka je trajala le štiri dni, a so bile izgube vojskujočih se strani velike. Na vsaki strani je bilo ubitih okoli 2500 vojakov, skupaj z ranjenimi in zajetimi pa je italijanska vojska izgubila 17.570 mož, avstro-ogrska pa 15.000, od katerih jih je bilo veliko zajetih.
Osma soška bitja (10. oktober- 12. oktober 1916)
Italijani so potisnili branilce na drugo črto med Lokvico, Hudim Logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra. Italijani so izgubili več kot 20.000 vojakov, od tega je bilo okoli 3000 ubitih, izgube avstro-ogrske vojske pa so štele prek 30.000 ljudi, med njimi okoli 4000 smrtnih žrtev.
Deveta soška bitka (31. oktober- 4. november 1916)
Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in dvorec Miramar pri Trstu. Branilci so obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za tri do štiri kilometre, a prodor v Trst se jim ni posrečil. Potem ko so skoraj uničili obrambo, so se začeli utrjevati na osvojenih območjih in tako omogočili avstro-ogrski vojski, da si je opomogla. Italijani so izgubili okoli 34.000 vojakov (okoli 8000 mrtvih), avstro-ogrska vojska pa več kot 22.000 (okoli 2500 ubitih).
Deseta soška bitka (12. maj-5. junij 1917)
Italijani so načrtovali prodor v Trst, zasedbo Kuka, Vodic ter Sv. Gore in Škabrijela pri Gorici, s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino. Napadali so večinoma neuspešno, Avstrijci pa so znova zavzeli črto Flondar-Frnaža-Veršič. Obe strani sta imeli ogromno izgub, posebej Italijani. Izgubili so kar 166.000 vojakov, od tega je bilo 40.000 ubitih. Branilci pa so izgubili 85.000 vojakov, od tega je bilo 10.000 ubitih.
Enajsta soška bitka (17. avgust- 15. september 1917)
To je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči in hkrati najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Italijani so pritisnili z vso močjo in dobro napadali, a so se kasneje vrnili na črto Log, Mešnjak, Hoje, Kal, Vrhovec, Madoni, Zagorje, Škabrijel. Ker so Avstrijci nato dobro zadrževali napade, so se Italijani odločili končati enajsto ofenzivo. V teh 27 dneh je padlo 40.000 vojakov na italijanski strani, 108.000 jih je bilo ranjenih. V avstro-ogrski vojski je bilo 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih.
Dvanajsta soška bitka (24. oktober- 27. oktober 1917)
Avstro-ogrska stran je že med enajsto bitko začela priprave na to ofenzivo, pri kateri so avstrijskim vojakom na pomoč priskočili nemški. Ob 2. uri zjutraj so skupaj silovito napadli pri Kobaridu. Uporabili so bojni plin, z bliskovito skupno akcijo pehote in topništva predrli fronto in izjemno hitro napredovali. Že 27. oktobra so zasedli zadnjo obrambno točko nad Sočo, Matajur.
Napad je vodil takrat mlad nemški častnik Erwin Rommel, ki se je izkazal že dan prej ob osvojitvi Kolovrata. Italijani so prodor nasprotnikov zaustavili šele pri reki Plavi, ko so jim na pomoč priskočili vojaki združenih italijansko-francosko-britanskih čet. Na avstro-ogrski strani je padlo okoli 10.000 vojakov, na italijanski pa med 10.000 in 13.000. Kar 265.000 Italijanov je bilo zajetih, od teh jih je 100.000 umrlo. Italijani so v dvanajsti bitki izgubili 73 tisoč konjev. Spopad je dobil ime čudež pri Kobaridu, ker načrtovalci niso pričakovali, da bo tako uspešen. Po drugi strani je bil to najhujši poraz v zgodovini italijanske vojske. Fronta se je tako končala in po 888 dneh je ob Soči zavladal mir.
Soška fronta od A do Ž
Avstro-ogrska vojska
Na soški fronti sta si nasproti stali avstro-ogrska in italijanska vojska. Na strani avstro-ogrske je sodelovala 5. armada.
Borojević
General Svetozar Borojević von Bojna je bil poveljnik avstro-ogrske obrambe na soški fronti. Borojević je uspešno odbil enajst italijanskih ofenziv, kar mu je prineslo neuradni naziv Soški vitez, med vojaki pa je imel priljubljeni poveljnik naziv Naš Sveto.
Cadorna
General Luigi Cadorna je bil poveljnik italijanske vojske na soški fronti.
Čudež pri Kobaridu
12. soški bitki zaradi nepričakovanega uspeha tega napada avstro-ogrske in nemške vojske ob koncu soške fronte pravijo čudež pri Kobaridu.
Doberdob
Kraj na Doberdobski planoti, ki je danes v Italiji, je bil med soško fronto skoraj v celoti uničen. Prek planote je potekala obrambna linija avstro-ogrske vojske. Pisatelj Prežihov Voranc je tamkajšnje dogajanje opisal tudi v romanu Doberdob. Znano je reklo Doberdob, slovenskih fantov grob. V Doberdobu od oktobra 2016 stoji spomenik vsem padlim slovenskim vojakom na soškem bojišču. Avstro-ogrska vojska je na Doberdobu konec junija 1916 prvič izvedla plinski napad s klorom.
Enajsta soška bitka
Bitka, ki je trajala od 17. avgusta do 13. septembra 1917, je bila zadnja ofenziva italijanske vojske na soški fronti. Velja za najbolj krvavi spopad na slovenskih tleh. Trajala je 27 dni, v bojih pa je na obeh straneh umrlo skupaj okoli 50.000 vojakov.
Fosgen
Avstro-ogrska in nemška vojska sta med 12. soško bitko, da bi onesposobili italijanske vojake, uporabili tudi nov izum prve svetovne vojne, bojni plin. Na bojiščih so tako odvrgli granate, napolnjene s smrtonosnima plinoma fosgen in kloroarzin.
Gorica
Italijanska vojska je med 6. soško bitko 9. avgusta 1916 zavzela Gorico. To je bil edini pomemben vojaško-politični cilj, ki so ga Italijani zavzeli med prvo svetovno vojno. V italijanskih rokah je mesto ostalo do preboja pri Kobaridu oktobra 1917.
Havbica
Velika havbica M 1917 kalibra 42 centimetrov je bila najtežji top avstro-ogrske vojske. Na soško fronto so to orožje prek železnice pripeljali oktobra 1917. Sestavljanje orjaške havbice je trajalo več dni.
Italijanska vojska
Soška fronta se je začela, ko je Italija takratni Avstro-Ogrski napovedala vojno. Na italijanski strani sta na fronti sodelovali 2. in 3. armada.
Javorca
Na Javorci v Zatolminu stoji spominska cerkev Svetega Duha, ki velja za enega najlepših zgodovinskih spomenikov prve svetovne vojne na ozemlju Slovenije. Cerkev so sami in s prostovoljnimi prispevki leta 1916 zgradili vojaki 3. avstro-ogrske gorske brigade. Med vojno so tam vsako nedeljo darovali mašo za vojaštvo. Cerkev ohranja simbolno mirovno poslanstvo.
Karabinke
Skrajšane puške, primerne za bojevanje v gorskem svetu, ki so jih uporabljali na soški fronti.
Log pod Mangartom
V Logu pod Mangartom je imela avstro-ogrska vojska predor Štoln, skozi katerega je potekal prevoz vojaške opreme in vojakov na fronto. V kraju je danes avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Med prvo svetovno vojno je v Logu pod Mangartom stala tudi džamija, ki so jo zgradili pripadniki bosansko-hercegovskega pehotnega polka.
Muzeji na prostem
V okviru Poti miru od Alp do Jadrana, ki poteka po nekdanji soški fronti, je urejenih petnajst muzejev na prostem.
Nemška vojska
Nemška vojska je kot zaveznica v 12. soški bitki priskočila na pomoč avstro-ogrski vojski. Skupno ofenzivo je pripravil nemški general Konrad Krafft von Dellmensingen.
Oslavje
Italijanska kostnica v bližini Gorice, kjer so shranjeni posmrtni ostanki 57.739 vojakov.
Piava
Italijanska vojska se je ob umikanju pred avstroogrskimi in nemškimi silami po preboju pri Kobaridu ustavila šele na reki Piavi, kjer so napadalcem napredovanje onemogočili ob pomoči zaveznikov.
Rombon
Visoka gora severno od Bovca (2208 metrov) je bila eno od prizorišč krvavih bojev med soško fronto. Masivno pogorje Rombona je veljalo za avstrijsko trdnjavo in je bilo prizorišče nenehnih italijanskih napadov, saj je vrh odlična opazovalna točka za celotno Soško dolino.
Sabotin
Hrib, ki leži na 609 metrih nadmorske višine nad Gorico, je bil pomembna strateška točka za obrambo mesta. Avstro-ogrski vojaki so na Sabotinu zgradili številna zaklonišča, kaverne in opazovalni sistem bojnih položajev. Danes je tam urejen Park miru.
Škabrijel
646 metrov visok hrib nad Gorico je bil cilj številnih napadov topništva in naskokov italijanske vojske, ki so ga avstro-ogrski vojaki zagrizeno branili. Tamkajšnji spopadi so bili med najbolj srditimi in krvavimi na slovenskih tleh. Škabrijel je zato dobil ime Gora smrti.
Tolmin
V tem kraju ob Soči je danes nemška kostnica s posmrtnimi ostanki okoli tisoč nemških vojakov, padlih v 12. soški bitki.
Utrdba Herrmann
Utrdba Hermann nad Bovško kotlino, ki se imenuje po Johannu Herrmanu von Hermannsdorfu, je med fronto avstro-ogrski vojski omogočala topniški nadzor kotline. Zgradili so jo med letoma 1897 in 1900. Kmalu po začetku spopadov na soški fronti je italijanska vojska trdnjavo povsem onesposobila s topniškim obstreljevanjem, avstro-ogrska vojska jo je zapustila maja 1916.
Vojaki
Na soški fronti je bilo skupno (na obeh straneh) ubitih, ranjenih ali zajetih več kot milijon vojakov, številke gredo tudi do milijon in pol.
Zaprikaj
Muzej na prostem Zaprikaj je urejen na območju prve italijanske obrambne črte na soški fronti. Na ogled so ohranjeni strelski jarki, kaverne, topniški in minometni položaji ter ostanki vojaških barak.
Železnica
Za oskrbovanje kraškega dela soške fronte je bila zelo pomembna železniška proga Dutovlje-SkopoKostanjevica. Dolga je bila 22 kilometrov.
