"Nemogoče je vseskozi spremljati, kaj se dogaja in kje se kaj pojavi," pravi raziskovalka Monika Kropej, ki pripravlja doktorat o političnih grafitih "nove levice" v Sloveniji in na Hrvaškem. Že dobro desetletje sledi spreminjajoči se pokrajini mestnih ulic, družbenih bojev in temu, kar je sama poimenovala grafitarske bitke med politično različnimi skupinami ali posamezniki. Kot kulturologinjo so njeno pozornost pritegnili karantanski panterji, ki so se začeli pojavljati po ulicah s spremljajočimi napisi, ter kreativni in duhoviti odgovori nanje. Pri političnih grafitih loči med tistimi, ki le utrjujejo prevladujočo družbenopolitično govorico, in tistimi, ki "ponujajo resnične alternative: sporočila, ob katerih lahko preizprašujemo lastne ideje, vrednote, cilje". Na ulicah ne vidi depolitiziranosti ali pasivnosti, ampak vsak dan kakšno novo sporočilo: "Mislim, da postajajo sedanje generacije, tudi zaradi družbenoekonomske situacije, bolj angažirane na zelo različne načine. Angažma je lahko tudi volilna neudeležba. Mnogi ne volijo več, ker med formalnimi, strankarskimi političnimi opcijami ne najdejo svojega predstavnika. Raje se angažirajo v drugih skupinah, ki so jim bližje in se dejansko zavzemajo za druge vrednote in ideje."
Od partizanov do rezalne žice
Tudi profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede, kulturolog Mitja Velikonja, opisuje, da se preobrazba sporočil na mestnih ulicah ujema s preobrazbo cele družbe. "Moja teza je, da vse odkar neoliberalni in etno-nacionalistični pogledi ter govorica prevladujejo v dominantnih institucijah in medijih, jih vse več vidimo tudi na ulicah. Stremijo k popolni, hegemonski zmagi v družbi – sedaj tudi na zidovih." Raziskuje in pripravlja knjigo, v kateri se bo posebej posvetil prav političnim grafitom. Simboli in sporočila so v veliki meri enaki v različnih mestih in krajih po vsej Sloveniji, pravi, tudi tisti izpod sprejev različnih skrajnežev. Te povezuje isti glagol: sovražiti – kogarkoli, ki kakorkoli odstopa od namišljene podobe večine prebivalstva.
Prostori ulic so bili v Sloveniji zgodovinsko predvsem prostor levice, na kar je lani opozorila tudi Helena Konda z raziskavo in razstavo Grafiti na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Iz arhivov je zbrala podobe partizanskih grafitov in grafitov, ki so nastali med obkolitvijo Ljubljane z žico – Triglava in črk OF niso slikali le z barvo na stene, ampak tudi s kislino v stekla, ki jih je moral italijanski okupator nato prelepiti s papirjem.
"Danes igrajo desničarski grafiti vse bolj dvojno vlogo do vladajoče govorice," pravi Mitja Velikonja. "Po eni strani jo odsevajo, v določeni meri pa tudi oblikujejo, celo diktirajo. Ob zadnji begunski krizi smo žal poslušali skoraj natanko enaka sporočila z govorniških odrov uradne politike in jih videli v grafitih uličnih ksenofobov. To je simptom ekstremizma centra: nestrpnih besed in izključevalnih praks, ki se iz prej desnih margin selijo v politični center, v govorico in delovanje države."
Študentko psihologije iz Maribora Mirjam Fašmon so grafiti pritegnili, še preden je začela gimnazijo. Uporabila jih je kot izhodišča in navdih za pesniško zbirko Grafiti, Maribor kot mesto besed. S stene nedaleč stran se blešči nov napis "Revolucijo delajo navadni ljudje". Sama, pravi, vrednoti grafite po njihovi sporočilnosti in najljubši so ji tisti, prek katerih je opazovala dialog med ljudmi. "Spomnim se grafita 'Koliko stane vreča denarja?' Pod njega je nekdo napisal 'Dvajset človeških duš'. To mi je bilo všeč. Mislim pa, da bi morali do kljukastih križev in podobnih simbolov imeti ničelno toleranco."
Kaj praviš?
Že dve leti Ljubljano mladi, starejši in turisti spoznavajo v okviru projekta Ljubljana Alternative Tours z grafitarskimi sprehodi. Raziskovalec Sandi Abram pravi, da so zanj grafiti postali smerokaz po mestu: "Prek grafitov lahko interpretiraš pomembne prostore, družbene boje, kontradikcije, ideologije, gentrifikacijo, kako se ustvarja javni prostor. Gre tudi za antropologijo izginjajočega, odsotnega, a da razumeš neko belo steno, moraš vedeti, kaj je bilo prej tam, kaj se je zgodilo z njo in kaj zdaj na njej manjka." V okviru evropskega raziskovalnega projekta Sensotra bodo raziskovalci v Britaniji, Sloveniji in na Finskem raziskovali čutna spreminjanja mest, prvi seminar s predavanji sociologov, etnografov in antropologov o sodobnih zaznavah mest pa bo že v ponedeljek v ljubljanski Stari elektrarni. Sporočila s sten ima kulturni antropolog rad. "Pri estetskih grafitih je po navadi težko odgovoriti, kaj je njihova sporočilnost. Po drugi strani pa je politični grafit danes edini direktno demokratični medij, eden redkih preostalih, ki lahko resnično nagovori širšo javnost," je prepričan Sandi Abram. Naj gre za napis "Lep večer", "Azil za vse" ali "Spet začet verjet v svet". Porast nestrpnih grafitov ga ne skrbi. "Vem, da bodo slej ko prej izginili ali bodo spremenjeni. To je v zadnjih desetih letih precej jasno. Tako pri grafitih kot pri street artu – sovraštvo za dalj časa ne najde prostora na stenah." Ob tem je previden pri sodbah, ali več grafitov z določeno vsebino pomeni, da gre tudi za bolj razširjeno prepričanje. "Ne vemo, kdo je avtor; le eden ali jih je več. Pri političnih grafitih, brez podpisov, egotripanja ni," pravi.
Preobrniti sovražnost na glavo
Prav sovražni govor je bil izhodišče akcije in projekta Dekontraminacija – mapiranja sovražnih grafitov in njihovega preoblikovanja v pozitivna in emancipatorna sporočila, razloži Nina Perger. Če je pregon sovražnega govora že tako redek, je pri grafitih še toliko bolj neobstoječ. Mlada raziskovalka na fakulteti za družbene vede je bila pobudnica projekta, ki je želel s svojim zemljevidom, ki je trenutno v fazi ponovnega vzpostavljanja, opozoriti na pojavnost in razsežnost sovražnih sporočil na ulicah. "Vsekakor se mi ne zdi, da je izbris, prebeljenje sovražnega govora najbolj učinkovito sredstvo. Ne nazadnje tudi zato, ker se s tem zbriše sovražnost, ki obstaja v družbi. Če jo bomo le prepleskali, s tem še ne bomo rešili ničesar," razlaga, da je udobje lepega in nemotečega danes luksuz, ki si ga lahko privoščijo le tisti na privilegiranih pozicijah. Nekonfliktno okolje obstaja le za vse, ki so se pripravljeni podrediti vladajočim normam. "S konflikti, ki obstajajo v družbi in se odrazijo tudi na ulici, se je treba soočiti. Zatiskanje oči ali prekrivanje tega ne bo delovalo," je prepričana raziskovalka. Zato se ji zdijo predelava, dodan zapis, preobrnitev pomenov daleč najboljši načini kontriranja sovražnim političnim grafitom. "Ubij, ubij" pripadnika ali pripadnico trenutno osovražene skupine drugih lahko hitro postane "ljubi, ljubi". Zapisu "Tu je Slovenija" se lahko doda "Tu je pločnik, budalo"; "Posil'mo feministke" se z manjšo intervencijo spremeni v "Zaposlimo feministke". Pogostokrat s tem zgodba še ni končana, saj se prvi avtor tudi na intervencijo odzove. A možnosti je vedno še veliko, vztraja kulturologinja. "Ker gre za javni prostor, je odziv nujen. Hkrati se s spreminjanjem grafitov ljudem in javnosti ponudi kontra govorico, drugačno sporočilo," pravi Nina Perger. Spominja se, da so se intervencije v zadnje pojave sovražnega govora ob referendumu o enakopravnosti istospolnih parov in ob prihodu beguncev zgodile v manj kot 24 urah. "Intervencije in odzivi so bili hitri in konsistentni." Drugače, opozori, je z odzivi na nalepke in simbole, ki pogosteje obstanejo na ulicah.
Zakupljene ulice
Tudi Monika Kropej pravi, da se zgrozi ob misli na očiščeno mesto, v katerem ljudje ne bi imeli možnosti spontanega izražanja. "Vse bolj živimo v mestih in svetu privatne lastnine ter lepih fasad. Vse bolj se odrinja vsa sporočila, ki niso skladna s potrošništvom, trženjem in turizmom. Kdo živi v mestu, čigavo je?" se vprašuje raziskovalka, ki vidi v tem eno najpomembnejših vprašanj sedanjega trenutka. Hkrati to, da grafiti dlje ostanejo na stenah zunaj strogih mestnih središč ali glavnih ulic, priča o dvolični in neenakomerni skrbi mestnih oblasti za lepe fasade in domnevni občutek varnosti prebivalcev. "Dogaja se gentrifikacija in vse, kar ni všečno ali je drugačno, se potiska na rob le na podlagi mnenj in glasov vplivnih ljudi," opozarja Monika Kropej. Spomni na predvajanje filma na fasadi frančiškanske cerkve proti ustavno zavarovanim pravicam, sledeč dvig rok odgovornih, češ da ne morejo nič ukreniti, in nato grafit, ki se je pojavil na fasadi v odgovor na krčenje prostorov svobode in enakopravnosti. Tak grafit na enem od odmerjenih prostorov, kjer občina dovoli, da se grafitira, seveda ne bi imel ne smisla ne pomena, zmaje z glavo nad nesmiselnostjo oblastnih poskusov zamejitve izražanja. "A zastavi se resno vprašanje, zakaj bi bilo predvajanje filma sprejemljivo, sporočanje nečesa drugega s te iste fasade pa ne?" doda Monika Kropej. "Je res postala zasebna lastnina predpogoj in legitimna pravica tudi za to, da lahko kot zasebni lastnik širiš svoje mnenje, drugi, ki nimajo zasebne lastnine, pa tega ne smejo?"
Vsi sogovorniki opozorijo na škodljivo in v javnosti kritizirano akcijo mestne občine Ljubljana, Človek, ki se je začela pred dvema letoma in med drugim prebivalce prestolnice poziva tudi k ovaduštvu svojih someščanov, če zapazijo kaj, kar mesto označuje za vandalizem.
Razprodaja sten in ljudi
Pregon in kriminalizacija uporabljanja ulic za prostor sporočanja in komunikacije je le najbolj brutalen in nesofisticiran pristop k poskusu podreditve vseh glasov. Postavitev grafitov v Mednarodni grafični likovni center leta 2004 je bila bolj pokroviteljska gesta odpiranja velikih vrat umetnosti izbranim grafitarjem. Avtorji Časopisa za kritiko znanosti opozarjajo, da ni novo, da grafitarji, ki delajo predvsem tako imenovane umetniške grafite, svoje ulično ustvarjanje razumejo tudi kot odskočno desko ali prostor za izkazovanje, da so vredni vstopa v elitni svet institucionalne umetnosti. Ne zelo drugače kot televizijski šovi talentov, le da se poniževalno dokazovanje lastne vrednosti tu dogaja namesto pod reflektorji v senci zidov. Le zasuk iste logike se kaže tudi v zadnjem projektu Narodne galerije, s katerim prenaša izbrane motive slovenskih klasikov na ulice mesta. Da pride podoba primerno do izraza, pa je seveda treba prepleskati obstoječe stene in izbrisati tam že obstoječa sporočila. Sandi Abram to označuje za estetizacijo, ki služi depolitizaciji. "Še vedno govori najzgovorneje napis 'Lepe stene lepo molčijo'. Specifične režime vrednotenja se želi vsiliti na mestne ulice, saj naj bi bilo ulico treba kultivirati in kulturalizirati. Znotraj teh prijemov in procesov se prevečkrat ujamejo grafitarji z raznimi sodelovanji. Komercializacija ne pomeni samo depolitizacije ustvarjalnosti, ampak tudi povampirjenje z namenom reprodukcije kapitala. Tu se uresničuje zapis Theodorja Adorna in Maxa Horkheimerja, ko pravita, da kdor se upira, lahko preživi edino tako, da se pridruži. In kaj preostane, ko te oropajo lastnih vzvodov? Sarkazem. Cinizem. Ironija," opozori raziskovalec tudi na usodo verjetno najslavnejšega grafitarja, Banksyja.
V New Yorku, ki velja za kraj prvih zametkov sodobne grafitarske kulture, so v 70. letih prebivalci revnih, getoiziranih predelov na vlakih podzemne železnice puščali svoje podpise – tage, ki so na drugem koncu proge prispeli tudi v bogate soseske, kamor sami niso imeli dostopa. "Opozarjali so tudi na bedo, neenakosti in revščino ter na drugi strani iskali simbolne načine, kako to preseči," spomni Monika Kropej. Že v osemdesetih so grafitarje začeli vabiti v galerijske prostore, v devetdesetih so si grafite v oglaševalskih kampanjah začele prisvajati vodilne korporacije – od Coca-Cole do Adidasa. A grafit je do nedavnega še vedno ostal pojav, ki naj bi zniževal vrednost nepremičnin in okoliša. Nič več. Leta 2014 je novi luksuzni kompleks Toll Brothers v brooklynski soseski Dumbo pod Brooklynskim mostom za videz avtentičnosti v drag dizajn notranjega dvorišča vključil tudi nasprejan napis "No" v temno oranžnem tonu.
Podgane
Tudi sami pixodorji so sprejeli oznako, da so kot podgane. Sandi Abram spomni, da imajo te povsod po svetu med urbanimi subkulturami pomembno simboliko: "Podgana je nekaj, kar je nezaželeno, a obstaja v urbanem tkivu, ga prepreda, lazi povsod in pušča pečat. Seveda pa so vselej tisti, ki se jih želijo znebiti." Drža pixodorjev v največjem brazilskem mestu mu je všeč prav zaradi politično zavedne, razredne pozicije. "Zavestno počnejo, kar je za dominantno kulturo in vladajoči razred grdo, brezpomensko uničevanje zasebne lastnine in nesmiselna kolonizacija javnega prostora. Če si jih poskusijo prilastiti, to neposredno napadejo, subvertirajo. Razumejo, kje so v odnosu do mesta, kapitala in vseh institucionalnih sistemov, ki jih obdajajo. Uresničujejo misli Jacquesa Rancierja, da se emancipacije ne more institucionalizirati – tista, ki se dogaja, se dogaja na ulici. Zanjo se ne podeljuje mandatov na vsaka štiri leta."
V Palestini so ulice pred desetletji ponujale prostor, kjer so lahko Palestinci, pod okupacijo Izraela, v svojem jeziku puščali sporočila, kje je naslednje srečanje, kdaj bo naslednji protest. Ta isti namen so imeli grafiti, ki so se pojavili med vstajami in protesti po slovenskih mestih. "To so zadnji grafiti, ki se spomnim, da se mi je ob njih zdelo fajn, prijetno," opisuje Maja Simoneti sporočila, ki ponekod še vedno ostajajo. "Bila so kot oprijemališča, da smo se spomnili in da smo vedeli, da smo v tem povezani. Bil je dober občutek – da smo nekam šli, se srečali z drugimi, vse je vrvelo, a bil je neki mir. Drugače kot sedaj, ko se vse zdi bleščeče in mirno, a je občutek, da se resnično stanje in ljudi le tišči dol."
