(ANALIZA) Dileme stranke, ki je v 14 letih izgubila tri četrtine volivcev

Dosegli smo skupni cilj, torej menjavo Janševe vlade, je bilo temeljno sporočilo predsednice SD Tanje Fajon na volilni večer 24. aprila, ki je prinesel silovito zmago Roberta Goloba. Socialni demokrati so prepričali 6,69 odstotka volivcev. Da se bo stranka pogajala za vstop v prihodnjo vlado oziroma je že na poti tja, ni bilo vprašljivo. Ker je stranka poslabšala volilni rezultat glede na (predčasne) parlamentarne volitve 2018, v prvih ocenah ni nihče od zelo izpostavljenih članov zahteval glave predsednice, ki je zamenjala Dejana Židana. Ta je nekdanjo novinarko, dolgoletno evropsko poslanko v nacionalno politiko pospremil z napovedjo, da gre za "naslednjo predsednico vlade". Socialni demokrati so kdaj že bili dlje od položaja, da bi sestavljali vlado, a najnovejši volilni izplen je bil gotovo pod pričakovanji in napovedmi. Mnogi paradni kandidati, s katerimi so računali na izvolitev, so obstali pred parlamentarnimi vrati. Kmalu po volitvah je odstopil podpredsednik Jernej Pikalo. Padanja domin s svojo obrazložitvijo, da s tem odpira prostor za razpravo o prihodnosti stranke, ki si zasluži neprimerno boljše rejtinge, ni sprožil. Ne glede na to je v strankinih krogih završalo, občasni pljuski nezadovoljstva iz različnih struktur so pripeljali do javnega očitka še ene podpredsednice Dominike Švarc Pipan, da so namigovanja, da se mimo stranke pogaja o ministrskem stolčku, del notranjih igric.

Ambicije višje od realnosti

Ne glede na (že pred volitvami) jasno začrtane politične perspektive (in ambicije) v Golobovi vladi so SD stranka, ki ji po volitvah ostaja več vprašanj, kot ima trenutno še (očitno) odgovorov. Pri čemer sinočnja seja predsedstva stranke ni dala vtisa, da bi v SD opravili prepotrebno poglobljeno samorefleksijo zadnjega mandata, ampak je poln fokus nova vlada in s tem povezana prva interna prerivanja za pozicije oziroma funkcije. Od doslej edine volilne zmage v samostojni državi leta 2008 - po njej je Borut Pahor sestavil vlado - je stranka izgubila tri četrtine volivcev. Pred 14 leti, ko so osvojili več kot 30 odstotkov glasov, jo je volilo 320.248 volivcev, letos le še 79.709 (6,69 odstotka). Če pogledamo zadnje obdobje, ji je šlo še slabše leta 2014, ko se je zanjo odločilo 52.249 volivcev. Veliko leve volilne baze se je takrat preselilo k novinki na prizorišču, (Združeni) Levici.

Po hudem porazu na evropskih volitvah tistega leta je odstopil Pahorjev dolgoletni ideolog in naslednik na čelu stranke Igor Lukšič, močno načeto pa je na volitve čez mesec in pol peljal Dejan Židan. Ta je kasneje volilni rezultat leta 2018 izboljšal na 9,93 odstotka (88.524 volivcev), a je kmalu po volitvah, po katerih je stranka vstopila v vlado Marjana Šarca, prevladala ocena, da nekdanji kmetijski minister - v politiko je iz gospodarstva prišel pod Pahorjem - nima prebojnega potenciala, sploh ne krepko onkraj 10 odstotkov. Tanja Fajon je bila že prej v igri za prevzem SD, denimo po Lukšičevem umiku, a se je šele 2020. za to potezo odločila. Toda še ena politična operacija, s katero so SD želeli prevzeti primat v levosredinskem političnem prostoru, ni uspela. Do pojava Roberta Goloba so bili SD sicer najmočnejša stranka tega dela politike, a razmeroma daleč od tega, da bi z Janezom Janšo in SDS lahko tekmovali za zmago. Da bi se pozicionirali kot realna alternativa s premiersko kompetenco, torej niso uspeli.

Zakaj so 2008. uspeli in zakaj so sledili padci

V položaju, ko so bili v tekmi za zmago, so se prvič znašli v mandatu 2004-2008. Bilo je obdobje prve Janševe vlade (Pahor je stranko tedaj sicer priključil vladnemu Partnerstvu za razvoj z opozicijo), za preskok SD pa je bilo ob tem gotovo ključno, da je po volitvah 2004 padel dotlej na levi sredini neprebojni blok Liberalne demokracije Slovenije. Borut Pahor, doslej najuspešnejši predsednik SD, ki mu je uspelo živeti s stranko v kohabitaciji, nemalokrat namreč tudi stran od trše strankine linije, je potreboval 20 let za volilno zmago. Po njej se je njegova vlada (z Zares, LDS in Desusom) razmeroma hitro zapletla v notranje spore, konflikte, v pomembni meri vezane na projekt TEŠ 6, obenem pa je državo udarila gospodarsko-socialna kriza. Ta je povzročila tudi politične pretrese.

Ni mogoče reči, da se stranka v zadnjih letih ni kadrovsko prečistila in pomladila, v nekaterih segmentih tudi okrepila, a sence političnega klientelizma in navezanosti na nekatere mreže oziroma zunaj politične centre moči, omrežja so očitno ostale. Zgodovina izgube zavezniškega odnosa s sindikati, z delavstvom, ki so bili zgodovinsko in širše politično baza, preživetveni teren socialne demokracije po svetu, je še bistveno daljša kot zadnje obdobje, ko so v SD iskali skok prek 10 odstotkov in v bližino podpore, ki jo ima denimo SDS. Maribor, kjer so ostali brez poslanca ali poslanke, in nekatere druge regije, kjer so bili že bistveno močnejši, so zgodba o tem. Že pahorjanski zavoji na tako imenovano blairovsko tretjo pot, kjer se socialna demokracija sreča z neoliberalizmom, so omogočili, da so v stranki kdaj prevladali poslovni interesi in ne politični. Razdalja med Pahorjem in njegovo zdaj že nekdanjo stranko se je v letih njegovega predsedovanja še povečala. Do dolgoletnega voditelja so do določene mere vzpostavili kritično distanco, ne pa tudi docela obračunali s težavami, ki so se začele že pod njim, in s tem povezano zapuščino.

Letošnje volitve, v veliki meri spet tudi izrekanje proti Janši in s tem za Goloba, ki se je vzpostavil kot izzivalec v zelo kratkem času, so bile v marsičem specifične, tudi po taktičnem glasovanju. A tiščanje glave v pesek bi bilo ne iskati globljih, strukturnih razlogov za slab izid. Del spoznanj bo treba potegniti tudi iz Koalicije ustavnega loka, projekta za menjavo Janševe vlade med mandatom, ki po neuspešnih poskusih ni doživel potrebne redefinicije oziroma nadgradnje. Zato je bil ob bremenu sporov in razpada Šarčevega ministrskega zbora tudi po svoje talilni lonec za sodelujoče stranke, ki so morda jasno določile medsebojna razmerja, ne pa tudi premierskega kandidata, ki bi lahko resneje ogrozil Janšo. V ta prazni prostor je zakorakal Golob. 

V vladi bo še težje

Dileme, ki jih ima stranka danes, so do določene mere podobne kot pri še eni poraženki teh volitev - Levici. Ali bi to vodstvi teh strank lahko pripeljalo do razmisleka o sodelovanju, denimo že na jesenskih lokalnih volitvah, je ta hip težko reči. Nekaj glasov, ki se ne izpostavljajo javno, je v smeri, da bi bilo torej treba ob zelo verjetni konsolidaciji liberalnega centra okoli Gibanja Svoboda oblikovati stabilnejši, povezan levi politični blok, slišati. Obe stranki imata močno identitetno krizo, ki se odraža v zmanjšani mobilizacijski moči (nekdanjega) terena. Ta se kaže tudi tako, da se predvsem za SD nadaljuje "prekletstvo" novih obrazov, ki jim odpeljejo pomemben del političnega/volilnega potenciala. S programom in vsebinami, na katerih so sicer veliko delali, tega ni mogoče zanikati, jim ne uspe vzpostaviti novega zaupanja in trdnejšega odnosa s svojimi volivci, ne tradicionalnimi ne potencialnimi novimi. Očitno so problemi globlji od zgolj vodstvenih - vmes so v SD razmišljali tudi o Milanu Brglezu, prišleku iz nekdanje SMC. Ker je za vzpon stranke in prenovo njene verodostojnosti po navadi lažje, če je stranka v opoziciji, bodo za SD naslednja (možna) štiri leta v vladi v resnici na nek način še težja.