Biti zdravnik v letu 2020: Vsi upamo, da bomo to epidemijo ukrotili

Alenka Strdin Košir
22.12.2020 03:00
V letu 2020 je bil zdravniški poklic postavljen pod neko drugo, novo luč. Manj smo se spraševali o medicinskih dosežkih in strokovnih superlativih, več o tem, kaj pomeni biti zdravnik.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Alenka Strdin Košir Foto: Igor Napast
Igor Napast

Medicino smo v preteklih desetletjih (nekako od druge svetovne vojne naprej) odpeljali iz poklica, v katerem so se zdravniki razdajali in ob postelji požrtvovalno skrbeli za bolnike, v poklic, v katerem lahko narediš kariero, za katerega se prijavljajo najbistrejši in najsposobnejši dijaki, si obetajo kariere, uspeha, denarja in raziskovalnih podvigov. Za razvoj stroke je bilo to seveda nujno potrebno, prineslo nam je nesluten napredek. Zdaj znamo pozdraviti marsikatero bolezen, ki je bila še pred 50 leti 100-odstotno smrtna, znamo operirati na način, ki je bil še pred 20 leti nepredstavljiv, diagnostiko smo premaknili od postelje na genski nivo … Vendar pa je v tem procesu medicina postala razparcelirana, razdeljena na številne specializacije in subspecializacije, študij je postal daljši, specializacije so se podaljšale, znanja so vse bolj specifična, usmerjena le še na eno ozko področje. Specialist neke stroke je v svoje znanje vložil dvanajst in več let zahtevnega izobraževanja. Nato smo stvar še nadgradili in za uspešno kariero v medicini zdaj potrebuješ še akademsko delo - torej dodatni študij in raziskovalno delo.

Na covid oddelkih delajo z roko v roki internisti, infektologi, dermatologi in še kdo. Foto: Sašo Bizjak
Sašo Bizjak

Ne vidimo več bolnika v celoti

Žal smo nekje na tej poti malo pozabili na bolnika, ne nalašč in ne popolnoma, a vendar ga velikokrat ne vidimo več v celoti. Človeka, ki s svojimi mislimi, strahovi pa tudi ledvicami in desno roko in znamenjem na hrbtu stoji pred nami in prosi za pomoč. Znamenje mu je treba izrezati, zlomljeno roko naravnati in opraviti dializo, a to ni vse, kar ta človek od nas potrebuje. Zmanjka tisti zdravnik, ki požrtvovalno stoji ob postelji in bolnika pozna.

Še pred 30 leti smo poznali splošne zdravnike in tudi splošne kirurge; tiste, ki so znali vsega po malem in so lahko vskočili kjerkoli. Zdaj pa imamo zdravnike za oči, zdravnike za srce, kirurge za prsno votlino, ki ne znajo več odpreti trebuha. Bolnik pogosto z napotnicami roma od enega specialista k drugemu, vsak od nas pogleda en del njegovega telesa; travmatolog oskrbi zvit gleženj, kardiolog se usmeri le na srce, radiolog opravi ultrazvočno preiskavo. In zdravniki delamo to eno, ozko specializirano stvar zelo zelo dobro, včasih izjemno, jo nadgrajujemo, raziskujemo, o njej pišemo članke in iz nje naredimo kariero. In preostalo z leti pozabimo.

Potem je prišlo leto 2020 in z njim koronavirusna bolezen (covid)

Ena sama bolezen, ki je okupirala naš medicinski svet. Bolniki, ki so zasedli naše intenzivne enote, pa tudi oddelke in urgentni center. In za te bolnike je moral nekdo poskrbeti. In covid je bolezen - katere specialnosti zdravnikov? Infektologov. Tako smo na začetku tudi mislili. A infektologov je v celi Sloveniji le peščica, število bolnikov pa je preraslo v epidemijo. Postavljeni smo bili pred dilemo, kdo bo torej bolnike s covidom zdravil. Čigavi bolniki so to? Kdo to sploh zna? Kdo to sploh želi? Ker zdravnik s subspecialnimi znanji na primer žilne kirurgije, ki je dvanajst let svojega življenja posvetil izobraževanju na svojem področju in ga razvil do odličnosti, ni niti usposobljen niti zainteresiran. On želi zdraviti bolnike z žilnimi boleznimi. Želi poskrbeti za "svoje" bolnike.

Vrtički, ki smo si jih v medicini uredili po specialnostih, imajo včasih zelo visoke ograje, dalj časa ko delaš v eni stroki, več ko si v njo vložil, višjo ograjo si zazidal. In ko je bilo treba poskrbeti za covid bolnike, ki so bili na nikogaršnji zemlji, so se med nami pojavile neprijetne razprave. Kdo zdaj komu pomaga? Internisti anesteziologom ali anesteziologi internistom? In kje so kirurgi?

A vprašanje bi seveda moralo biti popolnoma drugačno. Zdravniki smo, naše delo so bolniki. In vprašati bi se morali, vsak od nas: "Kako lahko bolniku pomagam?" Vsakemu bolniku, ki pride k nam po pomoč. Kirurškemu, internističnemu ali covid bolniku. Takrat, ko stopi skozi vrata. Najprej tisti, ki to najbolje znajo, in potem pač vsi, ki se imenujemo zdravnik.

Občutek grozeče nevihte

Kot otrok sem morala večkrat pomagati pri kmečkih opravilih, kot je na primer spravljanje sena. Na kmetih so stvari jasne. Kadar je bilo treba spraviti seno pred grozečo nevihto, smo vsi spustili delo, ki smo ga ravnokar delali, in stopili skupaj. Prišli so sosedje in vprašali: "Kako lahko pomagam?" Vsak je poprijel za delo. In če so bili med njimi trije taki, ki so znali voziti traktor, je eden vozil traktor, druga dva pa sta poprijela za grablje in vile. Kmetom ni glavni interes pokazati, kdo zna najbolje voziti traktor, ampak želijo seno spraviti pod streho, dokler je še suho.

Občutek grozeče nevihte precej dobro opiše stanje medicine v letu 2020. Treba je bilo stopiti skupaj in ob tem za trenutek ustaviti delo, kot smo ga navajeni. Epidemija nas je prisilila, da smo ograje vrtičkov podirali ali pa vsaj odprli vrata, za katera sploh nismo vedeli, da obstajajo. Na koncu smo poskrbeli za vse bolnike - internistične, kirurške in covid bolnike. Za covid bolnike smo izoblikovali time iz vseh vetrov. Na covid oddelkih delajo z roko v roki internisti, infektologi, dermatologi in še kdo; kirurgi in pediatri pomagajo anesteziologom v intenzivnih enotah; v urgentnem centru so zdravniki od vsepovsod, od najmlajših pripravnikov do subspecialistov. Hkrati smo poskušali enako dobro oskrbeti tudi vse necovid bolnike na način, kot smo ga bili navajeni. Odlično vsak na svojem področju.

Zaposleni v intenzivni covid enoti preživijo v zaščitni opremi tudi več ur zdržema. Foto: Sašo Bizjak
Sašo Bizjak

Kaj nas je zdravnike leto 2020 naučilo?

Da lahko nevihto kljub strahu preživimo. Da znamo poskrbeti za bolnike. Da je mogoče dobro delati tudi v improviziranih pogojih. Da se v mnogih med nami še vedno skriva tisti požrtvovalni zdravnik, ki vso noč stoji ob postelji bolnika. Da stopiti iz cone svojega udobja in znanja odpre nova obzorja, bolnika in sodelavce vidiš v drugi luči. Da je lahko delo zadovoljujoče tudi, ko je tvoja kariera na čakanju. Da je koristno drug drugemu prisluhniti in znanja med seboj deliti, da nas to naredi boljše zdravnike.

In kaj bo pomenilo biti zdravnik v letu 2021?

Vsi upamo, da bomo to epidemijo ukrotili. Da se bomo vrnili vsak k svojemu delu, za katero smo se izobraževali in ki ga najbolje obvladamo. Jaz pa globoko v sebi upam, da smo se letos kaj naučili. Upam, da bodo ograje v letu 2021 nižje, da bodo ostala vrata med vrtički odprta še dolgo po tem, ko bo covid samo še ena od bolezni, ki jih zdravimo. Upam, da nas je covid naredil malo boljše zdravnike in veliko boljše ljudi.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.