(INTERVJU) Darja Korez Korenčan: "Začnimo razmišljati s svojo glavo"

Najprej čestitka, da ste se odločili za pogumno družbeno odgovorno potezo, kjer se kot javna osebnost izpoveste, v knjigi razgalite posledice covida in svojo zgodbo ponudite v razmislek. Ne žugate, ampak poveste. Kaj vas je k temu spodbudilo? Ste takoj vedeli, da je to smiselno storiti?

"Ne, nikakor, sprva o tem nisem želela z nikomer govoriti, ker sem takšne vrste človek, ki raje vse tisto, kar se mi dogaja zasebno, obdržim zase. Tako tudi družabnih omrežij nimam, ker ne delim rada naokrog svojih fotografij, poleg tega je treba vse to ažurirati, kar mi jemlje dragocen čas, ki ga raje porabim za kakšen sprehod v naravi.

Ko pa se je epidemija začela spet močno širiti in je bilo mnogo ljudi v velikem stresu bodisi zaradi svojcev ali lastnega težkega okrevanja po covidu, sem ugotovila, da je prav pomagati tem ljudem z napotki, do katerih sem prišla sama v času zdravljenja in rehabilitacije. In tako je začela nastajati knjiga, sicer ne zajetna, a poglavitno je, da prinaša poleg moje covid zgodbe tudi kakšne drobne koristne informacije, ki bodo ljudem prišle prav, ko bodo zboleli."

Kdaj je bil tisti trenutek, ko ste se odločili? Trpke zgodbe gredo kar prehitro mimo nas ...

"Veliko je bilo že povsod objavljenih raznih pričevanj tistih, ki so šli skozi ta covid pekel na intenzivni terapiji, a nimam občutka, da so se ljudi dotaknila. Ko pa svojo težko preizkušnjo preliješ na papir in jo sam še enkrat v celoti podoživljaš, sem prepričana, da to seže tudi drugim do srca. Sama rada vzamem v roke knjigo, v kateri lahko kaj tudi večkrat preberem, zdi se mi namreč, da elektronske informacije kar nekako letijo mimo nas, zato je tudi toliko dezinformacij. Ljudje nekaj napol poslušajo in potem na koncu ne vedo natančno, o čem je tekla beseda."

Kakšni so odzivi bralcev?

"Toliko sočutnih sporočil še nisem nikoli prejela, ljudje so me dobesedno zasuli z njimi, že ves teden odgovarjam nanje, ker ne želim nikogar pustiti brez odgovora. Zaupajo mi tudi svoje težave, nekateri mi pošiljajo na roko napisana pisma, ki me ganejo do solz. Ena gospa mi je posvetila pesem in na koncu dodala: 'Če premečemo črke vašega imena Darja, dobimo jadra, ki naj vas v ugodnem vetru in s pogumnimi koraki v letu 2022 ponesejo novi ustvarjalnosti naproti.' Druga gospa mi je napisala: 'Pošiljam vam objem iz srca, polnega občudovanja vaše modrosti, vztrajnosti, poguma in motivacije ter sposobnosti, da ubesedite to, pred čimer bi bilo najlažje zatisniti oči in ušesa. Verjamem, da vas je vesolje namenoma izbralo za tako izkušnjo, in to z upanjem na vse, kar znate dajati sebi, najbližjim in svetu.'"

Izpoved je velik pogum, ki ga zmorejo le redki. Pa se niste bali negativnih odzivov?

"To sem vzela v zakup, ker danes na spletu ali pa v rumenem tisku nikoli ne veš, kaj te čaka in kako kdo interpretira tvojo resnico, a na srečo na moj račun ni bilo nobenih sovražnih komentarjev, ampak večinoma zelo spoštljivi. Konec koncev moja knjiga ni od nikogar sponzorirana in zato sem lahko v njej povedala vse popolnoma nepristransko, tako kot sem vse skupaj občutila in kot sama menim, da je prav."

Pravite, da goltanje vitaminov ne pomaga in da drža "meni že ne bo nič" res ni pametna ... Če boste prepričali vsaj enega človeka, bo vaš namen dosežen?

"Ko gledam, kaj se dogaja, koliko ljudi trepeta za svojce na intenzivni terapiji, se mi zdi neodgovorno, da ne bi spregovorila o tem, kaj sem morda sama počela narobe, kaj je meni koristilo, kako sem prebrodila stres po covidu, ljudje to potrebujejo.

Vsi imamo sicer tega koronavirusa že čez glavo, a dejstvo je, da je človeštvo dobesedno ugrabil, in tega se premalo zavedamo. Pojavljajo se vedno nove različice in mutacije. Če sem sama šla čez najhujšo obliko tovrstne izkušnje, ko imaš občutek, da si na drugem planetu, popolnoma odvisen od zdravniškega osebja, ki hodi v skafandrih od ene do druge postelje, se čutim dolžna, da jo delim z drugimi in jim morebiti vsaj malo pomagam prebroditi njihove težave, saj je recimo po covidu veliko nekdanjih pacientov še dolgo v depresiji."

Mnogi so jo odnesli še huje, v tem tednu je vsak dan zaradi covida umrlo veliko ljudi, v ponedeljek 16, v torek 17 in tako naprej, kar ni normalno, glede na to, da imamo odgovor v cepivu. Zdi pa se, da so se ljudje že navadili, kot da je to že kar normalno. Se nam je popolnoma utrgalo?

"Te številke name delujejo strašljivo, zato poročila poslušam le enkrat na dan. Zavedati se moramo, da to niso le številke, ampak da so za njimi ljudje, ki bi lahko živeli še vrsto let, a ko je respiratorna odpoved tako huda, da jim ne morejo več pomagati, so obsojeni na smrt. Slišala sem tudi za primere, ko so ljudje morali v bolnišnico zaradi neke nujne operacije, potem pa so se v bolnišnici okužili s covidom in umrli. Prav zato virusa ne smemo podcenjevati."

Kako ste pravzaprav padli v epidemijo? Tako kot vsi mi novinarji verjetno: iskanje informacij, negotovost, tudi tveganje pri opravljanju poklica, kajti če se novinarsko delo želi opravljati dobro, se ne more le sedeti v pisarni, ampak je treba iti na teren ...

"Vsekakor, a jaz na srečo ne delam v dnevnem pogonu, ampak pripravljam mesečne oddaje, ki terjajo poglobljen pristop od scenarija pa vse do realizacije. V začetku leta smo delali od doma, pripravljala sem oddaje na osnovi arhivskega gradiva, v studio nisem vabila gostov, večino opravil je bilo mogoče opraviti prek računalnika. Še vedno ne vem, kje se je virus v taki obliki vtihotapil vame, saj sem bila veliko v naravi, upoštevala ukrepe, a znano je, da tudi zrak, ki ga vdihavamo, ni najbolj čist. Tako je recimo pozimi in zgodaj spomladi v zraku veliko drobnih delcev, ki lahko prodrejo v pljuča in povzročijo vnetje, ne da bi se tega sploh zavedali."

Pripomočki danes že delajo čuda, za mnoge niti ne vemo, da obstajajo, dokler jih ne potrebujemo, pa vendar - če ni preveč osebno - kako lahko sedaj pišete, vozite, opravljate vsakodnevna opravila?

"Kirurg plastik mi je povedal, da je zaradi nekroze v času umetne kome odstranil le toliko prstov na desni roki, kolikor je bilo nujno potrebno, tako so prvi členki sicer ostali, vendar so težko upogljivi tudi po dolgotrajni fizioterapiji. A človek se vsega navadi, čeprav ne gre zlahka, zdaj že dokaj hitro pišem na računalnik z levo roko, za volan še nisem sedla, a mi bodo na Soči izdelali takšen pripomoček, prav tako za vožnjo kolesa. V gospodinjstvu si pomagam s posebno rezalno desko, ki sem jo naročila prek spleta."

Kaj je bilo v dolgih dnevih bolnišnice najhuje in kaj je potem največje olajšanje?

"V bolnišnicah sem bila dva meseca, najprej mesec dni na covid oddelku, od tega dva tedna v umetni komi, potem deset dni na oddelku za plastiko in nato še petindvajset dni v negovalni bolnišnici Sežana. Najbolj boleče je bilo prva dva dni, ko mi niso uspeli vstaviti arterijskega katetra, najbolj mučno pa je bilo potem, ko sem se prebudila iz kome in nisem mogla govoriti, vstati, spati, povrhu pa sem imela še ogromno prevezo čez desno roko ter povsod polno katetrov in cevk. Največje olajšanje je bilo, ko sem ob hojici končno lahko shodila in po enem mesecu povedala prve razločne stavke."

Kolega, ki je bil prav tako v bolnišnici, mi je napisal, da bi bil brez pomoči zdravnikov "v večnih loviščih"... Ste tudi vi razmišljali o tem?

"O smrti pravzaprav nisem nikoli razmišljala v tem smislu, da bi se želela odrešiti, to nikakor, ker sem borka in optimistka po naravi. Verjela sem, da me bodo nekako pozdravili, saj konec koncev nisem imela nobene kronične bolezni, tudi ta zaplet z ožiljem in posledično s prsti, je bil neobičajen, to me je po eni strani jezilo, po drugi pa sem vedela, da moram pogumno naprej. Bilo pa je srhljivo gledati stokajoče paciente vsenaokrog, ležali smo kot sardele drug zraven drugega v halah, podobnih skladišču."

Kako sicer vidite upravljanje epidemije in odnos Slovencev do ukrepov? Ste se cepili?

"Prebolevniki naj bi bili zaščiteni vsaj šest mesecev, meni je teh šest mesecev poteklo prav 15. septembra, ko so bili uvedeni strogi ukrepi PCT, zato sem se odločila, da se cepim s Pfizerjem, in ujela še zadnji dan, ko sem dobila le eno dozo, ki zadošča za veljavno potrdilo.

Sem pa razočarana nad stroko, da je pri nas tako pozno umaknila cepivi AstraZeneca in Janssen, ki sta bili v nekaterih drugih državah umaknjeni že veliko prej, saj sta povzročali precej stranskih učinkov. Ukrepi se nenehno spreminjajo, a ker ni sprejet zakon o nalezljivih boleznih, razni odloki na ustavnem sodišču padajo kot domine. Tako po svoje razumem negodovanje ljudi, nikakor pa ne tistih, ki jim pade na misel celo ponarejanje potrdil."

Kaj vas v tej epidemiji najbolj preseneča? Aroganca? Brezbrižnost? Kaj tretjega?

"Preseneča me, da nekateri kljub vsemu gledajo na epidemijo kot na nekaj, kar se jih ne tiče, ker to doleti pač neke druge. Morda je za nekatere še vedno premalo smrtnih primerov, da bi verjeli v obstoj epidemije. Premlevajo razne zarote, odlašajo s cepljenjem, dvomijo o vsem, sposobni so veliko govoriti, se napajati iz nepreverjenih in zavajajočih virov, a premalo razmišljati v pravo smer.

Ne glede na vso ideološko in drugo razklanost moramo imeti pred očmi največje bogastvo nas vseh, to pa je zdravje. Če bodo bolnišnice tako zasedene s covidnimi bolniki, da ne bodo mogle sprejeti drugih pacientov na nujen operativni poseg, potem lahko rečemo, da je naša solidarnost padla na izpitu. Govorim o solidarnosti v smislu spoštovanja vseh ukrepov, predvsem pa o cepljenju."

Mislite, da pri nas ne znajo lepo razložiti prednosti, po drugi strani pa spet, ali niso številke smrti, prizadetih in ne nazadnje tudi vaša zgodba dovolj za miselni premik?

"Opažam, da se nekateri ljudje v svoji miselnosti težko premaknejo naprej, enostavno so prepričani, da njih virus ne more doleteti in da bo vse skupaj počasi mimo, a verjemite, tudi povsem zdravim se lahko zgodi, kot se je meni. Na začetku leta, ko sem zbolela, so ravno prišla na tržišče prva cepiva, zato seveda razumem ljudi, da niso želeli biti poskusni zajčki. A jeseni se je vendarle izkazalo, katera cepiva so najbolj zanesljiva, zato ne vidim zadržkov, razen pri tistih, ki jim iz različnih zdravstvenih razlogov zdravniki odsvetujejo cepljenje. Pričakovala bi, da bi ljudje, ki so morda po cepljenju doživeli kakšen težji stranski učinek, o tem javno spregovorili ali to objavili, tako pa imamo cel kup dezinformacij po sistemu 'čula, rekla, kazala'."

Zdravniki znajo povedati, da se nekateri pacienti ali svojci obnašajo vse bolj nestrpno, češ, gre vam samo za zaslužek, da lažejo in podobno ... Kaj bi vi sporočili tej filozofiji?

"Povsod se obrača veliko denarja, tako v farmacevtski industriji kot pri nabavi drage opreme za oskrbo v bolnišnicah, poznamo tudi primere korupcije, marsikje se najde kdo, ki se tako ali drugače okorišča, a to moramo odmisliti, s tem naj se ukvarjajo organi pregona. Glavnina zdravstvenega osebja se prav gotovo trudi in ne verjamem, da bi kdo imel v tistem trenutku, ko gre za življenje nekega pacienta, v mislih kakšen zaslužek."

Dr. Tadej Battelino je v intervjuju za TVS dejal, da je proticepilcem treba pomagati, da sprevidijo.

"Delno lahko moja knjiga komu odpre oči, a še vedno je veliko ljudi, ki nimajo nikogar v svojem bližnjem krogu, ki bi hudo zbolel. Tako mislijo, da bodo s testiranji nekako pregurali to epidemijo, ki počasi pojenja, a prihaja že nova različica in nikoli ne vemo, kako se nas lahko loti. Poznam primer, ko se je možakar norčeval iz cepljenih, zdaj pa je že štirinajst dni na ventilatorju in menda samo na 50 odstotkih kisika v pljučih, to je vse prej kot smešno. Mislim pa, da je bil nekaj časa premalo poostren nadzor nad upoštevanjem ukrepov. Tako je marsikdo mislil, da bo pač že nekako prišel v lekarno, na pošto, k zdravniku in tako dalje, šele kasneje, ko je bilo preverjanje ukrepov bolj pogosto, so se ljudje začeli vsaj testirati, če se že niso cepili."

Poznate tudi kulturne razlike v Evropi in svetu. Nekako je veljalo, da smo Slovenci pridni, kreativni in sposobni, da smo uspeli s svojim jezikom in kulturo obstati, obkroženi z različnimi jezikovnimi in drugimi vplivi ... Nekateri pravijo, da smo vodljivi. Ali se vam ne zdi, da bi lahko dodali še, da smo postali vse bolj kljubovalni?

"Vsekakor vse našteto za Slovence še vedno velja in srčno upam, da tega ne bomo sami poteptali, motijo me zlasti razne nestrpnosti in nesprejemanje drugačnih. Včasih moramo biti tudi kljubovalni, a ne tam, kjer je to nesmiselno, recimo glede ukrepov in cepljenja, saj bi bili že zdavnaj izven epidemije, če tega ne bi bilo. Lahko pa bi bolj nasprotovali na primer oboroževanju, se zavzemali za okoljsko ugodne rešitve in preprečili prevelik vdor tujega kapitala v Slovenijo. Prav danes mi je kolegica iz Rogaške Slatine povedala, da je krajane kar srce bolelo, ko so videli, kako tujih hotelirskih mogotcev nekaj časa sploh ni zanimala ureditev osrednjega parka, ki je bil vedno v ponos temu znamenitemu zdraviliškemu kraju, potem pa je tam začel rasti visok plevel ..."

Vse življenje ste novinarka in urednica. Kako podrobno spremljate in ocenjujete razmere v slovenskih medijih?

"Razmere redno spremljam, čeprav delam v kulturno-umetniškem programu, a že družboslovna izobrazba me ne pusti povsem ravnodušne do vsega v zvezi z mediji. Pred leti je tudi eden od mojih romanov nastal tako, da sem postavila v središče zgodbe raziskovalno novinarko, ki se mora upirati pritiskom kapitala, urednikov in politikov. Vsekakor se mi zdi ključno, da ostanejo glavni elektronski in tiskani mediji pokončni, neodvisni, objektivni in nepristranski. To so poglavitna etična načela novinarstva. Vsaka razvita demokracija se bo za takšne medije zavzemala, saj se tudi po tem odnosu meri raven prave in ne navidezne demokracije."

Mene moti nestrpnost do novinarjev in med novinarji samimi. Tako daleč smo, da če novinar opravi intervju z nekom in iz neke opcije, ki komu ni pogodu, takoj faše žige in podobno. Kje po vašem to korenini in kako to preseči?

"Nestrpnost na nobenem področju ni sprejemljiva, saj imamo izvrstne strokovnjake, znanstvenike in umetnike tako na enem kot drugem ideološkem polu. Bolj spolzka tla pa postanejo, ko se novinar v daljšem intervjuju pogovarja z nekom, ki poskuša blatiti ali diskreditirati nasprotno politično opcijo. Pri tem je zelo pomemben pravočasen manever novinarja, ki bi moral vljudno opomniti sogovornika, da bo pogovor usmeril drugam, ker se napadeni ne more braniti. Za zelo občutljive politične teme je vedno najbolje, če imamo tako eno kot drugo opcijo, ki ima priložnost povedati svoje tudi z replikami."

Problem vidim, da nekateri politiki dandanes komunicirajo, kot da so popolnoma nevzgojeni. Gre za stvari osnovnega bontona in medčloveškega spoštovanja. Kako bi to preprečili?

"Spletna komunikacija se zelo razrašča, žal tudi v tisto smer, ki ni vedno uglajena, še več, včasih je tudi vulgarna, kar se mi zdi za politike nesprejemljivo. Politik je javna oseba, ki mora paziti na to, kaj in kako sporoča, ni potrebna ravno zborna izreka, se pa pričakuje spoštljiv odnos do vsakogar, tudi do tistega, ki morda zasluži kritiko. Pogrešam empatičnost in omikanost, ki sta že skoraj pozabljeni. Zavedajmo se, da lepa beseda lepo mesto najde. Če bomo ljudi etiketirali in jih zmerjali, bo to veliko povedalo o nas samih, vedeti moramo, da si bomo s tem hitro zapravili ugled."

Z RTV-ja, ki je največja medijska hiša, veliko novinarjev odide. Kako bi jih pritegnili, da ostanejo in da bi v hiši bilo tisto najboljše, kar Slovenija premore? Ne nazadnje so ob sofinanciranju s prispevkom temu primerna tudi pričakovanja publike.

"RTV Slovenija je včasih po krivici napadena, tega ne govorim, ker sem v njej zaposlena, ampak kot gledalka, ki spremlja tudi informativne in druge oddaje. Imamo nekaj odličnih novinarjev in voditeljev, seveda pa je vmes tudi kakšen, ki bi bil morda boljši kje drugje. A to ni le v naši hiši, v vsaki branži imamo primere nekaterih zaposlenih, ki ne opravljajo svojega poklica, kot se od njih pričakuje. Prav zato mora biti delodajalec zelo selektiven, ko sprejema nove kadre, to velja še posebej za takšen medij, kot je naš, kjer so potrebna visoka etična merila, pa seveda novinarski refleks, sposobnost nastopanja pred kamero in tudi obvladovanje novinarskih žanrov."

Je na RTV-ju in okoli njega "preveč politizacije, premalo novinarizacije"? Kaj bi spremenili, izboljšali, pohvalili?

"Težko je delati program prav za vse okuse, to ni enostavno, vsekakor ljudi zanimata politika in gospodarstvo, a vedeti je treba, da si želijo tudi kaj drugega. Ne smemo podcenjevati okusa gledalcev. Če mislimo, da jih privlači samo harmonika, se motimo, radi slišijo tudi dunajski valček, song iz znanega muzikala ali kaj podobnega, to malce pogrešam v najbolj gledanih terminih ob vikendih. Večkrat me kdo vpraša, zakaj so kulturne oddaje tako pozno. S tem smo se že sprijaznili, saj je vse vidno na spletni strani kadarkoli, a nekateri ljudje niso vešči na spletu in največ šteje premierno predvajanje oddaj, ki bi bilo lahko na primer na drugem programu v bolj gledanem terminu."

Bili ste tudi urednica Uredništva oddaj o kulturi v kulturno-umetniškem programu (2006-2011). Seveda ima kultura zelo pomembno vlogo. Kako vidite vlogo področja v času komercializacije? Kako naj se bori, tolče med težnjo po popularizaciji (in trivializaciji kulture) in zahtevnejšimi kulturnimi vsebinami?

"V tistih nekaj minut, ki jih ima kultura po Odmevih, je težko spraviti vse najpomembnejše dogodke tistega dne, urednik mora znati presojati, kaj je pomembno za celotno Slovenijo in kaj ni, potrebna je ustrezna selekcija. Če bo kulturni blok po novem programsko-produkcijskem načrtu po Dnevniku, bo težko zajeti aktualne dogodke določenega dne, ker se takrat šele začnejo, zato se bojim, da bo to bolj poročanje o dogodkih preteklega dne ali pa napovedovanje tistih, ki šele bodo. Tako eno kot drugo ni najbolje, pravo je živo novinarstvo s kraja dogodka."

Več kot 25 let pripravljate glasbeno oddajo o klasiki - Opus. Kaj je tisto, kar jo vleče naprej? Intervjuvali ste tudi operne zvezdnike, kot so Placido Domingo in drugi.

"Gre za edino redno mesečno oddajo o klasični glasbi na slovenskih televizijah, zato je najbrž tako posebna. V njej imam kot avtorica proste roke, po svoji presoji izbiram teme. Velikokrat predstavljam uspešne slovenske glasbenike v tujini, o katerih se pri nas premalo sliši, po drugi strani pa se veliko govori o tujih umetnikih, čeprav imajo včasih čisto prenapihnjene reference. Rada raziskujem tudi slovensko glasbeno dediščino, ki je izredno bogata, pred kratkim sem se posvetila rodbini Ipavec in družini Dermota. Vrsto let sem pripravljala tudi reportaže ob uspešnih gostovanjih naših zborov in orkestrov po svetu, sicer pa sem zadovoljna, da sem lahko obiskala najprestižnejše operne in koncertne hiše po Evropi in najpomembnejše glasbene festivale."

Redakcijo so zaznamovale številne novinarske legende. Kakšno je ozračje sedaj in kakšne so ambicije vaše sedanje ekipe?

"To je uredništvo, v katerem so bila velika imena malega ekrana, in ponosna sem, da sem se kalila pri ustanoviteljih kulturnega programa na TVS, med njimi so bile prave legende, na primer Jože Hudeček, Sandi Čolnik, Toni Tršar, Breda Kovič, Majda Knap in drugi. Zdaj prevladuje predvsem mlajša generacija, ki vnaša mladostno energijo v dnevno poročanje o kulturnem dogajanju, nekaj nekoliko starejših pa nas pripravlja dolgostezne avtorsko poglobljene oddaje."

Kako kot specialistka za glasbo ocenjujete izbor glasbe na slovenskih radijskih postajah? Ali glasbeni uredniki opravljajo svojo vlogo?

"Vsaka radijska postaja ima svoj izbor glasbe, danes je res veliko izbire in vsakdo lahko posluša, kar mu ustreza. Na Radiu Slovenija so zastopane vse zvrsti, poslušalci lahko poslušajo program Ars, če jih zanima klasika, ali pa Prvi program oziroma Val 202, na vsakem vnaprej vemo, kaj približno lahko slišimo."

Izdali ste tudi več knjig s področja glasbe - o orkestrih, glasbenih družinah, glasbilarskih mojstrih ... Kako močno je epidemija osiromašila tudi orkestre? Če ni vaj, ni kvalitete?

"Orkestri so res najbrž nekoliko manj vadili, a zdaj je že veliko bolje kot lani, ko je epidemija močno zarezala. Družin pa imamo res veliko, odkar sem izdala knjigo na to temo, je nastalo že veliko novih, eno zelo zanimivih bom predstavila v januarski oddaji. Gre za glasbeno družino Kamplet iz Maribora, kjer se ukvarjajo tudi z modelarstvom, pa slikanjem in še marsičim."

Pisali pa ste tudi za otroke - knjige Špeglarka, Boječka, Bajsi, Piflarka, o osebnih stiskah, pa tudi družbeno angažirane romane ...

"Skozi prozo za otroke in odrasle nastavljam ogledalo naši družbi, ki je včasih preveč neprizanesljiva do tistih, ki nekoliko izstopajo iz povprečja. Tematiko črpam iz medijskega in umetniškega sveta, kjer se največ gibljem. "

Kakšno bi bilo vaše predpraznično sporočilo?

"Želela bi si, da bi bili vsi z novim letom končno rešeni tega nesrečnega covida, a to je odvisno od nas samih. Pozabimo, ali nas o tem prepričuje zdravnik, minister ali kdo tretji, ampak začnimo razmišljati s svojo glavo. Ne smemo misliti le nase, ampak na to, da smo vsi na isti ladji, ki ne sme biti nenehno tik pred potopom, ampak mora končno splavati v nove in lepše čase, ko se bomo spet lahko družili, si stisnili roko in se objeli brez bojazni, da nas bo napadel virus."