Rozmari Petek
Skorajda kjerkoli ob strugi Savinje se človek ustavi, ljudje čistijo svoja dvorišča in poplavljene hiše. Po blatni ulici Letuša, blizu sotočja Savinje s Pako, delavci vodovodnega podjetja iščejo napako, zaradi katere so ljudje ostali brez vode. Začasno so dobavo rešili s pomočjo nepogrešljivih gasilcev. Tako so lahko domačini vsaj začeli čistiti tisto, kar se je po tem, ko je voda odtekla, pokazalo na dvorišču.
Maja je ravno z lopato na rami in polno vrečko pijač prihajala po cesti. "Ljudje nam hodijo pomagat od vsepovsod. Nekaj sem kupila, da jim vsaj kaj ponudim. Lopato pa tudi potrebujem, ker nam je staro odnesla poplava," opiše. Blatna hiša, poplavljeni aparati, a z možem Matjažem ne tarnata. "Smo pa živi, a ne. Streljajo ne po nas. Pa hišo še vseeno imamo. Uboga Zgornja Savinjska in Črna," doda mož, ki ob tem pohvali tudi neverjetno srčnost gasilcev, ki očitno skorajda ne spijo, saj vsak dan srečujejo iste ljudi. Tudi kmetje iz okolice so se izkazali. Po ulici se vozijo s prikolico in nalagajo vse, kar je uničeno.
Nekateri niso hoteli zapustiti hiš
Sosed Andrej je ravno tako optimističen in hvaležen. "Prišli so mi pomagat sodelavci iz Cetisa, pa celjski rokometaši, brez njih bi bila škoda vsaj dvakrat večja." Ravno v petek so se z družino spravljali na morje. Zato so imeli pri roki sup, ki se je v poplavi izkazal za velikega rešitelja. "Otroka sem naložil na sup in ju spravil skozi okno do gasilcev, da so ju spravili na varno. Potem sem šel še po sosedo, ki živi sama, ker gasilci zaradi ograje niso mogli do nje. Nanj sem naložil tudi njenega psa," opisuje.
Aleksandra z družino se je morala, ko je zapuščala hišo, držati za drevje, da je voda ni odnesla. "Pet minut kasneje so ljudi morali že s čolni reševati." Voda je na sotočju Savinje in Pake odnesla tudi cesto. "Iščem pot do sestre, da bi ji prinesla hrano, ker ceste ni več. Zdaj sem jo klicala, da bo po hrano prišla s 'šajtrgo'," je opisala Nevenka iz Šempetra, ki je pripeljala pomoč. "Nekateri niso hoteli zapustiti hiš. Ena gospa je rekla, naj jo kar s hišo vred odnese, saj si s tako mizerno penzijo druge ne more privoščiti," so še opisali sogovorniki.
Hiše s hipotekami in drobnim tiskom
Kako naprej, je tisto, kar trenutno tudi župana Braslovč Tomaža Žoharja najbolj skrbi. "Tukaj je (skupaj z Malimi Braslovčami, naseljem na drugi strani Savinje, op. p.) okoli 200 hiš, v katerih ni možno bivati. Delamo vse, kar je v naši moči, da jim čim prej omogočimo dostop domov, vodo, elektriko, tople obroke. In da tistim, ki nimajo kje bivati, omogočamo tudi nadomestna stanovanja. Nekaterim do 14 dni, drugim nekaj mesecev, tretjim, ki bodo morali porušiti hiše, nekaj let," pravi župan.
"Najhujše je, da imajo ljudje, sploh mlade družine, hipoteke, zavarovanje pa ne velja, ker so na poplavnem območju"
Ena družina je hišo kupila šele pred mesecem in pol. "Najhujše je, da imajo ljudje, sploh mlade družine, hipoteke, zavarovanje pa ne velja, ker so na poplavnem območju. Ne vem, kako bodo te družine … ne vem," ga stisne v grlu. Prebivalce ob tem že zdaj skrbi, kaj bo prinesla jesen, ko je "običajen čas" za poplave. Župan zato upa, da bodo protipoplavne rešitve lahko začeli delati brez gradbenega dovoljenja. Državni prostorski načrt je že leta sprejet, je pa res, da zaradi nove struge, ki si jo je urezala Savinja, ne drži več. Savinja je namreč odnesla del ceste, ob tem pa spodkopala temelje ene od hiš.
Junaki brez doma
Ko je adrenalin nekoliko popustil, so se čustveno sesuli ljudje iz Trbiža na Ljubnem, ki niti nimajo kaj čistiti, saj so zaradi plazu že ali pa še bodo ostali brez hiš. Del naselja je tam izbrisan, del hiš je tako poškodovanih, da v njih ne morejo več bivati. Pa so tam praktično vsi že od rojstva. "Sin je skoraj sam bajto naredil. Zdaj pa mora stran. Tudi midva. Pa tako lepo nam je bilo tukaj. Vnuka sta uživala," s solzami v očeh opisuje Helena, junakinja, ki je rešila svojega moža. "Mož je pred hišo čistil odtoke, ko mi je zaklical, da bova morala bežati in naj vzamem najnujnejše v nahrbtnik. Jaz sem se še hecala, da če že mora, pa naj naju kar oba pokoplje zraven. Komaj sem začela stvari dajati v nahrbtnik, ga je že zasulo. Sama nisem mogla odstraniti deske, ki ga je stisnila ob zid, zato sem mu pred obrazom čistila vodo in blato, da je lahko dihal, in poklicala na pomoč."
Poskušala je rešiti tudi 80-letno sosedo Marijo, a ta ni hotela iz hiše. "Je rekla, da mora iz kleti vodo spravljati. Mi nismo mogli več čakat, saj smo imeli tudi dojenčka. Potem je počilo in zagrmelo. K sreči smo takrat že vsi bili na drugi strani. Marijo, ki jo je plaz prinesel do sinove hiše, kjer se je oprijela za ograjo, pa so rešili drugi."
Hiša Helene, polna blata in z zapičenimi drevesi, še komaj stoji. Tudi hiša soseda Robija, ki je hrabro pomagal pri reševanju, je še vidna, predvsem garaže s poplavljenimi avtomobili, odneslo pa je hišo njegovega očeta in strica ter sosedov, ki so hišo imeli še malo višje (njih so morali rešiti s helikopterjem, saj most ni več stal). "So rekli, da je hiša samo za podret. Zdaj smo pri sosedih ..." Premagale so ga solze. Pomoč zdaj je, dodajata sogovornika. A kaj bo čez nekaj tednov, mesecev? Se bo še kdo spomnil nanje in pomagal, ko bodo nekje, kdo ve, kje, gradili nov dom?
