Že tretje leto je prva violina Dunajskih filharmonikov

Bila je na zaključnem koncertu letošnje sezone mariborskega cikla s šestletno tradicijo Carpe artem. Bil je prvi nastop violinistke Petre Kovačič, Tolminke in deset let že Dunajčanke, na mariborskem odru pa tudi eden redkih v Sloveniji. Že tretje leto je prva violina Dunajskih filharmonikov. Ob kontrabasistu Iztoku Hrastniku edina Slovenka v tem slovitem korpusu.
Za orkestraša, četudi najbolj vrhunskega, je komorna igra verjetno zelo koristna in nujna?
"Če igraš samo v orkestru ves čas, se izgubi individualen čut za muzikalnost. Izkušnja je koristna tudi zaradi srečevanja z drugimi glasbeniki, prenosa izkušenj."
Zanimiv repertoarni izlet je za vas najbrž ta koncert? Ste poznali to literaturo od prej?
"Ne, niti za Lachnerja niti za Čeha Webra še nisem slišala doslej. Ko sem dobila program, sem začela iskati posnetke. Včasih je celo boljše, da ne obstaja 15 tisoč posnetkov neke skladbe. V notnem tekstu najdeš več inspiracije, če tega ni, tudi samega sebe skušaš presenetiti pri izvedbi. Vaje so zelo spontane in prilagajanje drugim instrumentom, iskanje lastne logične komponente v materiji, da ustvarimo smiselno celoto, je zelo zanimiv proces."
Noneti so redki v komornem muziciranju?
"Veliko je godalnih kvartetov, sekstetov. Tudi ko Dunajski filharmoniki v dunajski operi izvajamo mesečno komorne koncerte, so take zasedbe iz solistično zastopanih godal in pihal zelo redke, nenavadne. Da bi poslušali tri godala, zraven pa glavne predstavnike pihal, to se ne zgodi zelo pogosto."

Med filharmonike preko Trente, ne preko Ljubljane

Prihajate iz Tolmina, petletni ste začeli z violino - že od zgodnjih let pa ste si menda želeli igrati z Dunajskimi filharmoniki?
"Bila sem študentka dunajske univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost in iskala sem možnost, da bi šla poleti na mojstrski tečaj. Bil je brezplačen, Banka Austria je bila sponzor in bil je v bližnji Trenti. Poskusila sem in ponudili so mi substituiranje v Dunajski filharmoniji. Opraviti sem morala manjšo avdicijo, bili so zadovoljni in me povabili nekajkrat za substituta - najprej v opero pa tudi v filharmonijo. Za slovensko študentko je bila to v vseh pogledih koristna izkušnja. Učila sem se orkestrske igre in nabirala izkušnje pri najboljših. Od marca 2014 sem nabirala izkušnje tako v opernem kot filharmoničnem orkestru, kar me je pripeljalo tudi do odločitve, da poskusim srečo na avdiciji za odprto delovno mesto prve violine."
Priti do prve violine Dunajskih, zmagati na avdiciji, je resnično velikanski podvig. Kako vam je uspelo? Za Dunajske filharmonike se skozi čas vleče nekakšna mizoginost, žensk je (bilo) zelo malo. Koliko vas je ta čas? Najbrž ste zelo multinacionalni?
"Ogromno faktorjev vpliva na uspeh avdicije. V finale smo prišle tri kandidatke. Zdaj nas je že osemnajst žensk v orkestru. V prvih dveh etapah avdicije za prvi violino smo kandidati igrali pod izžrebanimi številkami za zaveso, šele v zadnji etapi se je žirija odločila, da nas hoče slišati brez zavese. Na avdiciji zelo poslušajo, ali se je kandidat sposoben priključiti tistemu značilnemu igranju, ki je na Dunaju zelo drugačno, mehkejše, nobenih trdih nastavkov, vse mora zveneti zelo na okroglo. Po navadi poznavalec takoj prepozna zvok Dunajske filharmonije.
Na avdicijo je bilo prijavljenih 200 kandidatov. Dunajska filharmonija je morda od vseh znanih orkestrov še najmanj multikulturna. Azijcev sploh nimamo. To je ostanek Avstro-Ogrske najbrž. Po prvi svetovni vojni je bilo na Dunaju veliko Čehov, ki so bežali čez mejo, pa Poljakov, Rusov. Veliko sodelavcev v orkestru je rojenih ruskim, poljskim priseljencem."
Mnogo fam velja za vaš orkester, ena od njih je, da sploh ne potrebujete dirigenta, da lahko igrate na "avtopilota". Koliko je resnice v tem? Koliko šefov dirigentov ste menjali?
"Šefa dirigenta nikoli nisem imela, prišla sem po Franzu Welser-Möstu. Leta 2020 dobimo Philippa Jordana. Zdaj imamo obdobje brez šefa dirigenta, le gostujoče dirigente. Kot v operi je zmeraj kdo drug. Mislim, da potreba po šefu dirigentu, ki usmerja maso 150 ljudi, sicer je. Zdaj se generacije močno menjujejo, pomlajujejo. Pri vse sekcijah se dogajajo res velike spremembe."

Sami odgovorni za dirigente, ki jih vabijo

Kakšen je vaš status? Po turbulencah v Slovenski filharmoniji nas ta razmerja do vodilnih bolj zanimajo. Lahko odstavite šefa dirigenta in direktorja?
"Mi smo kot člani Opere javni uslužbenci, filharmoniki pa so privatna ustanova, tako da naj ne bi imeli problemov z nesprejemanjem dirigenta. O njem odloča ekipa treh ljudi, ki jih orkester izvoli vsaka štiri leta. Odločajo o tem, katerega novega dirigenta bomo povabili. Če z nekom ne dosežemo konsenza in pričakovanj orkestra, se vabila prenehajo. Z Valerijem Gergijevom smo imeli take probleme. Včasih je neresno jemal vaje, jih odpovedoval. Dunajska filharmonija je z njim za pet let prekinila sodelovanje. Ampak to je bil res skrajni ukrep. Drugače smo sami odgovorni za dirigente, ki jih vabimo. V Operi pa ima zbor orkestrašev svoja dva predstavnika in vse pritožbe se naslavljajo na njiju. Nimamo moči nekega dirigenta odsloviti. Pri nas je drugače zlasti to, da imamo toliko več dela.
Če dirigenti niso zelo izkušeni, denimo v operi, pride do izraza 'avtopilot'. Doživela sem že, da je orkester brez dirigenta rešil predstavo. Če vidiš, da dirigent ni čisto suveren, vsi vodje sekcij s koncertnim mojstrom začnejo aktivno igrati in orkester se sam s sabo pobere."

Biti filharmonik je pojem, a tudi garanje

Po novoletnih koncertih ste najbolj znani, o vaših mednarodnih turnejah vemo malo. Vrhunskost terja najbrž ogromno vaj?
"Samo prvih violin nas je 24, skoraj dve zasedbi. Če gremo na turnejo, ena zasedba ostane doma. Na leto imamo tri tedne kolektivnega dopusta, sicer pa je težko dobiti prosto zunaj tega. Skoraj vsak mesec imamo premiero v operi. Letos smo jih imeli že osem. Če je na vrsti filharmonični projekt, so vaje čez cel dan, ena dopoldanska in ena popoldanska. Abonmajski koncerti so ob sobotah popoldne in v nedeljo dopoldne, zvečer je vedno opera. Po navadi dobimo delovni plan 21. v mesecu za naslednji mesec. Prostega časa je zelo malo.
V repertoarju imamo 120 oper, v štirih letih se zvrstijo. Možgani se prej ali slej naučijo biti zelo hitri. Problematične so tiste opere, za katere sploh nimamo vaj. Večino jih igramo brez vaj, vse Verdije, Puccinije, celo Wagnerjev Ring. To je osnovni standard in strašna rutina. Tosco sem igrala v dveh letih dvajsetkrat. Po desetih reprizah mi je več ni bilo treba vaditi."
Kateri dirigenti so na vas naredili velik vtis?
"Riccardo Muti mi je ostal v najlepšem spominu, ki je vodil zadnji novoletni koncert. Pa Kiril Petrenko, pred štirimi leti sem sodelovala z njim, bilo je fenomenalno. Pa z Marcom Armiliatom, Marissom Jansonsom. Tudi Herbert Blomstedt je izjemen človek. Marko Letonja nam je enkrat kot edini Slovenec dirigiral v operi Boris Godunov in orkester je bil z njim zelo zadovoljen, čeprav postavitev ni bila tako uspešna."
Vaša zadnja turneja?
"Ameriška, marca, tri tedne. Koncerti treh programov so bili v ZDA, Kolumbiji, Čilu. Za Latinsko Ameriko sem se čudila, kako si nas sploh lahko privoščijo. Tudi v Teatru Colon smo bili in en teden v Carnegie Hall, kar je naša stalnica."
Kako pa je biti Slovenki v teh zgodovine in svetovne slave polnih zlatih dvoranah Dunaja, Muzikvereina, slovite Državne opere? Biti prva violina Dunajskih filharmonikov je hud status?
"Na Dunaju je biti filharmonik kar pojem, tudi sveta krava, čeprav ne vem čisto, zakaj. Dokler nas imajo ljudje radi, dobivamo tudi plačo, kajti več kot polovica je prihaja od privatnih koncertov. Odvisni smo od trga.
Na začetku študija sem imela težave s prilagajanjem. Avstrija je zelo drugačna, ker ni občutka skupnosti na univerzi. Na začetku mi to ni bilo všeč. Nobenih zabav za vikende, ni bajnega socialnega življenja. Kasneje sem dobila nekaj slovenskih prijateljev. Lani je žena Iztoka Hrastnika, Jera, ustanovila slovenski Komorni orkester na Dunaju. Nekaj glasbenikov je izposojenih, denimo Jernej Albreht iz Londona, Miha Mitev iz Züricha."

Kdo izdaja klasično muziko?

Kako pa vzdržujete stik z domačim okoljem? Vas vabijo?
"V Tolminu sem koncertirala preteklo soboto, ko je cerkev na Javorci postala spomenik evropske kulturne dediščine. Vesela sem bila povabila, sooblikovala sem kulturni program. V Ljubljano pa nisem bila vabljena, odkar sem šla na Dunaj. S Slovensko filharmonijo sem igrala enkrat pred enajstimi leti pa s komornim godalnim orkestrom RTV."
Kako pa gledate na izlete v pop, kmalu pride v Stožice David Garrett? Klasični glasbeniki na stadionih - je to izdajstvo klasične muzike?
"Bila sem lani na Dunaju na Hauserjevem in Šulićevem koncertu. Sekira jima je padla v med. Sama česa takega ne bi počela, ker je zunaj moje udobne cone, sicer pa nimam nič proti. Garrett se mi zdi bolj izdajstvo klasične muzike kot 2cellos, ki imata tudi originalne skladbe in filmsko glasbo. Garret klasično glasbo izvaja na umeten, električen način. Ali Vanessa Mae - tega razgaljanja na odru ne razumem. Če hočeš nekaj izjemnega, mora biti 'all in'."