Damijana Žišt
Ta konec tedna po vsem svetu zaznamujemo dan spomina na žrtve prometnih nesreč. S spominskimi slovesnostmi, prižiganjem svečk in mislimi se spomnimo domačih, prijateljev, sodelavcev, znancev in vseh tistih, ki jih nismo poznali, a so izgubili življenje v prometni nesreči. Letos ima desetletnico delovanja Zavod Varna pot, ki pomaga žrtvam prometnih nesreč. Ustanovil ga je Robert Štaba, ki je tudi podpredsednik Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč (FEVR).
Čas ne zaceli ran
Zavod Varna pot je pomagal že mnogim žrtvam prometnih nesreč, država namreč še vedno ne poskrbi dovolj zanje. Odgovorni v državi se še vedno ne zavedajo, da številke o mrtvih in hudo poškodovanih na naših cestah pomenijo veliko več; za žrtvami so njihovi svojci, torej tisti, ki morajo živeti naprej. In tudi tisti, ki so bili hudo poškodovani v nesreči in se jim je, tudi njihovim družinam, popolnoma spremenilo življenje.
"Pravijo, da čas zaceli rane. To ni res, ker bolečina ob izgubi dragega svojca in žalost v družini nikoli ne izzvenita, le drugače gledamo na nesrečni dogodek. Družina po tragični izgubi nikoli več ni ista, vse se spremeni. Ne morem opisati bolečine ob izgubi 21-letne hčerke Alje, to je šok, ki se ga ne da opisati z besedami. Štirinajstega novembra je minilo šest let, odkar sem izgubila Aljo, skupaj z njeno sestro sva jo izgubili. Kot so jo izgubili tudi drugi sorodniki, moja mama, sestra, prijatelji, njen fant ... Vsi smo postali žrtve prometne nesreče. Ne vem, kaj se je tistega dne zares zgodilo. Ko so mi dali zapisnik prometne nesreče, v kateri je umrla moja hčerka, ga nisem mogla prebrati, tudi nikoli kasneje ne. Prav tako ga ni prebrala moja druga hčerka, za naju je bila Aljina smrt zelo nenadno in zelo boleče slovo. Pred smrtjo sem jo videla v petek, ko je odhajala v Zagreb, saj je veliko delala v turizmu in pridno študirala na mariborski kmetijski fakulteti. Nesreča se je zgodila, ko je sedela kot sopotnica zadaj v avtomobilu, njen fant je sedel spredaj, voznik pa je vozil prehitro. Zato je z avtomobilom trčil v drevo, nato je avto zaneslo še v reko. Alja je v nesreči izgubila življenje, fant, ki je vozil, je bil hudo poškodovan, doživel je hudo poškodbo glave, Aljin fant ni bil hudo poškodovan," pravi Zdenka Vrečko iz Šentjurja pri Celju.
Še vedno čaka, da se vrne
Mesec november je za gospo Vrečko še posebno žalosten, najprej pride prvi november, dan spomina na umrle, in nato še 14. november, ko se je smrtno ponesrečila njena hčerka. Ko Alje ni bilo domov ob dogovorjeni uri, jo je mama klicala, ni se oglasila. Poskušala je še nekajkrat, vendar se hči ni oglasila. "Mislila sem, da so ji ukradli telefon, da bo že prišla, nisem pomislila, da se ji je kaj hudega zgodilo. Potem pa šok, ko sem izvedela, da se je zgodila nesreča in da mojega otroka ni več. Bilo je grozno, res grozno, hudi časi so bili. In zgodba se vedno ponovi novembra, prvega in štirinajstega. Zelo je hudo, ko po eni strani veš, da otroka ni več, po drugi strani pa vedno čakaš, da bo prišel domov. Njena soba jo še vedno čaka, včasih grem tja in se pogovarjam z njo. Alja je bila zelo lepo dekle, prijazna, rada je vsem pomagala, zelo je bila srčna, polna življenja. Zelo jo pogrešam, vsak dan.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, da je res ni več, čeprav tega nikoli ne bom zares sprejela. In nikoli ne bom razumela, zakaj je morala tako mlada in na tako tragičen način umreti. Po njeni smrti sem iskala pomoč, marsikaj sem poskusila, da bi mi bilo lažje. Govorila sem tudi z neko žensko, ki mi je dejala, da sem očitno sama kriva, da je moja hči umrla, da je pač takšna karma. Človek se v hudi stiski zateče k marsičemu, da bi bila bolečina manjša. Znanci so mi pomagali, da se prišla v stik z Robertom Štabo, predsednikom Zavoda Varna pot, obiskal me je kmalu po nesreči. Bil je zelo prijazen in direkten, saj mi je povedal, da Alje ne bo nikoli več nazaj in da bo treba s tem živeti. Skoraj tri leta sem obiskovala delavnice in terapije, tam sem se srečevala tudi z drugimi ljudmi, ki so v prometni nesreči izgubili najbližje. Skupaj smo jokali in se smejali ter si govorili, da je še vedno vredno živeti, čeprav ti, ko ti umre otrok, ni več do ničesar. Kljub temu so mi srečanja s temi meni zelo dragimi ljudmi zelo pomagala. Vendar pa gre življenje po nesreči povsem v drugo smer," dodaja Vrečkova.
Prikrajšani celo za podatke o postopkih
Vrečkova opozarjajo tudi na to, da država razen zdravstvene oskrbe ne ponudi žrtvam prometnih nesreč nobene psihološke pomoči. Zavod Varna pot in Vrečkova sta kritična tudi do dela pravosodja, kjer žrtve nimajo nobene možnosti sodelovanja v kazenskem postopku zoper storilca prometne nesreče, ker niso stranke v postopku. Državni zbor namreč oktobra letos ni sprejel novele Zakona o kazenskem postopku, kjer bi vpeljali tudi implementacijo direktive EU, ki govori o tem, da so družinski člani žrtve prometnih nesreč stranke v sodnih kazenskih in sodnih postopkih zoper povzročitelje nesreč. Takšno pravno ureditev namreč poznajo številne države EU povsem iz humanih, zdravstvenih in socialnih vzgibov.
Razočaranje in nemoč
Ko novela ZKP ni bila sprejeta, in v njej je člen, ki se nanaša na pravice žrtev prometnih nesreč, je bila zelo razočarana. Vendar upa, da se bodo spremembe le zgodile in se bo izboljšal status žrtvam prometnih nesreč.
“Ker sem se v prid zakona javno izpostavila, čutim tudi razočaranje in nemoč. Ta nemoč me spremlja ves čas od smrti moje hčerke Alje v prometni nesreči. Na nobenem področju, tako pravnem kot čustvenem, mi ni država stopila naproti. Niti drugim žrtvam prometnih nesreč ne. Žrtve prometnih nesreč potrebujemo pomoč, pa nam je nihče razen nevladnih organizacij ne nudi. Če hočeš h kakšnim terapevtom, psihiatrom ali drugim zdravnikom, moraš vse plačati. So se odgovorni v tej državi kdaj vprašali, kakšno pomoč potrebuje nekdo, ki je ostal poškodovan po prometni nesreči, ali njegovi svojci, so jim kdaj ponudili brezplačno psihološko ali drugo pomoč? Žrtve si od zaposlenih v državnih ustanovah želimo več človečnosti. A je to res tako zelo težko?" se še sprašuje Vrečkova.
