Več kot štiri desetletja so že minila, kar sta mi o vas občudujoče pripovedovala sošolca na slavistiki ljubljanske filozofske fakultete, Milan Vincetič in Franci Just. Potem sem brala in občudovala vaše Peronarje v Teleksu v nadaljevanjih in bila navdušena: končno polnokrvni pisatelj naše generacije onkraj Save. Onkraj Mure moram reči, ne? In zdaj vstopate za večno v slovenski panteon. Dober občutek?
"Občutek je dober, čeprav ob vašem vprašanju zdaj čutim tudi kanček nostalgije. Prijatelj Milan Vincetič je odšel, ne da bi se imel čas posloviti. Vas še zmeraj vidim kot tisto študentko, za katero so se ozirali. Takrat je bilo to še dovoljeno, zdaj niti ne vem, kako je. Bili so to časi polni upanja in raznih drznosti. Vmes pa kot da se je vse tisto, na kar smo upali in kar smo si upali, že odvrtelo … 'A deček ne želi verjeti', sem zapisal v verzu, ki morda tak občutek najbolje opiše."
Vaš ljubljanski študentski čas je bil za vas kulturni šok, ste pravili. Denar za preživetje ste si služili na Radiu Ljubljana, v bistvu pa hoteli na slikarstvo, a niste naredil sprejemca. Kaj bi bilo, če bi končali na likovni akademiji? Sreča za slovensko literaturo, da ste padli na tistem izpitu.
"Sreča je, da nisem opravil tistega sprejemnega izpita, saj bi bil gotovo slab slikar. Sreča je tudi, da nisem dovolj priden in so me odslovili z radija. Tistemu pravovernemu uredniku, ki je imel največ pri tem, sem se kasneje celo zahvalil. Rekel sem mu, da mi je s svojim nečednim dejanjem napravil največjo uslugo v življenju, saj je iz mene napravil pisatelja. Kmalu po tistem sem namreč objavil Peronarje, ki so bili dobro sprejeti, in končno se mi je nekaj posrečilo. Ha, ha. Tak sem bil. Saj ta gospod je zdaj že pokojen, vse sem mu pravi čas odpustil, moj ego je bil že obrušen …"
Pisatelj, pesnik, scenarist in dramatik Feri Lainšček ima enega najobsežnejših in najprepoznavnejših opusov sodobne slovenske književnosti. V utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade so med drugim zapisali, da njegovi literarni dosežki - romani, pesniške zbirke, kratka proza, dela za otroke in mladino, filmski scenariji, radijske igre - s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj štiri desetletja pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture. V slovenski literarni prostor je Lainšček vstopil leta 1982 s proznim prvencem Peronarji in do danes objavil več kot sto monografskih del. Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike: nemščino, angleščino, slovaščino, češčino, makedonščino, hrvaščino, srbščino, italijanščino, madžarščino, danščino in francoščino.
Vpisali ste se na FSPN - fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, a novinarski študij vas ni potegnil, odločili ste se za odhod domov. Zavestno. Vaša literarna generacija kasnejših postmodernistov vas ni privlačila, bili ste od samih začetkov samosvoj, samohodec, posebnež. Težjo pot ste si izbrali, kot če bi imeli za sabo klane, kritike, založnike v prestolnici?
"Tako je bilo, kakor pravite. Tak, kakršen sem, pravzaprav nisem imel druge izbire. Že zgodaj v otroštvu sem se naučil kljubovati. Verjel sem, da se da najti pot tudi tam, kjer je ni. Zato sem večji del hodil po svoji poti. Mnogim sem se zdel zaradi tega čuden, a to se mi je na neki način obrestovalo. Saj, kaj pa smo pisatelji drugega kot samohodci. To je navsezadnje posel, v katerem štejejo le originali, kopije pa so brez vrednosti. Če naletiš na dva pesnika, ki sta si zelo podobna, potem naj ti bo eden sumljiv. Tako zmeraj pravim otrokom po šolah, ko me sprašujejo, kako prepoznaš pravega pesnika."
V Murski Soboti ste našli idealno okolje za ustvarjanje. "Iskanje občutkov lepega" je bilo izpostavljeno manj šumom, vso svojo silovito ustvarjalno energijo ste lahko usmerili v ustvarjanje, nobenega izgubljanja energije več za nepomembne reči, za prestolniške tekme in ribarije?
"Sobota je vsekakor mesto po moji meri. Iz centra lahko v desetih minutah v vseh smereh peš prideš iz njega in že si v grmovju. Na eni strani je Mura, ob kateri se lahko umiriš, na drugi ravnica, v kateri se lahko izgubiš. Vse skupaj je na robu Panonije, ki me pravzaprav res navdihuje. Lahko sem človek s tiste ravnice, o kateri je pesnik Miroslav Antić zapisal: 'Tu se prostori merijo s svitom in z mrakom, časovne dolžine pa s sencami. Mlečna cesta ti gre do kolen kot raztresena slama. Ni se ti treba vzpenjati, zvezde so v grmovju. Napotiš se po ravnici, pa po zlatih brazdah še kakih deset korakov in že hodiš po nebesih. Ali ni to svoboda?' Mislim, da ti njegovi verzi povedo vse tudi o tem, zakaj sem se vrnil sem in ostal."
Leta 1992 sta skupaj s prijateljem Francijem Justom ustanovila svoje Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc, ki se je v glavnem ukvarjalo z založništvom. Je bila želja po humaniziranju in kultiviranju domačega okolja v središču vajinih načrtov? Zasnovala sta srečanje mladinskih pisateljev Oko besede in nagrado Večernica. Ta policentrični pristop h kulturi je rodil bogate sadove, a tudi grenkobe je precej povezane s tem. Žal Franca in Franca ni več – Pomurske založbe in tiska tudi ne. Okolje ni znalo dovolj ceniti, kar je imelo, in severovzhod ne drži dovolj skupaj? Morda bi Maribor in Sobota lahko sklenila neko zavezo? Maribor je vendar ohranil svoje založbe, ki so danes močnejše kot kadarkoli.
"Kar zadeva založništvo, je Maribor to obdobje tranzicije zagotovo bolje preživel in ima danes nekaj uglednih založb. V Pomurju se je že od začetka odvijal drugačen scenarij. Pomurska založba ni želela vpeljati mladih urednikov, temveč se je raje ukvarjala z lastninjenjem in delitvijo deležev. Na koncu se je seveda izkazalo, da se je zadeve lotila na napačnem koncu in je klavrno propadla. Midva s Francijem Justom sva z lastnimi sredstvi ustanovila založbo Franc-Franc, ki jo je javna agencija za knjigo sicer podpirala, ni pa se uspela dovolj povezati z občinskimi interesi. Tudi ko je po dvajsetih letih ukinila založniški program in prešla v roke drugih lastnikov, se ni nihče tukaj vznemiril. To mislim povsem dobesedno. Spomnim se dveh telefonskih klicev in treh pisem podpore, ki jih verjetno še hrani moj nekdanji družbenik Franci Just. Drugače pa vse tiho je bilo. In je še danes tako. Ampak saj tega pravzaprav ne želim več komentirati. Vprašajte me raje kaj lepšega."
V literaturo ste vstopili s poezijo, kasneje pa ste jo ustvarjali "bolj za lastno dušo". Potem ste se ojunačili in zbirka Ne bodi kot drugi (2007) je v rekordnem času postala knjigotrška uspešnica. Lahko govorimo o prvovrstnem popkulturnem fenomenu, ki še traja?
"Ja, ta drobna pesniška knjiga je vse presenetila, pa tako tudi mene. Pred kratkim so jo spet ponatisnili in še zmeraj jo dobivam v podpis. Videvam jo na nočnih omaricah, v ženskih torbicah, na poslovnih mizah, med šolskimi knjigami, poročnimi darili in še marsikje, kjer tega sploh ne pričakujem. Omogočila mi je neki nov začetek življenja s poezijo, za kakršnega sem mislil, da pri nas več ne obstaja. Všeč mi je tudi ta drugačnost, pa kakorkoli jo že imenuješ. Res je to lep občutek, ko vidiš svoje verze v drugih očeh."
Ampak gremo k romanom: 30 jih je že in cela vrsta prevodov. Uspeh svoje literature pri bralcih pripisujete sami temu, da niste kabinetni pisatelj, ampak ste svojo literaturo v večjem delu odživeli. Izpisujete svojo "duhovno biografijo". Ni žanra, ki ga ne bi obvladali, in ni tematike, ki se je ne bi lotevali, hkrati pa ste s svojim tipom magičnega realizma in stepsko melanholijo ali z občutkom za veter, kot sta to poimenovala z Dušanom Šarotarjem, prekmursko sedanjost in preteklost odtisnili na slovenski literarni zemljevid tako prepričljivo in neomajno, da ste že davno presegli Miška Kranjca in njegove "dobre ljudi". Predvsem pa dokazali, da je imelo Prekmurje tudi meščanstvo in v preteklosti grajsko gospodo. Koliko ste dedič in koliko inovator?
"Po moje dobri pisatelji nimajo dedičev. Imajo posnemovalce, katerim se seveda odrekajo, dediči pa, če že so, so redki. Z Miškom Kranjcem se nisva nikoli srečala, kar nekako kar obžalujem. Poznam ga iz njegovih del in pripovedovanja drugih. Verjamem, da bi se v murskih stišjih dobro razumela, saj se mi zdi, da to kar enako občutiva. Če pa bi kaj skupaj spila, bi se verjetno včasih tudi príčkala, saj na nekatere reči gledava različno. Ampak to je, hvala bogu, normalno. Kar pa zadeva Prekmurje, to pač moram reči, nikoli si nisem želel na rame naložiti bremena, kot je bilo naloženo njemu. Hote ali nehote je bil oče stereotipa o malem in dobrem prekmurskem človeku. V prvih letih komunizma je bilo to še razumljeno, potem pa sem opažal, da mnogim ni po volji. Včasih so celo zamenjali tezo, pa so rekli, da je on kriv, ker so oni mali in dobri. Kar hecno, ne? Zaradi tega nimam rad nobenega zunajliterarnega konteksta. Otepam se vsakega takega kao poslanstva. Nočem, da bi mojo literaturo spravljali na format razglednice."
Ko sem leta 2017 s francoskimi novinarji hodila po vaših krajih, po poteh romana Namesto koga roža cveti, ki je izšel pri pariški založbi Phebus, ste dokazali, da "lahko gora pride tudi k Mohamedu". Ali: kako namesto pisateljevega gostovanja v Parizu cela ekspedicija tujih novinarjev in založnika pride v Prekmurje, si ogleda romski vasi Puščo in Kamence in se sreča s pisateljem na kraju samem. Vaši cigani so srečni in svobodni. Sicer smo bili vedno vajeni zlasti na filmu gledati tragične ciganske zgodbe. Ko smo se pogovarjali z vašim junakom romana Nedotakljivi Ludvikom Levačičem v Kamencih, se je zabrisala meja med fikcijo in realnostjo. Takih meja ste veliko prekoračili v svojem (literarnem) življenju? Ne slišite rad floskule o svojem delu, češ da pišete o Romih in Prekmurcih?
"Povedal vam bom, kako prepoznam nekoga, ki zanesljivo ni prebral nobene moje knjige. Ta bo namreč dejal: 'On je pa tisti, ki piše o Ciganih.' Napisal sem namreč, kot ste že dejali, trideset romanov in le v dveh res tematiziram življenje Romov. Že spet pa sva na neki način pri stereotipih. Kar zadeva genius loci, ki je v nekaterih mojih delih izrazito prepoznaven, tudi takrat, ko pišem o Prekmurju, pravzaprav pišem o ljudeh z ravnice in njihovih panonskih sentimentih. Te svoje kraje doživljam kot fraktal veliko širše pisateljske pokrajine, ki se razteza še tam preko Donave. Kar pa zadeva Rome, zanimajo me kot zaustavljeni nomadi in morda še edino ljudstvo v Evropi, ki ni čisto spokorjeno."
Na tistem izletu z vami in Francozi ste mi rekli tudi: "Vedno se mi je za malo zdelo laziti po svetu s svojimi rokopisi in iskati založnika. Tega nikoli nisem počel, ker se mi zdi, da morajo knjige živeti svoje življenje. In zdaj vse bolj verjamem, da ne gre samo za slovenski prostor, saj morajo tudi v svetu naše knjige najti svojo pot. Ene jo najdejo, druge ne. Vse drugo je povezano z nečim, česar ne maram. To so zveze in poznanstva, lobiranja." Ampak uspel vam je, brez zvez in poznanstev, tudi dobesedni preboj iz lokalnega okolja v globalno?
"Zdaj bi verjetno morala reči, da je tak preboj uspel mojim knjigam, saj jim sam pri tem nisem nič pomagal. Trenutno so pred izidom moji romani v Nemčiji, Bolgariji, Italiji in na Madžarskem, pa mi verjemite, da razen za zadnjega, ki ga je prevedla kolegica Judit Zágorec Csuka, niti ne vem, pri katerih založbah izidejo. Vse to v zvezi s prevodi sem zaupal založbi Beletrina, ki me nekako zastopa v tujini."
Od nekdaj vam je država bolj malo pomagala in zmeraj ste bili kritični do korupcije na področju knjige. Zdaj je najbrž situacija še hujša?
"Res je, da nimam statusa samostojnega kulturnega ustvarjalca in moji socialni prispevki niso plačani iz proračuna. Že dolgo sem registriran kot samostojni podjetnik in vse te prispevke plačujem sam. Vseeno ne morem reči, da mi država ni nikoli pomagala. Nekatere moje knjige so subvencionirane in tudi delovne štipendije sem dobival. Nisem med tistimi, ki bi nergali in se nenehno pritoževali. Ampak korupcija, ja … Razne naveze in sploh vse te kupčije v ozadju, to mi pa res gre na živce. Živimo v državi, v kateri je to nekakšen kroničen pojav in kultura ni niti slučajno izvzeta. Vendar bi lahko bila. Bilo bi zdravilno, če bi bila. Podeljevalo bi ji to neko čistost, ki bi jo v boju za svoj delež iz skupne blagajne zmeraj lahko uporabila … Seveda, potem bi najprej dejali, kulturniki, vi ste naivni in se ne znajdete. Nima smisla biti pošten tam, kjer vsi kradejo. Vendar na dolgi rok bi to delovalo drugače. Nekje se mora začeti in nekoč se mora nehati. Sicer nas bo negativna selekcija, ki smo ji že vrsto let priča, spremenila v deželo, kjer vladajo lisice in zvitorepci."
Vaš zadnji roman Kurji pastir je najbolj avtobiografski doslej, hkrati pa je neverjetno mističen in poetičen. "Rojen v najmanjši vasi, ki je bila najbolj na robu. V njej sem bil rojen v najmanjši hiši in v najbolj revni družini," pravite, pa vendar v Kurjem pastirju govorite o svetu, ki je večji od življenja. Spomenik materi in očetu ste postavil. Mali Ferek iz Dolencev na Goriškem se rodi v svet, ki spominja na neka pretekla stoletja. Ta arhaičnost kraja in časa je neverjetna. Niste imeli ne elektrike ne knjig, starša, oba že v zrelih letih, ko ste se rodili, pa sta bila sijajna pripovedovalca in prenašalca ljudskega izročila. Pravite, kako vam je že zgodaj v otroštvu zraslo veliko uho za poslušanje. Pisatelj niste postali zato, ker bi veliko brali, ampak ker ste veliko poslušali. To je temeljno izhodišče vsega vašega, skrivnost vaše izvirnosti in samoniklosti?
"Zgodbe, ki sem jih v zgodnjem otroštvu ves čas srkal, so me zagotovo vpeljale v to, kar sem potem celo življenje počel. Nekdo, ki je nekoč veliko poslušal, je imel verjetno več možnosti, da bo nekoč tudi sam postal pripovedovalec. Naslednje, čemur se moram zahvaliti, pa so prav gotovo knjige. Takoj ko sem prišel v šolo in sem se naučil brati, sem jih namreč začel obsedeno brati. Bile so takrat moje edino okno v svet, pa kakorkoli je to že slišati. Verjel sem, da so v njih popisane vse skrivnosti tega sveta. Bil sem prepričan, da bom le tako lahko nekoč razumel, kak je ta svet in za kaj na njem gre … Ampak ali je to res tisto, zaradi česar človek postane pisatelj? Poznam mnogo ljudi, ki so veliko poslušali ali veliko brali, pa niso postali pisatelji. Zato bi danes dejal, da je to bolj tisto, kar mu omogoči, da sploh lahko postane pisatelj. Ustvarjalni vzgib pa vendarle korenini nekje drugje."
V svojih romanih si pogosto pomagate z metodo aktivne imaginacije, ki jo je Jung razvijal v psihoterapevtske namene.
"Carl Gustav Jung je vsekakor zelo vplival name in brez poznavanja njegovega dela bi bila moja literatura gotovo drugačna. Hvaležen sem trenutkom, ko sem v knjigarni v Beogradu odkril obsežne prevode njegovih del, ki jih takrat v slovenščini še ni bilo kaj dosti, v originalu pa jih nisem mogel brati. Od takrat je pri meni marsikaj drugače, pa to ne le zaradi analitične psihologije, temveč mogoče celo bolj zato, ker sem mu lahko sledil kot mislecu in mistiku. Ali, če povem drugače: tudi kadar me ni učil, me je na neki način navdihoval. Pomen in moč simbolov, potovanje in usodnost arhetipov, lastnostni duše in kolektivno nezavedno, vse to mi je po svoje potem pomagalo v svetove, ki so mi bili literarno zanimivi."
Kako ste to njegovo metodo potem preoblikovali v svoj lastni ustvarjalni postopek? O "sprehajališčih za vračanje" govorite. So ta vračanja lahko tudi nevarna, boleča?
"Ko se v otroštvo ne vračaš le z željo, da bi si uredil spomine, ki jih nekako hraniš, temveč se odpraviš tja nazaj, da bi se srečal s tistim, kar si spotoma izgubil in potlačil, te vsekakor čaka marsikaj, kar te tudi preseneti. Seveda sem to predvideval in me je bilo v resnici veliko bolj strah, kot je bilo na koncu potrebno. A tako pač je, bili so trenutki, ko se mi je zdelo noro, da to sploh počnem, mirno bi živel brez tega, sem si pravil … Vendar potem je bilo v resnici vse drugače, kot sem mislil. Tisti izgubljeni čas, vsi ti ljudje, njihove poti in želje, vse to me je čakalo tam še nezaključeno. Danes sem vesel, da sem to videl, znova doživel in po svojih močeh opisal. Mirno lahko rečem, da me je to potovanje na neki način spremenilo."
Govorila sva o spomeniku staršem, ki ste ga zgradili s svojo literaturo, kaj pa spomenik svoji pokrajini, reki, mestu, ženski duši, ki ste ga denimo ustvaril z romanom Ločil bom peno od valov? Najdlje ste ga pisali od vseh svojih del – 18 mesecev, podrobno ste preučevali zgodovinske in druge dokumentarne vire. Je sploh še kaj, česar se niste lotil?
"Vsekakor bi se še kaj našlo, a to ni vprašanje, ki bi si ga kdaj zastavil. Za roman se običajno odločim, ko me kaj posebej zanima in želim o tem izvedeti več. Če se mi ob koncu romana zdi, da me je to skupno potovanje z njegovimi junaki vsaj malo premaknilo, sem zadovoljen. Tedaj lahko upam, da bo ta moj premik tudi bralce zanimal."
"Včasih je biti priden pomenilo, da si marljiv, danes biti priden pomeni, da si ubogljiv. Prepovedi se okoli nas le še množijo. Živimo v času evidentiranja, klasificiranja, normiranja, sankcioniranja pa tudi nadziranja in zdaj že čipiranja ... Videti je, kot da nas tako uokvirjena družba pripravlja le še na to, da bomo lahko brez upora delali za kapital. V interesu kapitala pa vsekakor je, da ne zmoremo reči ne. Verjetno tudi v interesu tiste države, ki si jo je kapital že podredil. Zato je, ponavljam, pet pred dvanajsto za en tak glasen in razločen ne."
Kje ta čas pasete svoje misli?
"Ob spletu okoliščin, na katere sem seveda tudi sam vplival, se je roman Kurji pastir spremenil v trilogijo. Za leto 2022 sem se z založbo Beletrina dogovoril za izid Druge knjige, dve leti kasneje pa naj bi nato izšla še Tretja. To me veseli in skrbi obenem. Zopet sem si zadal nalogo, ki se mi je verjetno ne bi bilo treba. Že pri prejšnji trilogiji – Ločil bom peno od valov, Muriša in Strah za metulje v nevihti – sem imel z zadnjim delom težave in so morali bralci nanj kar dolgo čakati."
Včasih so v zvezi z vašim obsežnim opusom govorili o produkciji A in B, danes pa je občutek, kot da je vse ena velika, dragocena, pomembna, konsistentna zgodba slovenske literature 21. stoletja. Kako to, da z leti vaš ustvarjalni studenec niti malo ne usiha? Kako ga polnite? Čudežno, pravzaprav?
"Smejali se boste, a včasih se počutim, kot da sem šele na začetku. Kot da je bilo vse to neka priprava na nekaj, kar se še mora zgoditi. Spomnim se, tam do štiridesetega leta sem se tolažil, da sem še vajenec in da mojstrsko obdobje šele prihaja. Morda sem to tudi vam dejal v kakem intervjuju. Zdaj, pri šestdesetih, se tako zavajam z občutkom, da čas, ko bom znal postaviti piko na i, šele prihaja. Ta korenček pred nosom je najverjetneje želja, da bi bilo nekaj nekoč res popolno. Zgodilo se bo in takrat bom to čutil. Po drugi strani pa se morda tega celo bojim. Kajti labodji spev bo potem to in bo treba oditi … Ampak, tole mi zdaj ni več všeč … Sanje o labodjem spevu. Bil bi sicer lep naslov. To si bom zabeležil, saj res zveni obetavno, vse drugo v zvezi s tem pa raje pozabiva …"
Največ filmov je nastalo po vaših delih, režiserji vas imajo radi – ampak z Markom Naberšnikom in Petelinjim zajtrkom sta najbrž segla najgloblje? In Pišti Gajaš je tako rekoč ponarodel, najbrž tudi po zaslugi Vlada Novaka?
"Ravno danes mi je Vlado po telefonu interpretiral prizore iz monodrame Gajaš brez maske, ki sem jo napisal zanj in za gledališče na Ptuju. Bil sem v avtu, vračal sem se iz Lendave in sem bil tako prevzet, da sem na avtocesti pozabil na izvoz za Mursko Soboto in sem se skoraj pripeljal v Maribor. Hočem reči, da je ta ponarodeli lik še zmeraj živ tudi v vseh nas, ki smo ga skupaj ustvarili. Marko na tihem razmišlja o nadaljevanju filma, Vlado se z njim že drugič vrača na gledališki oder, jaz pa ga kar dopisujem. Zakaj je tako, se verjetno da vsaj deloma pojasniti, a bi bilo za ta format verjetno preveč besed. Pripisati gre to pokojnemu avtomehaniku Feriju Matušu iz Kroške ulice v Murski Soboti, ki je bil res legenda in model. Pa literarnemu liku Pištiju Gajašu, ki je očitno arhetipski, saj sem v teh letih marsikje slišal 'tudi mi smo imeli enega takega mehanika'. In ne nazadnje seveda, kot pravite, mojstru igralcu Vladu Novaku, ki je filmskemu in gledališkemu Gajašu dal telo in dušo."
Vseskozi ste veliki, nemirni inovator, hitro se navdušite za vsako novotarijo, tudi pri prvem spletnem kolektivnem romanu na primer ste sodelovali, pa svoj facebook profil ste imel med prvimi, celo svoj časopis ste si želeli nekoč? Priznali ste mi, da resnično popularnost med ljudmi prinesejo šele nastopi z glasbeniki. Z Ditko sta pred pandemijo masovno polnila dvorane vsepovsod. Je s popkulturnimi izleti možno pomagati vrhunski umetnosti?
"Ditka me je nagovorila, da sem stopil na veliki oder, čeprav nisem bil prepričan, da to sploh zmorem. Sprejel sem izziv in sčasoma začel v tem uživati. Nisem prej razmišljal o tem, ali mi bo to v kakem kontekstu škodilo ali koristilo. Če bi tako tehtal, potem verjetno v življenju ne bi naredil mnogih korakov, za katere se je kasneje izkazalo, da so bili pravi."
Kako bomo po vaše prešli v novo normalnost? Bo literatura po koroni lahko boljša, bogatejša – in mi z njo?
"Živimo v čudnem času, ki nam glede tega, kar nas ta hip verjetno najbolj zanima, ponuja bolj malo odgovorov. Oziroma nam ponuja veliko nasprotujočih si odgovorov, ki se stikajo le v paradoksu, da se nam včasih vsi zdijo verjetni. Ne oglasi se znanstvena avtoriteta, ki ji ne bi neka druga znanstvena avtoriteta že tudi oporekala. Zato vam v tem delu, ko me sprašujete, kako bo to, v resnici ne znam odgovoriti. Kar zadeva literaturo, o tem sem pa kar prepričan, da se bomo nanjo lahko še naprej zanesli. Nikoli nas ni pustila na cedilu, ne v slabem ne v dobrem, to vemo, saj je ostalo v njej sami zapisano. Zmeraj je o vsem pričala. Zastavljala je vprašanja, ki so bila bistvena. Predvsem pa je tihotapila skozi čas vrednote. Tudi takrat, ko je vse drugo vmes zatajilo. Verjamem, da bo tako tudi v prihodnosti, pa kakršnakoli že bo."
Je mantri o državi, ki je utemeljena na kulturi, že davno odzvonilo?
"Ne, ni ji odzvonilo. Morda je le nehalo pozvanjati, pa smo že lep čas v tišini malce zmedeni. Slovenska osamosvojitev je bila res utemeljena z našo kulturo in jezikom. To smo kot konstutitiven element vgradili v temelje državnosti in tega se ne da kar spremeniti. Kdor bi to poskušal, bi bil v veliki zmoti. Kmalu bi se mu vrnilo kot bumerang. Ker eno je kar neko hipno hlastanje, drugo pa je to, kako neka skupnost diha skozi stoletja."
Kaj pa je z družbenim angažmajem pisateljev? Bili so časi, ko ste bili sami zelo v tem. Ste obupali ali "se spametovali"?
"Te dni sem ob podobnem vprašanju spontano dejal, da se že nekaj časa raje kot kak bikec Ferdinand sprehajam po ravnicah in voham jutra. Kasneje sem o tem bikcu še razmišljal. Seveda je to tisti španski bikec, ki je najraje sedel pod plutovcem in vohal cvetice. Ko so ga pripeljali v areno za bikoborbe, je le obsedel. Ker je v laseh žensk na tribunah zagledal cvetove, je zopet le duhal in duhal. Puščičarji in pikadorji so bili besni, ker se ni želel boriti, matador pa je jokal od besa, ker ga ni mogel ubiti. Žrtvovanje bika na simbolni ravni predstavlja – če si še enkrat pomagam z Jungom – željo po ubijanju strastnega, divjega in primitivnega v sebi. Vendar bikec v povedki tega verjetno več ne predstavlja, saj se je spremenil v svoje nasprotje. Pred kom torej zdaj pravzaprav stojijo matadorji in kaj v resnici želijo? Ne verjamem, da bi kdo želel ubiti pesnika v sebi. Ali pač? Ker, če je lahko tudi tako, potem so pred nami hudi časi …"
