Andrej Horvat, ki mu je tik pred izbruhom vojne z družino uspelo zapustiti Ukrajino, je še vsak dan v stiku s svojimi sodelavci

V stik smo prišli z Andrejem Horvatom, Slovencem, ki je več let živel in delal v Ukrajini. Tik pred izbruhom vojne se mu je uspelo z družino umakniti v Slovenijo. V Kijevu je bil zaposlen v firmi, ki ima po vsej Ukrajini okoli petsto zaposlenih. Toda kako je po tednu dni vojne v Ukrajini, smo ga vprašali. Namreč, kako je kaj z njegovimi drugimi kolegi, ki niso tujci, ampak Ukrajinci, in so ostali v domovini?

"Delam za nemško vladno podjetje, ki se ukvarja z razvojno pomočjo. Naš projekt od leta 2015 pomaga Ukrajini vzpostaviti lokalno samoupravo v skladu z Evropsko listino o lokalni samoupravi. To pomeni dajanje pristojnosti občinskim ravnem lokalne samouprave. Ljudem omogočamo razmišljati z lastno glavo in upravljati lastni proračun ter v okviru svojih pristojnosti sprejemati odločitve, ali bodo vlagali v obnovo cest, razsvetljavo ali v razvoj podjetniškega inkubatorja. Da jim ni treba čakati na 'instrukcije' iz Kijeva, kot je to bilo v sovjetskih časih. Gre za organiziranje lastnih finančnih virov, izvajanje občinskih storitev, kot so upravljanje odpadkov, oskrba z vodo, gasilstvo, lokalno medobčinsko sodelovanje pa tja do vzpostavljanja e-uprave na lokalni ravni. Vse to poteka ob pomoči strokovnjakov in strokovnjakinj v 24 regionalnih pisarnah po vsej Ukrajini, torej v vsaki regiji, na ozemlju, ki je pod nadzorom ukrajinskih oblasti.

V projekt je tudi vključena Slovenija in ravno na področju razvoja lokalne samouprave v zadnjih 20 letih lahko pokaže veliko. Pri prenašanju znanj je bilo v zadnjih dveh letih v projekt vključenih več kot 20 slovenskih občin, lansko leto julija je potekalo srečanje med slovenskimi in ukrajinskimi župani v Kijevu. Vse to je dobra osnova za zelo konkretno pomoč v težkih časih, ki jih preživljajo občani in občanke v Ukrajini. Ker v Ukrajini poznamo konkretne ljudi, so predvsem naši župani zelo angažirani in resnična hvala jim za to!"

Ali vaši ukrajinski sodelavci sploh še lahko delajo? Jim je uspelo družine prepeljati na varno?

"Kot projekt smo se zadnje dni ukvarjali samo s tem, kako spraviti ljudi na varno: najprej iz Kijeva, potem tudi iz Ukrajine, tiste, ki so to želeli. Grozno je, ko se pogovarjaš po internetu s kolegico, ki sedi na hodniku večnadstropnega bloka na levem bregu Dnepra v Kijevu s svojo mamo, vmes pa odmevajo eksplozije zavoljo obstreljevanja. Pa ju tako imenovani Konvoj ZN, ki naj bi peljal iz Kijeva, ne sprejme, saj tam nihče ne dviga telefonov. Govoril sem tudi s sodelavcem, ki je Škot, vendar je ostal v Kijevu, da poskrbi za svojo družino. Očitno je podcenil situacijo - ali pa precenil svoje zmožnosti - in se zdaj z otroki redno igra z lego kockami v zaklonišču, kamor mora dvakrat dnevno spraviti svojo družino. Medtem jima je obema, na srečo prav predsinočnjim, uspelo zapustiti Kijev. Nina se mi je zdaj oglasila z meje z Moldavijo, Stephen pa s poti proti Zahodu.

Medtem prihajata do izraza medsebojna pomoč in solidarnost. Sodelavci, ki se jim je uspelo umakniti na zahod Ukrajine, v regijo Lvov ali v samo mesto Lvov, so že našli nastanitve za svoje družine in tudi zase pri naših tamkajšnjih sodelavcih. Vsi so vključeni v aktivnosti humanitarnih organizacij, zato pomagajo pri oskrbi notranje razseljenih oseb, ki ne veljajo za begunce v klasičnem pomenu besede, saj slednji postanejo begunci šele, ko zbežijo v tujino. Glede beguncev moram dodati, se bojim, da je to šele začetek. Zato je treba slovensko prebivalstvo spomniti, da ta vojna ni nekje daleč, ampak je tu, med nami. Čim prej se moramo prebuditi iz prijetnega spanca in reagirati po najboljših močeh, kakor kdo pač zmore in zna."

So se kateri vaši sodelavci pridružili branilcem?

"Ja! Oleh je pomagal organizirati enoto teritorialne obrambe v svojem mestu. Medtem so podobno kot v Kijevu en most tam podrli vse tri mostove, ki bi sicer sovražnikovim enotam omogočili lažji dostop do mesta. Jana se s svojo babico skriva po zakloniščih neke vasi južno od Kijeva, o kateri smo sprva vsi mislili, da bo varno pribežališče. Zdaj poroča, da se vendarle boji, kajti tarče bombardiranj niso več samo velika mesta, temveč se vse seli tudi na podeželje. Ana je že v Varšavi, kjer so ljudje begunce iz Ukrajine izjemno dobro sprejeli. Že na cesti jih sprašujejo, ali potrebujejo pomoč. Dve družini mojih sodelavcev bosta sprejeti tudi v moji domači Murski Soboti, kjer se je župan Aleksander Jevšek izkazal z operativnostjo in praktičnostjo."

Kako pogosto pa je bombardiranje Kijeva? Kaj Rusi zadevajo?

"Bombardirajo komunikacije. Bombe in izstrelki padejo na Kijev vsaj dvakrat na dan: najprej zjutraj okrog petih, potem še zvečer. Najprej letijo ruske rakete, potem letijo ukrajinske protizračne rakete. Ljudje pa bežijo v zaklonišča. Zaklonišča so omejeno varna. V njih se znajdejo najrazličnejši ljudje. Veliko je tudi alkohola, zato se postavlja vprašanje, kje je bolj varno."

Kakšna pa je morala Ukrajincev? Se pripravljajo na dolgotrajno vojno? Kaj menijo o EU in ZDA, ki tja vojakov ne bodo poslale?

"Ker je ukrajinsko vodstvo ostalo v Kijevu, se je mobiliziralo tudi ljudstvo. Kakor smo se nekoč učili: vojsko lahko premagaš, ne moreš pa premagati naroda. Temu smo priča zdaj. Kar se je začelo z Majdanom leta 2014, je bil nastavek za gibanje, v katerem ni pomembno, ali si odrasel v ruskem ali v ukrajinskem jeziku, marveč gre za to, da smo Ukrajina vsi. Morala je na realistični ravni. To pomeni, da se Ukrajinci zavedajo, da bo pot do svobode mogoče dolga, da pa se je temu naporu vredno pridružiti. Seveda je mogočih več scenarijev. Da bo vojne konec prej kot v 30 dneh in bo Ukrajina zmagala tako, da bo ohranila svoje institucije in svojo neodvisnost. Lahko pa bo vojna trajala dalj časa, kar ne bo dobro za nikogar na svetu, sploh pa ne za Ukrajino. Pa še, da bo vojne konec, ker bodo Rusi zbombardirali vso vojaško in civilno infrastrukturo ter prebivalstvo. Za ta zadnji scenarij molimo, da se ne bo nikoli zgodil. Med njimi smo tudi tisti, ki nam molitve ne gredo najbolj od rok."