(FOTO) Ni res, da imajo volivci spomin zlate ribice

Z odštevanjem do prve od letošnjih volilnih tekem, parlamentarnih volitev, ki bodo po napovedih 24. aprila, postaja vse bolj živahno na strankarskem prizorišču. Stranka Liberalnih demokratov (LIDE), na čelu katere je na včerajšnjem digitalnem kongresu stopil predsednik državnega zbora Igor Zorčič, bo 91. politična stranka, registrirana v Sloveniji. Februarja sledi še ustanovitveni kongres zelene stranke Vesna, ki ji ton dajeta okoljevarstvenika Urša Zgojznik in Uroš Macerl. Ali se bo na slovenski strankarski seznam s svojim projektom kmalu vpisal še Robert Golob, bo znano v kratkem. O stanju in kondiciji slovenske strankarske scene smo se pogovarjali s profesorjem dr. Tomažem Deželanom, politologom, ki na FDV deluje v okviru katedre za analizo javnih politik in javno upravo ter centra za politološke raziskave.

Po registru MNZ od leta 1994 je bilo v tem času v Sloveniji ustanovljenih 143 političnih strank, 53 je bilo izbrisanih, do srede jih je bilo torej registriranih 90. Za živahno demokracijo strank verjetno nikoli ni preveč, a vseeno gre tudi za vprašanje kakovosti. Kaj lahko rečemo po dobrih 30 letih demokratičnega, pluralnega strankarstva, kakšen strankarski prostor imamo? Razdrobljen, premalo stabilen, definiran?

"Vse od naštetega. Predvsem pa se kot močna hiba kaže njegova šibkost, saj so stranke kot organizacije - razen v redkih primerih - šibke in neprofesionalizirane, z nizko kadrovsko in finančno močjo ter so s tem tudi ranljive za različne interese. Tudi zato lažje zdrsnejo prej v avtokratske epizode kot v krepitev notranje demokratičnosti, čeprav včasih začnejo z močnim demokratičnim in celo antiavtokratskim kapitalom. V luči strukturne šibkosti je tako strankam tudi izziv zadržati stalno podporo jedra volivcev, saj jim šibkost preprečuje sistematično delo z njimi, marsikdaj pa zaradi te šibkosti niti ne vedo, kdo so ti jedrni volivci niti natančno kakšne so njihove preference."

Navadili smo se že, da pred volitvami nastajajo nove stranke, novi politični projekti, ki naj bi največkrat z novimi obrazi nagovorili volivce, posebno neopredeljene ali pa volilne abstinente. Kaj to pove o naši strankarski politiki, volilni bazi, pa tudi o neki obči politični kulturi in atmosferi?

"Protipolitični in antiestablišmentski sentiment ni nič novega, unikatnega, pa tudi ne slabega. Tudi iskanje vedno novih odgovorov oziroma alternativ na obstoječe izzive načeloma ni problematično. To lahko le pomeni, da volivci ostajajo konsistentni pri svojih preferencah, politični akterji pa jih po preizkusu ne prepričajo. Pravzaprav gre za problem izjemno šibke politične ponudbe, ki sili volivce v eksperimentiranje z novimi obrazi, saj so obstoječi za velik delež volivcev nesprejemljivi. In čeprav pravimo, da imajo volivci spomin zlate ribice, je prav to dokaz, da to ne drži. Se pa seveda tudi takšna participativna (demokratična) politična kultura volivcev sčasoma izčrpa in vsaj za mandat ali dva marsikdo zdrsne v pasivnost pod vtisom 'politika ne upošteva ljudi kot sem jaz' ter 'moja izbira na noben način ne vpliva na podobo končnih politik, ki so sprejete s strani političnih predstavnikov'. Skratka, gre za participativno politično kulturo precejšnjega dela volivcev, ki ne nasedajo individualistični oziroma utilitarni logiki politične elite (politika je umazana stvar, nič ni narobe, če se z njo okoristiš ti in tvoji bližnji; če želiš priti do cilja, si je treba 'umazati roke'), ki je pogosto prežeta tudi s tradicionalnimi oziroma konservativnimi vzorci (močno spoštovanje avtoritete, odsotnost dvoma vanjo)."

Kako so se politične stranke kot strukturirane organizacije, ki združujejo posameznike pod dežnikom nekega programa, ideje, politik, pri nas spremenile? So danes manj notranje demokratične, bolj podrejene ozkim vodstvenim strukturam? So bolj kot skupine, ki imajo neka trdna, razdelana vsebinska stališča, predvsem orodje, sredstvo boja za oblast? So danes že kot firme, kot s.p. ali d.o.o. njihovih liderjev?

"Stranke tekmujejo na podlagi ideologije, identitetne politike in interesov. Interesna politika je v zadnjem času bolj v osredju, zato je tudi ta transakcijska relacija med strankami in ključnimi interesi, ki jih zastopajo, postala naravnost brutalna. Da so to bile oligarhične strukture že od nekdaj ter da je prava znotrajstrankarska demokracija precejšnja redkost, je znano že dolgo časa.

Sedaj se je le precej bolj razkrila relacija med strankami in drugimi relevantnimi deležniki v družbenopolitičnem prostoru, ki to niso volivci. K temu prispeva tudi tako imenovana individualistična kultura političnih elit, ki politiko kot trgovanje odprto izvaja, hkrati pa želi celo volivcem pogosto zelo odprto izstaviti račun po principu 'dobili ste, zdaj nas podprite'. To se zrcali tudi v zelo jasnem diskurzu, ki tudi na račun demokratičnih standardov kaže odprto favoriziranje nekaterih interesov (denimo posameznega sektorja, skupine posameznikov in podobno). V takšnem kontekstu programi igrajo obrobno vlogo, saj gre bolj za politiko 'polaganja' računov ali trgovanja z obljubami, ki je pogosto identitetno pregreta, da izzove tudi afektivno plat, redko pa za boj idej o tem, kakšno je želeno ciljno stanje in kakšna je najprimernejša pot do tega stanja, to je ideološki boj."

Bi bila na sistemski ravni potrebna kakšna večja sprememba, ko govorimo o pravilih za delovanje strank in volitve? Bi bilo treba smiselno dvigniti volilni prag za vstop v DZ, kar bi zmanjšalo politično razdrobljenost? Politika, vemo, ne more doseči dogovora niti o relativnem, kaj šele absolutnem preferenčnem glasu, o čemer je že odločilo ustavno sodišče ...

"Potreben je niz sistemskih sprememb, ki bi omogočile stabilizacijo strankarskega sistema, povečanje ponudbe ter naslavljanje ključnih elementov strankarstva, ki ga delajo za najmanj zaupanja vredne prostore v očeh volivcev. To pomeni niz sprememb volilne zakonodaje, spremembo dostopa do medijskega prostora, regulacije volilnih kampanj, načina informiranja volivcev o političnem procesu, ureditve integritetnih pravil in njihove uveljavitve, hkrati pa tudi okrepiti predpogoje, da v politiko začne vstopati vse več zaupanja vrednih ljudi (primerni dohodki, podpora), sprememba javnega diskurza glede politike z identifikacijo tudi pozitivnih zgledov in podobno. Dvig volilnega praga bi v tem trenutku le dodatno zmanjšal možnost zagotavljanja večje ponudbe volivcem in bi bil kontraproduktiven. Prav tako bi verjetno še bolj prispeval k dvobločnosti sistema ter večanju razlik med dvema blokoma. Bolj kot razdrobljenost je pri nas težava v sposobnosti dialoga in deliberacije (znotraj strank in med njimi), saj tudi koalicijske partnerje drži skupaj predvsem bojazen pred razpadom, opozicijske (pa še to ne vseh) pa upanje na razpad. Ko pa se približuje mešanje kart, pa to postane vojna vseh proti vsem. In v okoliščinah permanentne kampanje se vzpostavitev pristnega sodelovanja preprosto kaže kot nekaj neizvedljivega. Volivci pa take politike ne kaznujemo, saj smo vanjo že od začetka devetdesetih pravzaprav vzgojeni."