Pred šestdesetimi leti, bolj natančno 26. septembra leta 1957, je bil premierno uprizorjen muzikal z naslovom Zgodba z zahodne strani (West Side Story), ki je še danes temeljna glasbena literatura vsake glasbeno-gledališke hiše, ki da kaj na zgodovino tovrstnega glasbenega žanra.
Če smo v naslov tega premišljevanja hoteli ujeti tudi duha knjige z naslovom Na zahodu nič novega, kar je napisal Erich Maria Remarque leta 1933, je bila to samo alegorična poteza na idejo, da je ta knjiga gorela na grmadah v Berlinu, saj je bila njena vsebina kar preveč protivojno naravnana, da bi jo nacisti kakorkoli lahko prenašali. Njen naslov izhaja iz zapisov vojnih poročevalcev ijeseni leta 1918, ko je bila prisotna nekakšna krilatica "na zahodni fronti nič novega" in so vsi pričakovali premirje ob koncu prve svetovne vojne. Remarque (Nemcu so mu zelo zamerili, da je emigriral in da je uporabljal francoski zapis svojega priimka, ki naj bi bil Remark, dejansko pa vemo, da gre za psevdonim, saj se je pisal Kramer, ko ga beremo v obratni smeri) se je odločil, da bo prikazal tragiko mlade, tako imenovane izgubljene generacije, pri kateri v najbolj neprimernem trenutku poseže vmes smrt. Starejši vojaki so imeli dejansko nekaj, kar jih je po vojni čakalo: družina, poklic, delo. Mlada generacija, ki je bila vpeta v vojno norost, pa še ničesar. Na fronto so odšli neposredno iz šolskih klopi, namesto peresa za pisanje so prijeli za puško, namesto knjige pa za čelado. In smrt – v zadnjih trenutkih vojne še bolj nesmiselna in nepotrebna, tragična na vse načine. Smrt mladega človeka daleč od doma. Umreti za?
Uvodoma omenjeni muzikal spregovori o natančno enakem počelu, skoraj četrt stoletja kasneje, tokrat po drugi svetovni vojni – a ne na fronti. Muzikal Zgodba z zahodne strani je nastal po knjigi z enakim naslovom, katere avtor je Arthur Laurents (Levine) (1917-2011). Ker muzikal potrebuje drugačno besedilo, torej libreto in odrsko dramaturgijo, je za to poskrbel Stephen Sondheim (roj. 1930), za katerega je to bil preboj na glasbeno sceno pri rosnih sedemindvajsetih letih. Leta 1961 je nastal še film z enakim naslovom, ki sta ga režirala Robert Wise in Jerome Robbins, v glavnih vlogah pa so nastopili Natalie Wood (Maria Nunez, pevski glas ji je posodila Marni Nixon), Richard Beymer (Tony Wyzek, petje je izvedel Jimmi Bryant), med vidnimi figurami pa je bila še Rita Moreno (Anita Palacio, za katero je pela Betty Wand). Vse skupaj se naslanja na legendarno zgodbo Romea in Julije (W. Shakespeare), vendar na drugačen način, žal z enako poanto.
Zgodba z zahodne strani se prične s posnetkom iz ptičje perspektive na Manhattan, kjer sta sprti ulični tolpi: Jetsi, druga generacija ameriških priseljencev, nekakšni domorodski najstniki, in Sharksi, ki so portoriški migranti. V času, ko "vojna" med Sharksi in Jetsi doseže vrhunec, se vodja Jetsov po imenu Riff (Russ Tamblyn) odloči izzvati Sharkse na poslednji veliki dvoboj. Organizira sestanek z njihovim vodjo Bernardom (George Chakiris), ki naj bi bil kar na šolskem plesu. Da bi bilo vse skupaj prepričljivejše, Riff pripelje s seboj svojega prijatelj Tonyja, toda ta se nepričakovano zaljubi v Bernardovo sestro Mario, pripadnico sovražnega tabora. Muzikal seveda ponudi izredne skladbe, pesmi, songe, ki nihajo med jazzom, popom in dejansko opernimi in plesnimi deli. Glasbo je napisal komponist, ki je znal ujeti duha časa in hkrati pritegniti vse generacije. Nalogo je prevzel Leonard Bernstein (1918-1990), čigar stoto obletnico rojstva bomo praznovali naslednje leto. Upam, da z dobro uprizoritvijo prav tega muzikala.
Vprašanje moralne avtoritete, s katero se sooča današnja mlada generacija in jo prav Zgodba z zahodne strani privzdigne, je morala življenja samega
