Na mejnem prehodu ob avtobusu z ukrajinskima registrskima tablicama stoji visok fant. Dvajsetletni Vadim je skupaj s sestrico Zlato in mamo na poti iz slabih 400 kilometrov oddaljenega Ternopola že deset ur. Od tega so zgolj na meji čakali dobrih pet ur, pa čeprav te dni ni takšne gneče, kot je bila prvih deset dni vojne. Tisti, ki so se pripeljali z avtomobilom, so v četrtek popoldne čakali za prestop eno uro. Vsi potniki v avtobusu so bili namenjeni v Italijo. Vadim, študent strojništva, v bližino Benetk, kjer si kruh služi njegov dedek. "Živeli smo v Krivoj Rogu. Do 10. marca je bilo mirno, nato so se zvoki eksplozij slišali vse bliže. Spakirali smo, kolikor smo lahko, in se odpravili proti Ternopolu, a nam je postalo jasno, da ne bomo mogli ostati niti tam. "V zraku je bilo čutiti napetost," razlaga vidno utrujena mama, ki je v domovini pustila moža in očeta svojih otrok. "Za zdaj mu še ni bilo treba na fronto, a vsakič, ko ga pokličem, me je strah, kakšne bodo novice."
K zdravniku v Ukrajino
Streljaj od meje ob cesti stoji domačin Laszló: "Ženo čakam. Zjutraj je odšla čez mejo v Munkač na nujen ginekološki poseg. Na Madžarskem je zdravstvo zelo slabo, tukaj bi čakala en mesec, zgolj da bi prišla na vrsto za pregled. Čez mejo je bila na vrsti v nekaj dneh pa še zdravniki so zelo dobri," pojasni ob mojem čudenju, kako da se je odpravila v Ukrajino. "Prej sem jo po viberju vprašal, ali je v mestu videla kakšne znake, ki bi nakazovali, da je vojna blizu, in je odgovorila, da razen velikega števila beguncev, ki prihajajo, ni videti nič. Žal mi je Ukrajincev, a to ni naša vojna, zato je prav, da se ne vpletamo. ZDA in Putin so vsega krivi." Da bi vojna segla čez mejo, ga za zdaj ni strah. "Če pa bo, bo to tretja svetovna vojna," reče.
Kakšen kilometer stran, na železniški postaji, kjer je tudi center za pomoč, kot sporočajo table ob glavni cesti do meje, je te dni središče dogajanja. Pred postajo, kjer je vrsta humanitarnih organizacij, ki beguncem pomagajo s hrano in obleko, naletimo na štiri Angleže. Z avtobusom so ravnokar pripeljali 3000 medvedkov, ki jih želijo razdeliti med begunske otroke. "Pred dvema tednoma sem bil na dopustu v Budimpešti, in ko sem videl, kakšno je stanje na železniški postaji Nyugati, sem se takoj vključil kot prostovoljec. Begunci tam dobijo hrano, vodo, prevoz, kamor želijo, a kar me je ganilo, je bil prizor, ko je eden od prostovoljcev majhnemu otroku podaril medvedka," pove David, voznik avtobusa, in mi pokaže fotografijo na telefonu. Po vrnitvi v Weston-Super-Mare je s prijatelji organiziral akcijo, v kateri so angleški otroci v desetih dneh za svoje ukrajinske vrstnike darovali 7000 medvedkov, na katera so pripeli sporočila v angleščini in ukrajinščini. Različna podjetja so darovala za gorivo in tudi najem avtobusa je bil brezplačen. "Povsem običajni ljudje smo želeli narediti nekaj posebnega za ljudi iz Ukrajine. Sam sem šofer avtobusa in tako smo pripeljali Avtobus medvedkov, kot smo poimenovali akcijo."
"Nič se nismo naučili iz zgodovine!"
Tudi domačinka Ágnes že tri tedne pomaga pri razdeljevanju hrane pri italijanski humanitarni organizaciji Cesvi. "Grozno je, ko vidiš vse te ljudi, ki bežijo pred vojno zgolj z najnujnejšimi stvarmi. Sama sem bila prepričana, da Putin ne bo napadel Ukrajine. Zdaj ne vem več, kaj naj si mislim. Nič se nismo naučili iz zgodovine. Naši dedki, ki so preživeli prvo in drugo svetovno vojno, se obračajo v grobovih, ko vidijo, kako nespameten je svet." Odkrito prizna, da so prostovoljci že vidno utrujeni, saj nekateri, tako kot tudi sama, vsak dan delajo po šestnajst ur. "Komaj sem se upokojila, je prišla vojna. Čutim, da moram pomagati po svojih močeh," doda.
Čeprav na televiziji in radijskih postajah nenehno predvajajo izjavo predsednika vlade Viktorja Orbana, da bo madžarska vlada poskrbela tako za zakarpatske Madžare, ki jih je v Ukrajini okoli 150.000, kot tudi za vse druge prebivalce sosednje države, je dejstvo, da pomoč dajejo le humanitarne organizacije. Država, v katero je doslej prispelo pol milijona beguncev, a so v glavnem samo v tranzitu, je pri tem prisotna le s policijo.
Grozno je, ko vidiš vse te ljudi, ki bežijo pred vojno zgolj z najnujnejšimi stvarmi
V notranjosti železniške postaje v poznem popoldnevu vrvi od ljudi. Čakajo na tretji, zadnji vlak tisti dan iz obmejnega Čopa, kamor pripeljejo vlaki iz različnih krajev v Ukrajini. Zamuja že dve uri. Varnostnik na postaji pojasni, da se vozni red z vojno ni spremenil. Vsak dan prispejo trije vlaki. V prvih dneh je bilo na njih tudi po tisoč ljudi, zdaj številka upada. "Včeraj smo imeli vlak s 600 begunci."
Stojnico v notranjosti postaje ima tudi urad varuha človekovih pravic na Madžarskem. Ena od dveh uslužbenk pove, da je njihova dolžnost, da so v begunski krizi na terenu, kjer dajejo pravno pomoč, informacije, včasih pa zgolj pomagajo s tem, da nesejo torbo, majhnega otroka ...
Vojna in štirimesečni Lev
Z več kot štiriurno zamudo večerni vlak končno prispe. V njem je 426 beguncev. Policija preveri dokumente vsakega, kar terja čas. Kdor ima ustrezne dokumente, lahko nadaljuje pot proti Budimpešti, kdor jih nima, mora na policijsko postajo, tam pa sledijo nadaljnji postopki. Marina, ki je prispela z mamo in dvema otrokoma, mlajši, Lev, kljub hrupu mirno spi v lupinici, se je odločila, da to noč prespijo v zahonyskem dijaškem domu, kjer je prostora za 200 ljudi. "Malo si moramo odpočiti, nato nadaljujemo pot proti Bologni."
Na postaji pa so tudi potniki, ki se vračajo v sedem kilometrov oddaljeni Čop s polnimi torbami oblek, tudi dve otroški banjici so si naložili. Ena od prostovoljk pove, da se nekateri zakarpatski Madžari pripeljejo vsak drugi dan. Naberejo si obleke, ki so namenjene beguncem, in se vrnejo v Ukrajino. "Tam te obleke prodajajo, vendar jim početja ne moremo preprečiti," opiše.
Ljudje iz Ukrajine bežijo, da bi si rešili življenje. Med njimi tudi takšni, ki so že zgubili svoje najbližje. S fotoreporterjem srečava Ivana s svakinjo in sinom nekaj deset kilometrov stran, v hotelu, kjer prespiva. Sprašujem, kako mu je uspelo zapustiti državo, saj imajo moški, sposobni za vojno, prepoved odhoda. "Ženo in hčerko so mi ubili v bombardiranju, blizu Hersona. S sinom, ki je bil ranjen v roko, greva na zdravljenje v Nemčijo."
"Žal mi je," je bilo edino, kar sem zmogla izustiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
