Timotej Milanov
Evropske države iščejo alternative za zemeljski plin iz Rusije. Negotovost pri dobavi plina na stari celini se je začela že lansko leto, potem ko zaradi oživljanja globalnega gospodarstva po epidemiji koronavirusa ob izpraznjenih evropskih skladiščih ni bilo dovolj tega energenta. Negotovost je še povečala ruska agresija na Ukrajino, po kateri se želi Evropska unija znebiti odvisnosti od ruskega plina.
Tudi slovenska vlada je glede tega že sprožila določene aktivnosti. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je tako v družbi predsednika države Boruta Pahorja obiskal Katar, ki je poleg ZDA največji svetovni izvoznik utekočinjenega zemeljskega plina, kjer so se pogovarjali o možnostih prihodnjih dobav. Iz Katarja bi lahko tako po besedah Vrtovca preko plinskih terminalov v severnem Jadranu pripeljali do dve ladji utekočinjenega zemeljskega plina na leto, a bi morali pred tem zagotoviti proste terminalske kapacitete. Že pred tem je zunanji minister Anže Logar obiskal Alžirijo, kjer se je prav tako pogovarjal o dobavi energentov, o sodelovanju na tem področju sta včeraj v Zagrebu govorila tudi slovenski in hrvaški predsednik vlade Janez Janša in Andrej Plenković. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in ameriški predsednik Joe Biden pa sta sklenila dogovor o letni dobavi 50 milijard kubičnih metrov ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina.
Tudi polni rezervoarji dovolj le za nekaj mesecev
Profesor na Fakulteti za energetiko dr. Tomaž Žagar pojasnjuje, da je imela Slovenija včasih milijardo kubičnih metrov zemeljskega plina letne porabe, a se je poraba v zadnjih letih zmanjšala. En tanker ima kapacitet za od 100 do 200 tisoč kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina. "Z dvema ladjama bi pokrili kvečjemu tretjino domačih potreb," pravi Žagar. Ob tem doda, da bo večji problem zagotovitev terminalskih kapacitet. Nemčija, ki je stavila na plinovod Severni tok 2 iz Rusije v Nemčijo, nima niti enega tovrstnega terminala, saj je doslej nasprotovala njihovi gradnji. Pred kratkim so se odločili, da bodo zgradili nov terminal skupaj z Nizozemsko. "Proste kapacitete ima še samo nekaj terminalov v Franciji in Italiji." Slovenija je sicer povezana z avstrijskim, italijanskim in hrvaškim plinovodnim sistemom. "Že nekaj časa velja ocena, da lahko domačo kritično porabo - gospodinjstva, bolnišnice in šole, pokrijemo samo na podlagi dobave iz Italije. Na drugi strani bo škoda porabiti plin za proizvodnjo elektrike." Dobava plina iz Rusije v EU sicer tudi v času vojne nemoteno poteka. "Rusija je odprla pipe, da lahko pridobiva denar, Evropa pa v tem trenutku hitro polni rezervoarje, ki so precej prazni," pravi Žagar. A pri tem izpostavlja: "Če vse rezervoarje napolnimo do vrha, lahko brez dobav vzdržimo približno štiri mesece, ne pa tudi celo zimo. V primeru dveh tankerjev se torej morda pogovarjamo o zalogah za najhujšo zimo." Še manj gotovo je, koliko zemeljskega plina bi lahko Slovenija dodatno dobila iz Alžirije, ki bi do nas prišel preko italijanskih plinovodov. "Italija ima transverzalni plinovod od juga do severa države. Nanj smo se pred leti priklopili ravno zato, da ne bi bili v celoti odvisni od ruskega plina. Je pa vprašanje, koliko je zares alžirskega plina v tem plinovodu in koliko ga Italijani porabijo, preden pride do nas," pravi Žagar.
Države bodo morale pomagati ljudem
Po podatkih Evropske komisije v Evropski uniji uvozimo 90 odstotkov potrebnega zemeljskega plina, od tega kar 45 odstotkov iz Rusije. Po predlogu komisije bodo morala biti v prihodnje skladišča zemeljskega plina v EU do oktobra vsako leto 90-odstotno zapolnjena. Komisija je pripravila tudi smernice za finančno pomoč držav članic ob morebitnih izrednih dvigih cen energentov. Mancevič meni, da bi morala EU uvesti skupni mehanizem blaženja rasti cen plina: "Že danes lahko napovemo, da bo jeseni prišlo do drastičnega dviga cen zemeljskega plina, ki ga bo treba balansirati z netržnimi instrumenti." Žagar pri tem izpostavi tudi napovedane posege na trg elektrike: "Trenutno je trg elektrike vezan na trg zemeljskega plina, čeprav iz plina dobimo mogoče samo pet odstotkov elektrike."
Zamudili priložnost na Krku
Poznavalec energetskih trgov in direktor družbe Herman & Partnerji Denis Mancevič meni, da so slovenske bilateralne diplomatske aktivnosti na mestu: "To delajo tudi druge države EU, sploh manjše, ki nimajo diverzificiranih poti dobav. A noben bilateralni dogovor, niti s Katarjem, ne more Slovenije rešiti odvisnosti od ruskega plina, saj v tem trenutku poteka boj med večjim številom držav za plin iz istih virov. Tudi če bi si Slovenija zagotovila dobavo dveh ladij utekočinjenega zemeljskega plina, bo težko prišla do zakupa tranzitnih kapacitet. Če bi Slovenija pred leti pametno odigrala in postala družbenik projekta plinskega terminala na Krku, kar je bila opcija, bi lažje prišla do teh zmogljivosti, ker bi lahko s tem imela zagotovljeno kvoto tranzitnih zmogljivosti."
Kot še pove Mancevič, si evropska politika prizadeva za pomiritev javnosti in ji skuša predstaviti kratkoročne rešitve, a je sam do tega skeptičen: "Evropska unija v zadnjih letih v povprečju iz Rusije uvozi od 130 do 150 milijard kubičnih metrov plina letno. Celoten svetovni trg z utekočinjenim zemeljskim plinom pa znaša nekaj več kot 100 milijard kubičnih metrov in za ta plin že danes obstajajo kupci, v prvi vrsti Japonska in Južna Koreja. Količin plina, ki jih Evropa danes dobavlja iz Rusije, ne bo možno v celoti nadomestiti niti v desetih letih."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
