(TEST) Nissan qashqai 1.3 X-tronic 4WD: Japonec za evropski okus

Evolucija zunanjosti tretje generacije je šla v smeri zmernega povečanja vseh mer in ''očiščenja'' karoserijskih površin – še posebno slednje je za marsikoga dobra novica. Še bolj bi to lahko rekli za notranjost, s katero je tudi Nissan več kot uspešno ujel evropski okus: videz, barve, materiali in tehnika.

Novi qq ponuja odličen položaj za volanom, v njem je mogoče tudi nizko sedeti in hkrati videti na merilnike – kar v splošnem sploh ni običajno. V usnje odeta sedeža z vzorcem karo dopolnjujeta splošen vtis prijetnega notranjega videza in zdi se, da pri Nissanu manj varčujejo pri zasnovi notranjosti kot evropski proizvajalci.

Merilniki, čeprav digitalni, ostajajo veliki, potovalni računalnik pa je zdaj bolj pregleden in logičen za upravljanje. Tudi meniji info-zabavnega sistema so še vedno intuitivni, le pri nastavitvi sedežev je nenavadno, da se del upravlja preko osrednjega zaslona (masaža), del (komfortni odmik sedeža) pa v merilnikih.

Slika s kamere na osrednjem zaslonu je odlična, a nekoliko majhna, ker je pač zaslon znatno manjši, kot se zdi – ima pač širok črn okvir. Sicer pa je pregled okolice (4 kamere) tudi odličen, v običajnih razmerah je mogoče parkirati na centimeter natančno. Nekaj zamere gre na račun samodejnosti klimatske naprave, za opremo v splošnem pa velja, da je je spredaj veliko, zadnja klop pa je pri tem nesorazmerno zapostavljena. Je pa zato prtljažnik velik in z uporabno delitvijo pokrova dvojnega dna.

Takole motoriziran qashqai je dober dokaz, da blago hibridiziran majhen turbobencinski motor ne more biti dobra zamenjava za dizelskega: s kombinacijo voženj v mestu in zunaj mesta ter na avtocesti je poraba tudi z zmerno desno nogo hitro 9 litrov na 100 kilometrov, dosega pa je komajda za 500 kilometrov. Motorju na vzponih tudi hitro zmanjka moči, je pa treba pohvaliti odzivnost in živahnost motorja v športnem načinu, delovanje neskončnostopenjskega menjalnika, pa tudi podvozje, ki je posrečena kombinacija udobja na grbinah in čvrstosti pri živahni vožnji.

Evropski avtomobilski okus je menda med najbolj izbirčnimi, a mu takšen qq zlahka ustreže: z videzom, z udobjem, z lahkotnostjo vožnje, z notranjostjo v splošnem, z ergonomijo in še s čim. Pod črto se zdi, da je tokratna izdaja tega modela znatno boljša, kot sta bili prva (2006) in druga (2013) v svojem času. Je pa jasno: boj je v tem razredu izjemno močan.