Populizem se ne deli na levi in desni pol, temveč se sprehaja prav po obeh straneh enako uspešno in enako strastno. Jemlje tam, kjer ni potrebno, in daje tja, ker se najbolj vidi. Gre predvsem za nebrzdan vzpon zgodovinsko prilagojenih in na novo oživljenih idej, nacionalnih interesov in pa regijsko naravnanih situacij. Ponekod gre za populizem, ki tuli v smeri nacionalnih identitet, spet drugje v smeri politične enakopravnosti. Jasno je, da so v Evropi na udaru predvsem najbolj ranljive skupine, deprivilegirani družbeni sloji, ljudje na dnu socialne lestvice, starejša populacija, posamezniki in gibanja LGBTIQ, brezposelni, ženske, migranti, priseljenci in narodne manjšine. Značilnosti evropskega populizma pa se nedvomno kažejo tudi v idejah, ki oglašujejo protiglobalizacijo, poudarjajo sekularizem, hvalijo svoje protikapitalistične nastope in tiho podpirajo državno zapletanje z gospodarskimi panogami. Seveda to mnogi populisti počnejo s figo v žepu, saj so v osnovi moralisti in dogmatiki.
Ampak ker denar ne vidi razlike med takšnimi ali drugačnimi ljudmi, je dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Zato so populistični manevri vedno v smeri tako imenovane zaščite demokracije in demokratičnih načel ter odnosov, nižjih davkov in višjih plač, populisti lajnajo o ugrabljenih državah s strani nevidnih elit, vse tiste, ki se z njimi ne strinjajo, pa označijo za sovražnike naroda, ki blatijo človekove pravice, vrednote (moralo) in identiteto. Zveni znano, ni kaj.
Glasba se postavlja na tisto stran, kjer je umetnost. Umetnost v svojem bistvu, jedru nima predikata kapitala, nima izvorne intencije zaslužkarstva in vladanja in se ne sprašuje po človekovih pravicah, morali ali identiteti. Ker smo dediči antike, je treba poudariti, da je umetnost vedno obrnjena k človeku, torej je povsem humanistična – kljub temu da je danes družbeno kritična. In ni prav nič čudno, da so se v antiki z umetnostjo ukvarjali filozofi. Šele umetnost 20. stoletja se postavlja kot zrcalo dogodkov, kar pomeni, da je postala del sveta, ki opazuje in reflektira, komentira in opozarja. To pomeni tudi, da njena naloga ni več pasivizirati in uspavati človeka z navidezno lepoto, romantiko, patetiko in pravljicami, temveč se postaviti v delovanje, na aktivno družbeno stran in dovoliti, da s svojo občutljivostjo (in občutljivostjo umetnikov) kaže tako na sedanjost kakor tudi na prihodnost človeštva. Zagotovo so to pomembni razlogi, zakaj populizem noče slišati za umetnost.
Populizem govori tisto, kar hočejo množice slišati. Glasba ne govori populističnega jezika, razen seveda glasba, ki je populistična in popularna. A v tej se po glasbeni plati ne dogajajo prav veliki premiki – tisti, ki se, so največkrat umaknjeni pred spoznanji, saj prestopajo meje "popularnosti" in postajajo vse manj zaželeni. In na drugi strani se hitro vklopi populistični aparat, ki razloži, da to in ono pač ni v interesu ljudi. Da ni zdravo za mir na svetu. V resnici pa je ravno obratno.
Eden večjih problemov pri nepopulistični glasbi je tonalnost. Na kratko povedano: to je vprašanje glasbenega centra, tonalnosti, širše gledano tudi tonalitete, okoli katere se pravzaprav vse vrti tja do konca 19. stoletja. Kot na primer koncert v C-duru, kar pomeni, da je C-dur lestvica nekakšna osrednja os, na kateri se vzpostavljajo vse melodične in harmonske povezave, ki ta koncert držijo skupaj. Pop in narodno-zabavna glasba sta v temelju zaveznika tega stabilnega principa, ki kar kliče po enovitem materialu. Predvsem slednja, ki domuje v Sloveniji, ima korenine pravzaprav v Avstriji, Švici, Nemčiji pa tudi na Češkem in južnem Tirolskem v Italiji. Osnovna ritma sta ji polka in valček, kar pa s slovensko ljudsko (etno) glasbo nima neposredne povezave. Ljudskost je tukaj zraven samo za okras in leporečje.
Polka je nastala v 19. stoletju na Češkem, njena najbolj znana komponista pa sta bila Johann Strauss starejši in Johann Strauss mlajši. Druga popularna oblika, valček, ima še starejšo zgodovino. Izhaja iz konca 18. stoletja, ko je bil to tudi "ples dveh korakov". Komponist Carl Maria von Weber je leta 1819 napisal delo Povabilo na ples, v katerem je obudil tričetrtinski takt – za tem pa sta zagotovo k popularizaciji pripomogla komponista Josef Lanner in Johann Strauss mlajši, ki ga ljubkovalno imenujejo celo kralj valčkov. Ob tem moramo vendar povedati, da množica valčkov, ki jih je za klavir skomponiral poljski pianist in skladatelj Frédéric Chopin, nima zveze z valčki, o katerih teče tukaj beseda. Pa čeprav je živel prav v času pričetka popularizacije tega ritma in glasbene oblike.
Ker so populisti moralisti, ne marajo glasbe, ki ne ustreza običajem, torej moralnim kodam in formulam.
