Človek, ki izgublja stik z naravo, ki se morda sploh ne zaveda več, da zelenjava raste na zemlji

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Mogočni Pad blizu nas, v severni Italiji, je te dni skoraj presahnil. 
Reuters

Takih opozoril je bilo že veliko, a kaj, ko so bila mnoga tam nekje daleč, za devetimi gorami in devetimi vodami, ki so zdaj verjetno le še suhe struge ali majhni potočki.

Saj je že bilo zelo suho in vroče. Se spomnite, kako so gorela šotna tla v Rusiji pred nekaj leti? Šota nastaja v močvirnih tleh, ta pa naj bi bila namočena z vodo, če se ne motim. A so se vendarle tako posušila, da je lahko celo gorelo! Tudi v Sredozemlju so že bili bitko z vodo, ostajali brez polovice pridelka zaradi suše in vročine. Tudi pri nas, a le v delu Slovenije - in to se je nekako dalo rešiti. Ali pa smo pozabili na tiste kmete, ki so zaradi takih dogodkov kakšno leto stežka preživeli.

Novica o suši, ki vzame pridelek, je precej bolj udarna kot potem vse tiste novice, ki temu sledijo in nam govorijo o tem, kako težko je tem ljudem, ki po tem zaslužijo komaj za preživetje. Morda jim malo pomaga država, a to ni več zanimivo. Naše klimatizirane trgovine so polne - in drugo ne šteje. Se vam zdi presenetljivo, da se nas take zgodbe ne dotaknejo več ali pa jih hitro pozabimo? Da v njih ne vidimo grožnje tudi za nas, ki hrano kupujemo ne glede na razmere na poljih? Niti ne. Človek, ki izgublja stik z naravo, ki se morda sploh ne zaveda več, da zelenjava raste na zemlji - saj, marsikje že na hidroponiki in pod umetno svetlobo - in kaj vse je potrebno, da nekaj sploh zraste in rodi.

Od nekoga, ki o tem torej ne razmišlja, saj ima drugo delo in skrbi, bi bilo skoraj nepošteno pričakovati ali zahtevati, da bi se zavedal, zakaj bo morda hrana postala dražja in da bo včasih česa tudi zmanjkalo. Ljudje se večinoma zamislimo takrat, ko nas nekaj zmoti, zaboli, preseneti. Ko gre zares. Skrb za hrano smo prepustili drugim in od njih pričakujemo, da bo preskrba z njo urejena. Ker tudi drugi od nas pričakujejo, da bomo dobro opravljali svoje delo, ki bo koristilo ali služilo njim.

Težave s podnebnimi spremembami in vsem ostalim, kar je posledica teh sprememb, naj rešijo pristojni, stroka, državni voditelji. Mogoče se res zdi, da je vpliv vsakega posameznika zanemarljiv, da je nesmiselno, da se vsak ukvarja s tem, kaj bi lahko prispeval k zmanjševanju porabe. A ne gre samo za količino energije, hrane, obleke, elektrike in vseh ostalih dobrin, ki nam omogočajo udobno življenje, ampak gre za stanje duha v družbi. Gre za to, da varčno trošimo, kar že potrebujemo, da tak način postane vrednota in zgled. Potem bomo tudi marsikateri drug za nas bolj boleč ukrep sprejeli kot nujo, kot nekaj, kar pač moramo storiti, da si ne bomo do konca pokvarili svojega lepega življenjskega okolja.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta