Za CNN je razstavo ocenil Jonathan Glancey, britanski arhitekturni kritik. Povzemamo zanimiv pogled na razstavne artefakte in družbeno klimo, ki jih je omogočila.
1. Januarja 1967 se je Jugoslavija odprla svetu, začne Glancey. Od tega dne naprej so tujci lahko vstopili v neuvrščeno socialistično državo brez vizuma. Turistična podjetja, predvsem tista v Veliki Britaniji, so se pripravljala na to, da na sončne jadranske plaže pošljejo več deset tisoč bledopoltih dopustnikov.
Izjemne so bile razsežnost in arhitekturne ambicije novih hotelskih kompleksov, ki pa so bili pogosto nekoliko oddaljeni od mest, pravi arhitekt.
Med najbolj spektakularnimi je bil hotel Haludovo Palace na otoku Krku, igrača prvega investitorja Boba Guccioneja, v Brooklynu rojenega lastnika revije Penthouse. Leta 1972 odprti hotel, v katerem so pijačo stregla pomanjkljivo oblečena Penthousova dekleta, je bil drag, hedonističen in celo za tisto obdobje skrajno seksističen. Njegova prostorna, energična arhitektura – delo Borisa Magaša – je spominjala na prizorišče snemanja Jamesa Bonda. In to v socialistični državi.
Narejeno "z energijo, domišljijo in stilom"
Propadajoči spomeniki
Tudi spomenike Titove Jugoslavije je doletela podobna usoda. Velikopotezne kongresne dvorane in spomenike partizanom je opustošila vojna ali pa so postali nepomembni.
Visoko v Nacionalnem parku Sutjeska na današnji meji med Bosno in Hercegovino ter Črno goro stoji spomenik bitki na Sutjeski. Vsako leto je prihajalo več sto tisoč Jugoslovanov, ki so se poklonili 7000 partizanom, ubitim na tem presunljivem prizorišču. Danes pa so nekoč bele betonske skulpture pogosto osamele. Tudi umazane.
Betonska dediščina
Jugoslovanski izjemno kreativni razcvet v svetu drzne nove betonske arhitekture – najsi bo za državne spomenike, upravna središča, muzeje, televizijske postaje, komplekse javnih stanovanj v slogu Le Corbusierja ali ogromne hotele – je bil zelo kratkotrajen. Od konca preteklega tedna ga slavijo na razstavi z naslovom Na poti do betonske utopije: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-80, v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA).
Zdi se, da je prizorišče ravno pravo. Titova Jugoslavija, čeravno avtoritarna v svojem jedru, je bila poskus iskanja "tretje poti" med mračnimi omejitvami sovjetskega socializma in glamuroznega občutka svobode, ki ga je ponujala povojna Amerika. In MoMA je v preteklosti že organizirala dve razstavi v nekdanji jugoslovanski prestolnici Beogradu o arhitekturi v ZDA: Sodobna umetnost v Združenih državah leta 1956 in Zgrajeno v ZDA leta 1958.
Na sejmu Expo v Bruslju leta 1958 se je jugoslovanski paviljon močno razlikoval od paviljona sovjetskega bloka, šlo je za čudovito lahko strukturo, same steklene stene, široko odprti vhodi in elegantne stopnice. Paviljon, ki ga je oblikoval Vjenčeslav Richter, je bil premišljen in odličen odgovor na šolo socialističnega realizma s težko roko Sovjetske zveze, arhitekturno zapuščino Stalinovega peklenskega "raja za delavce".
Pogumen način izražanja različnosti
Nova jugoslovanska arhitektura, večinoma narejena iz nizkocenovnega betona, je bila pogumen način izražanja različnosti države – in različnosti med kulturami njenih republik – z energijo, domišljijo in stilom. Ali bodo razdrobljene republike, ki še imajo te arhitekturne presežke, začele ceniti njihove kakovosti? Bo hotel Haludovo Palace znova odprt? Čas bo povedal, kaj se je zgodilo z na novo oblikovano očaranostjo nad temi betonskimi stavbami, zaključi Jonathan Glancey.
