Je na Jezerskem te dni še mogoče dobiti prosto sobo?
"Težko oziroma le če bi kdo odpovedal rezervacijo, sicer pa so na Jezerskem turistične nastanitvene kapacitete zapolnjene. Ljudje vse bolj iščejo nastanitev, kot jo ponujamo: ob bogati kulturni dediščini in domači kulinariki mir in neokrnjena narava."
Bi bile nastanitvene kapacitete zapolnjene tudi brez turističnih bonov?
"V poletni sezoni nasploh na Jezerskem nimamo težav z zapolnitvijo turističnih kapacitet, še vedno pa je izziv privabiti dopustnike v predsezoni in posezoni. Je pa težko letošnje leto primerjati s predhodnimi, saj je vse drugače. Letos prevladujejo domači gosti, saj so tujci zaradi nepredvidljive koronasituacije rezervacije, ki jih običajno sklenemo že konec preteklega leta ali v začetku tekočega, odpovedali. Domači gosti so tudi krajši čas pri nas, zato imajo vsi, ki ponujajo nastanitev, več dela kot sicer. A na Jezerskem smo veseli vsakega gosta. Prepričan sem, da se bodo tisti, ki so nas obiskali letos, vračali tudi prihodnja leta. Pa ne le k nam. Boni so res vrhunska poteza. Z njihovo pomočjo bomo vsi odkrivali skrite kotičke države, ki jih sicer ne bi. Obenem pa upam, da bodo boni prinesli tudi premik v miselnosti Slovencev, da se je mogoče kvalitetno spočiti in dopustovati tudi v domačih krajih."
Pred dvema letoma je bilo Jezersko sprejeto v mednarodno verigo gorniških vasi. Kaj je dodana vrednost tega in katere vrste turizem želite razvijati?
"Vsekakor ne želimo množičnega turizma. Naš cilj je gostu, ki pride, omogočiti, da se v neokrnjeni naravi naužije miru, hribov, si privošči domačo hrano in uživa v hribovski kulturni dediščini, kar je pravo nasprotje vsakodnevnemu stresu in množičnemu turizmu. Smo izrazito nastanitvena destinacija in kapacitete, ki jih imamo, želimo ohraniti, obenem pa vidim še veliko možnosti razvoja turizma na kmetijah. Sprejem v verigo gorniških vasi nam pomaga, da se še bolj zavedamo, kaj je naša dolgoročna usmeritev, to je kvaliteten trajnostni turizem."
Je pri krajanih posluh za tovrsten razvoj?
"O tem sem prepričan, saj smo pred petimi leti, ko smo sprejeli strategijo razvoja Jezerskega, v sodelovanje pritegnili vse krajane. Bi si pa želel, da bi bili krajani bolj podjetni v smislu, da bi priložnosti, ki jih ponuja okolje, videli kot lastno priložnost, da si tudi zase na tem področju odrežejo kos kruha. Da razmislijo, kje bi lahko še ponudili kakšno sobo, z rejo živali domačo hrano …, in s tem prispevajo k še boljšemu razvoju kraja. Zgledov za to v kraju vsekakor ne manjka."
Lani je na Jezerskem butični hotel s petimi zvezdicami pri vas odprl podjetnik Marjan Batagelj. Je hotel prinesel dodano vrednost?
"Absolutno, njegova filozofija, pristop sta prava, in če koga, si želimo pri nas tovrstnih investitorjev, ki se z butično ponudbo vklapljajo v gorniško vas. Prav taka ponudba, upam, bo generirala priložnosti tudi pri kmetih, da bodo to, kar bodo pridelali ali vzredili, tudi prodali v domači občini. Upam, da bomo našli skupno pot, se pa zavedam, da nič ne gre z danes na jutri."
Pred leti se je Jezersko soočalo z odhodom mladih v dolino. Ste ta trend uspeli ustaviti?
"Smo. Ne le da mlade družine ostajajo, iz doline se domov vračajo Jezerjani, ki so se odselili in si zdaj poskušajo ponovno urediti dom tu. Zaradi tega je klima na Jezerskem zelo dobra in to je tisto, kar vliva optimizem."
Pretekla leta so v Sloveniji padali rekordi glede obiskanosti gora. Je tako tudi letos, ko ljudje še bolj dopustujejo doma?
"Kamniško-Savinjske Alpe imajo čisto drugačen status kot Julijci. So bistveno manj obiskane, zato po tukajšnjih hribih in visokogorju nikoli ni bilo gneče in kolon, kot smo jim lahko priča še zlasti pod Triglavom. To so hribi za sladokusce, za tiste, ki jih želijo užiti v njihovi prvinskosti, zato je tukaj pohodnik vesel vsakega, ki ga sreča in mu z veseljem vošči dober dan. V času korone so ti hribi še manj obiskani, sta pa zato toliko bolj množično oblegani Češka koča na Spodnjih Ravneh in Kranjska koča na Ledinah, saj stojita na točkah, ki sta lahko dostopni in obenem omogočata, da prideš v srce hribov. So pa tudi pri obiskih teh koč velika nihanja, na lepe dni in še posebej ob vikendih sta zelo obljudeni, ob malo slabšem vremenu pa se le redki podajo v hrib. Tu se kaže, da smo Slovenci zelo odvisni od lepega vremena ali, še bolje, od lepe vremenske napovedi."
Smo preveč razvajeni?
"Najbrž, saj ljudje ne pridejo na rezerviran dopust že, če je slaba vremenska napoved. Kot da bi se lahko odpočil na dopustu ali hodil po naravi le, ko je lepo vreme. Ne vem, od kod ta fama. Zdi se mi, da so druge kulture bistveno manj odvisne od vremenskih napovedi."
Kako pa je z opremljenostjo pohodnikov? Se ta izboljšuje ali je še veliko tistih, ki se v hribe odpravijo v japonkah ali športnih sandalih?
"Opremljenost pohodnikov se iz leta v leto izboljšuje. Z Jezerskega na Kočno, Grintovec in Skuto vodijo le zelo zahtevne smeri po severni strani, zato lahko rečem, da je 90 odstotkov tukajšnjih pohodnikov dobro opremljenih; s čelado, gojzarji, nahrbtnikom. Pohodniki po severnih straneh gora vedo, kam se odpravljajo. Se pa najdejo tudi ljudje v japonkah, a ti dlje kot do Češke koče ne gredo. Hkrati opažam, da je zaradi povečanega obiska hribov vse več ljudi, ki so nepripravljeni za pot, ne vedo, kam se odpravljajo in kako morajo biti opremljeni. Enostavno se kar odpravijo. Zaradi svoje nespametnosti zato določen odstotek ljudi zaide v težave in jim je treba pomagati. To vidim tudi po številu intervencij, ki se iz leta v leto povečuje."
Kako se, navsezadnje ne le kot izkušen alpinist, ampak tudi gorski reševalec, odzovete, ko naletite na koga, ki se na dvatisočak odpravi s pol litra vode v roki, supergami in majčko, ki je neprimerna za v gore?
"Običajno se v takega vtaknem, saj me zanima, kako razmišlja. Meni na pamet ne pade, da bi brez izkušenj šel jadrat. Običajno mi povedo, da so na podobnem pohodu že bili, pa se jim ni nič zgodilo, ali da so koga slišali, da je bil tam. Skratka, računajo na slepo srečo. A če ti je uspelo enkrat, to ne pomeni, da ti bo tudi naslednjič. Ti ljudje jemljejo hribe prelahkotno, zato jim pojasnim, zakaj se uporabljajo pohodniški čevlji in ne superge, zakaj je pod 1000 metrov visoko steno, ko so nad tabo ljudje, dobro imeti čelado in da se ob 11. uri, ko bi se morali že vračati v dolino, ni dobro odpravljati na turo. Poskušam jih pripraviti do tega, da bi začeli razmišljati, kaj delajo. Seveda pa se vsak sam odloči, ali bo nadaljeval pot in s tem mogoče v težave spravil ne le sebe in druge pohodnike, ampak bodo svoje delo morali pustiti tudi gorski reševalci in se odpraviti v reševalno akcijo. Odkar imamo mobilne telefone, se zdi ljudem samoumevno, da če ne bodo zmogli ture, bodo pač poklicali 112 in bodo po njih prišli reševalci s helikopterjem. To je povsem zgrešena logika, tako kot zastonj reševanje, kar sem videl sam, saj sem 20 let vodil gorsko reševalno službo na Jezerskem in bil krajši čas tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije. Klicanje na pomoč, ne da bi prevzel odgovornost za svoje nespametno početje, ne more trajati v nedogled. Gorski reševalci pomagamo vsem, ki potrebujejo pomoč, a ljudje tega ne cenijo. Vsi vemo, da če imaš avto, mora biti ta, preden zapelješ na cesto, tehnično brezhiben in zavarovan. V hribe pa jo kar mahnejo, ne da bi prej sploh kaj razmislili."
Bi bilo vendarle treba uvesti plačljivost reševalne akcije, do katere pride zaradi nepremišljenosti, o čemer se je že razmišljalo?
"Za reševanja bi morali imeti ljudje urejena zavarovanja preko članstva v planinskih društvih tako kot za vse druge stvari. Potem bi hribe dojemali drugače. Ljudje na žalost, dokler jih ne udari po žepu, ne razumejo, da so to resne stvari. In zaradi takšnega odnosa sem res razočaran. Pred časom smo imeli gorskega kolesarja, ki je tako dolgo rinil po brezpotju, da svojega 25 kilogramov težkega kolesa ni več mogel spraviti ne gor ne dol. In so morali priti naši fantje, da so kolo spravili v dolino. Tudi v ferate pridejo ljudje povsem brez izkušenj in opreme, zaradi česar smo imeli tudi v naši ferati pod Češko kočo kar veliko težav."
Ste s prevzemom županske funkcije pred dvema letoma reševanje opustili ali se še odzovete klicu na pomoč?
"Še vedno sem aktiven kot gorski reševalec, saj mi to, da kot prebivalec gorske vasi lahko priskočim na pomoč nekomu v hribih, osebno veliko pomeni. Letos smo imeli že veliko intervencij, bližamo se številki dvajset na letni ravni, medtem ko smo jih pred leti imeli v povprečju deset. Še vedno pa je to bistveno manj v primerjavi z gorskimi reševalnimi društvi, kot sta tisti v Tolminu in Bohinju, kjer se približujejo števili 100 intervencij na letni ravni."
V tujini je zelo uveljavljeno, da pohodniki za obisk gora najamejo gorskega vodnika. Kako razvita je ta dejavnost pri nas?
"Nekaj povpraševanja po tem sicer je, a v osnovi so poti po naših hribih zelo urejene, zelo dobro so tudi markirane, dobro je razvita mreža planinskih postojank, prav tako je zelo dobro urejeno planinsko in alpinistično izobraževanje. Glede tega smo unikum med alpskimi državami. Tisti, ki si želi pridobiti izobrazbo za varno hojo v hribe in plezanje tako v poletnih kot zimskih razmerah, jo tudi lahko dobi, zato je dejavnost gorskega vodništva pri nas slabo razvita. V tujini je tega bistveno več, saj delujejo po pristopu, da če se odpravljaš v hribe, ki jih ne poznaš, za to najameš vodnika. Pri nas pa tudi tisti gorski vodniki, ki od tega živijo - mogoče jih je vsega skupaj okoli 20 -, večino posla oziroma vodenj opravijo v tujini s tujimi gosti."
Sami ste se ukvarjali z alpinizmom in bili pri tem soočeni ne le s smrtjo katerega od prijateljev v gorah, temveč je življenje med usposabljanjem na Okrešlju izgubil vaš brat Luka. Lani je v delovni nesreči umrl tudi vaš drugi brat, Davo, ki je bil prav tako vrhunski alpinist in ekstremni alpski smučar. Kako se sami soočate z minljivostjo?
"Že zgodaj sem izgubil mamo, nato še očeta in dva brata. S smrtjo matere sem smrt začel sprejemati drugače. Pred tem sem bil zelo ranljiv, saj je 20 let živela z rakom in sem se dolgo pripravljal na trenutek, ko se bo poslovila. Seveda je vsakokrat na začetku zelo hudo, a osebno mi je v veliko tolažbo vera. Verjamem, da s smrtjo ni vsega konec. Sčasoma tako spoznaš, da gre življenje naprej, stvari, ki ste jih doživljali skupaj, ostanejo. Z obema pokojnima bratoma smo veliko časa preživeli v hribih, zato me ti spominjajo na vse lepo, kar smo skupaj preživeli. Po njuni smrti sem imel najprej slab občutek v hribih, zdaj pa se, ko odidem v hribe, spomnim le vsega lepega, kar smo doživeli. Čeprav so to težke stvari, mi je v uteho tudi, da smo kot družina živeli intenzivno, polno življenje."
OD 1 do 5
Imate Karničarji še oskrbniški primat nad Češko kočo?
"Do letošnjega leta je res veljal rek: Karničarji v Češki koči. Najprej je bil štiri desetletja oskrbnik koče oče, potem midva s soprogo pa prva Davova žena Karmen, ki jo je zamenjala moja sestra Irma. Nato je kočo za deset let prevzel bratranec Tone, potem pa spet Karmen, ki pa se je spomladi poročila v družino iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem. Tako je moja bivša svakinja prevzela priimek Klaura, a ostaja oskrbnica. Tako da smo, ali pa tudi ne, Karničarji še v Češki koči."
Ob vseh obveznostih, ki jih imate, si z ženo privoščita kakšen dan dopusta?
"Seveda, to je zelo pomembno, da ne pregoriva tako osebno kot v odnosu, ker je psihično res naporno opravljati vse obveznosti. Rada greva tako na morje kot v hribe, na kakšno ferato. Bone pa bi rada izkoristila kje v Kranjski Gori ali Gozdu - Martuljku, ker za Jezerjane so že Julijci tuje gorstvo. Tudi kot alpinist sem bil več v centralnih Alpah kot v Julijcih, kajti če že greš kam, si želiš tja, kjer je drugače kot doma."
Pozimi pa je še vedno vaša največja strast turno smučanje?
"Še vedno. Najraje imam zime, ko si lahko smuči nadenem že na dvorišču in jo mahnem v hrib. V tem enostavno uživam."
Še radi pojete v cerkvenem zboru?
"Z veseljem grem k maši in tudi prepevam v zboru, in to že od 17. leta. Že starša in brat Luka so prepevali. Zdaj v zboru poleg žene in sestre Irme prepevata tudi dva od treh otrok. Za majhno okolje, kot je Jezersko, je zbor, ki šteje od 35 do 40 članov, velika stvar. Veliko nastopamo v drugih krajih, dvakrat smo že nastopili v Pragi. Imamo sijajno zborovodkinjo Ano Smrtnik iz Kamnika in mogoče bomo prihodnje leto zapeli tudi na Praškem gradu ob dogodku, ki naj bi še utrdil povezanost obeh narodov preko 120 let stare Češke koče na Spodnjih Ravneh, ki je dobila ime po češki podružnici Slovenskega planinskega društva iz Prage, ki jo je tudi zgradilo."
V kolikšni meri veljajo za Jezerjane stereotipni opisi hribovcev, češ da gre za trde, neposredne, robate ljudi?
"(Smeh.) Verjetno velja kar nekaj stereotipov, a o tem bi morali vprašati v dolini. Vedno se mi je zdelo nekoliko hecno, ko so rekli, da smo čudni, drugačni. Meni se ne zdi. Je pa dejstvo, da te razmere, ki so trše kot v dolini, prisilijo v določeno držo, prežo, stalno pripravljenost. Pri nas si ne moreš privoščiti, da ne bi imel pripravljenih drv za zimo."