(INTERVJU) Dejan Pušenjak: Novinarji si jemljemo besedo nazaj

Ali je mogoče napisati dober tekst - pa naj gre za novinarski članek ali knjigo -, ne da bi bil iskren?

"Po mojem ni mogoče. Ampak to ne pomeni, da napišeš, kar misliš. Kar si se namenil napisati, moraš dobro precediti in osmisliti. Misliti moraš na vso moč. Mišljenja nam po mojem v tem času in v našem javnem prostoru najbolj manjka."

Mogoče, da niste kar tako povedali, kaj (si o kom) mislite, ampak povedali ste marsikaj. Toliko, da se je zdelo založbi treba dodati "časopisni" pripis: "Mnenja avtorja ne odražajo nujno mnenj Založbe Pivec." Ne pomnim, da bi kdaj videla v knjigi kaj takega. Čemu pripisujete to varovalko?

"Mislim, da je to neki avtomatizem. Pravzaprav ne vem, s čim je utemeljen. Toda dejstvo, ki pobija možne interpretacije tega stavka, je, da je založba knjigo izdala. Bolj kot to me je začudila formulacija, ki je doslej nisem poznal: 'Tisk na zahtevo.' Tehnologija omogoča, da založniki naklado sproti prilagajajo povpraševanju."

In kako kaže?

"Mejli in esemsesi pregorevajo. Najbolj me veselijo reakcije običajnih ljudi, bralcev. Ker je tudi pisana za male ljudi in z vidika enega od njih. Sem eden od sto tisoč brezposelnih, ki hodi po svetu, gleda, kaj se nam dogaja, in to opisuje po svojih najboljših močeh. Tehnologijo pa sem omenil, ker sem sam še iz stare šole, ki je začela na pisalnih strojih. In med pisanjem knjige sem razmišljal tudi o tem, kako tehnologija določa način razmišljanja. Mehanika korenito vpliva na mentalni proces."

Tako kot se je spremenilo knjižno založništvo, se je tudi založništvo časopisov. V Retrovizorju gledate marsikaj, predvsem pa časopise, zlasti seveda vaša Delo in Večer. Ko ste odšli iz časopisne hiše, sta bili nakladi obeh časopisov trikrat manjši kot takrat, ko ste prišli. Obstajajo splošni odgovori na vprašanje, zakaj se je to zgodilo, vaš odgovor, ki ga izpišete v knjigi, je zelo konkreten. Ponovite ga.

Z generalno razsodbo se strinjam, da bo bolj natančna, pa ponujam dva ugovora. Prvič, kot urednik ste delali oziroma ste lahko delali kakovostno prilogo, in drugič, tudi še vedno dobrim svetovnim medijem, ki jih upravljajo gospodje, so naklade padle. A ne gre vendarle za globalne strukturne spremembe javnosti?

"Na to ne znam odgovoriti. Knjigo sem pisal kot novinar in se hočeš nočeš neprestano spraševal, kako se prilagoditi zahtevam časa glede branja in s čim vse lahko spreminjam način podajanja informacij oziroma kako lahko to počnem z obliko, s kompozicijo, z ritmom, s spajanjem, z jasnim jezikom ... Razlog je morda tudi v tem, da se časopisi niso dovolj hitro preusmerili k iskanju drugačnih oblik in načinov podajanja informacij."

A ni problem prav v tem, da so se prehitro preusmerili, da so začeli namesto pravih novinarskih člankov ponujati nekaj, kar se klika?

"Ampak klika se le, če ni daljše od 300, 400 znakov. Tale intervju na primer pa bo, če se prav spomnim formata, vsaj 15.000 znakov. Klišejev ni več, ta tehnologija se več ne uporablja, izumiti morate formo, s katero boste najin pogovor prinesli do bralcev. In to terja razmišljanje. Mislim, da je močan vzrok temu, da so se časopisi poslabšali pri nakladah in tudi sicer, intenzivno izganjanje razmišljanja iz časopisa. Tisti na vrhu so dolgo trdili, da se misel ne prodaja. Generalno gledano je bil proces razmišljanja iz časopisa naganjan in izgnan. Vse je šlo proti tem 300 ali 400 znakom zato, ker so ti znaki slabim ponujali alibi. Težko je poznati pravi odgovor, a še vedno mislim, da bi lahko bilo drugače. Če bi časopise vodili ljudje, ki poznajo časopise, ki so prebrali dve knjigi in znajo formirati štiri odstavke, bi se časopisi po mojem tudi v Sloveniji znali obrniti bolje, kot so se."

V državah, kje so na oblasti desni populisti, ki uničujejo javne medijske servise, so ostali privatni mediji še edino zatočišče objektivnega poročanja. Rušenje javne mreže in pritiski na vse kritično novinarstvo so tudi naša realnost. Kako se držimo mediji in novinarji?

"Z velikem optimizmom spremljam odpor, ki ga nudimo novinarji. Med pisanjem knjige sem razmišljal o razliki med novinarstvom nekoč in danes. Kako se je nekoč oblastnik pogovarjal z mano? Raven spoštljivosti je bila višja, ampak to je druga zgodba. Tudi takrat noben oblastnik ni maral novinarjev, vendar je prevladala zavest, da gre brez novinarstva še najbolj sprijena oblast zlahka skozi slavolok in se ustoliči kot nekaj najboljšega. Vedelo se je, da država potrebuje novinarje, da ne razpade sistem. Ker pa smo od takrat imeli opravka s toliko naleti antisistemskih tipov, je tem uspelo razstaviti tudi to razmerje. A zdaj se počasi spet vzpostavlja. Žal mi je samo za nekaj: da se novinarji že prej nismo uprli z večjo silo. A priložnost ni zamujena, ker to počnemo zdaj. Novinarji si jemljemo besedo nazaj.

Zdi se mi, da se je začelo takrat, ko so časopise povsem nezavarovane potisnili v popolno odvisnost od tako imenovanega prostega trga in so temu rekli 'zagotavljanje neodvisnosti'. Položaji naših časopisov so posledica kupčij mešetarjev, ki so takrat carjevali na trgu. Nekateri bežijo, kot Matjaž Kovačič iz NKBM, eni sedijo, kot Raščan in Šrot, ampak posledice njihovih kupčij pri časopisih so ostale nesanirane. Ko bo ljudem, ki se profesionalno ukvarjajo z upravljanjem države, mogoče dopovedati, da so mediji za funkcioniranje sistema vsaj tako pomembni kot banke, bodo prisiljeni poskrbeti za sanacijo in sistemsko zaščito medijev, ker brez njih se vsak sistem izpridi in vsaka država zavozi. Kdor uničuje novinarstvo, pokopava državo, in od tega bomo vsi nasrkali. Mislim, da smo na dobri poti, da si izborimo drugačno prihodnost od take."

Upam.

"Zmeraj lahko računamo, da se v podtalju dogajajo procesi, ki zgoraj niso vidni. Lahko računamo, da bo sprememba. Zanjo je treba garati, ampak prišla bo, kot je še vedno. Drobni detajl, ki podpira moj optimizem, je, denimo, da je bil upokojeni novinar pravkar obsojen za besede oziroma za nestrpnost na twitterju. Nespoštovanje ljudi, zakonov, etike, morale najbolje razkrinka antisistemskega tipa. Taka obsodba se zdi morda drobna razpoka. Vendar kaže, da ni vse zacementirano."

Formalni okvir Retrovizorja je dnevniški oziroma avtobiografski. Najbrž niste pisali dnevnika za potrebe knjige, ampak ste to počeli tudi prej?

"Branko Maksimovič je v svojih spominjanjih v Večeru nedavno napisal: kakšna škoda, da si takrat nisem zapisoval! In sem bil strašno ponosen nase, ker jaz pa sem pisal zmeraj. To je nujno treba povedati mlajšim novinarjem. Ob blokcih ali folderjih, ki jih uporabljate za beleženje dogajanja za sprotna poročila in jih sproti tudi mečete proč, imejte še posebne. Ko jih gledaš za nazaj, ti pomagajo reflektirati dogajanje, ki ga z bližine niti ne moreš oceniti niti nimaš časa za to.

Ko pa omenjate avtobiografskost. Ena od pobud za pisanje knjige je bil tudi znameniti Moj boj Karla Oveja Knausgårda, knjigo mi je podaril prijatelj Igor Medjugorac. Zanimalo me je, zakaj je ta fenomen tako prodoren, in najbolj me je opogumila razlaga, da je naš čas tako fragmentiran, fluiden in kaotičen, da iz njega noben zgodovinar ne bo mogel sestaviti koherentne celote. Zato se bo zgodovina sestavljala iz koščkov in pomemben delež tega mozaika bodo osebne zgodovine. Ko pogledaš zadnjih recimo dvajset let, dobiš občutek, kot da so v tem času kraljevali sami plenilci, lopovi, stremuhi in prekupčevalci. Seveda so bili tudi ti, ampak ne samo ti. Naš čas sestavljajo tudi življenja ljudi, ki jih zgodovina običajno spregleda. Kot starša me mori vprašanje, kak svet mi zapuščamo otrokom. Naši stari straši so se morali za svobodnejši svet boriti z orožjem in naši starši so nam omogočili mir. To se mi zdi zdaleč največja vrednost. O Jugoslaviji lahko rečete, kar hočete, ampak v aktivni dobi naših staršev smo imeli mir. Naša generacija pa že več ni mogla zvoziti brez vojne. Bega me vprašanje, kakšen svet bom jaz predal svojim otrokom. Jim bom uspel zagotoviti okolje, v katerem bodo lahko svobodno razvijali svojo kreativnost? To je naša največja odgovornost. Tudi zato, da bi prišli do te ravni odgovornosti, se splača gledati v preteklost."

Ena od interpretaciji trenda avtobiografskosti pa pravi, da je to posledica izginjanja javne sfere in vere, da lahko spremenimo svet. Sebe odkrivamo oziroma "na sebi delamo" zato, ker je to še edino, na kar lahko vplivamo.

"Torej bomo spreminjali svet z avtobiografijami."

Ali bi napisali knjigo, če ne bi šli iz novinarstva?

"Saj nikoli nisem šel iz novinarstva."

Kako ne? A je torej nadaljevanje vašega ideala novinarstva ta knjiga ali Časopis za prijazen Maribor?

Zavedam se, da je za pisavo, ki je videti lahkotna, vedno trdo delo. Ampak res je videti, kot da ste zlahka prehajali, preskakovali, spletali niti in bi lahko na tak način še ničkolikokrat segali v preteklost in bi nastale nove, drugačne knjige. Že nastajajo?

"Mogoče res tako izpade, ampak v resnici je to izjemen napor. Po toliko letih pisanja tekstov vem samo to, da je čisto vsak tekst enako težko začeti. Ko pa začneš, ko vstopiš v proces, pa je neizmeren užitek, čeprav tudi fizični napor. Seveda že razmišljam tudi o tem, kako naj pišem zdaj. Veliko ljudi, ki jih omenjam, in veliko prostorov, ki jih opisujem, je umrlo ali zamrlo. Spremljal sem, kako lepo smo pisali o ljudeh, ki so umrli, pa jim tega nismo povedali za časa življenja, čeprav so si zaslužili, da bi to slišali. Včasih razmišljam, da bi rad napisal knjigo nekrologov za žive. Ne vem, kako bi lahko rekli temu z eno besedo. Vključevala bi pojme, kot so zdaj, živ, beseda. Ampak z začetkom seveda odlašam. Pri tej knjigi, ker gre za nelinearno pripoved, je bila najtežja naloga, kako spletati niti tako, da se držim z bralcem, da se ne izgubi in da se tudi jaz ne izgubim. Zato sem postavljal koordinatne točke, da sem lahko spremljal napredovanje od ene do druge. To so lahko datumi, lahko so pesmi, usode, zgradbe, vse pa so določena oporišča, ki pri pogledu nazaj omogočajo videti razvoj in sistem. A tudi to lahko vidiš šele za nazaj, v retrovizorju."

Ena od opornih točk, ponavljajoči se motiv, da ne rečem melodija, so muzika, rokenrol, jugorock in starejša slovenska popevka. Ob smrti Đorđeta Balaševića je nekdo rekel, da je odšel eden zadnjih, če ne zadnji človek, ki je povezoval nekaj generacij na tem nekoč skupnem prostoru. Se strinjate?

"Ja, se. Ljudje sčasoma izginjajo, ampak če imamo dokumente, kot je Balaševićeva muzika, dnevniške zapise, knjige in druge subjektivne zgodovine, bomo skupne prostore in povezane generacije laže ohranili. Razne stvari sem v knjigi omenjal, da bi nas spomnil, da imamo izkušnje, da vemo, da je lahko tudi drugače. Zdaj nas namreč režim vztrajno prepričuje, da ni alternative. Ni je, ker so razgradili sistem do te mere, da se zdi, kot da ni alternative nikjer. Vrednost spominjanja je, da vemo, da je nekoč bilo drugače in da bo že danes ali jutri lahko spet drugače. Spominjanje lahko pomaga, da potegneš iz preteklosti tisto, kar pomaga oblikovati jutrišnji dan, se pravi smisel."

Pomembno mesto ima v knjigi tudi mesto. Mariboru ne manjka dobrih pisnih spomenikov in mnoge "male mestne rapsodije" so izpisali novinarji. V Retrovizorju je precej gostiln in knjigarn, prostorov druženja in duha, od osemdesetih let do nedavnega, evidentirate še fenomen Poštne ulice in Salona uporabnih umetnosti, ki je vmes že postal izgubljena bitka. Po tem, ko ste knjigo napisali, smo dobili še novi Glavni trg in novo Koroško, z njo pa so dobili odpoved tudi nekateri neprofitni najemniki prostorov. Kafiči so prijetna stvar, ampak dobro mesto ni samo mesto kafičev, ne?

"Poštna ulica je unikaten, originalen mariborski proizvod. Kafiči so samo sredstvo. Poštno vidim kot eno od glavnih komunikacijskih žil mesta, kjer se srečujemo praktično vsi. Brez zveze bi se mi zdelo, če bi ob njej naredili še eno Mariahilfer Strasse z Gucciji in Benettoni. Imamo model, kako nekaj unikatnega spraviti v življenje, in po mojem bi bilo fino, če bi bila Koroška nekaj podobnega. Da bodo torej tam zasedli prostore mariborski unikati in se bo ponujalo lokalno znanje. V mariborskih šolah denimo nastajajo čudovite reči. V Parku mladih na Taboru ima lokal srednja šola za prehrano in živilstvo, kjer prodajajo odlične slaščice in sladoled. Reči, ki sem jih videl na lesarski šoli pred Limbušem, daleč presegajo domišljijo o tem, kaj vse je mogoče narediti iz lesa. Prihodnji frizerji stalno potrebujejo modele za vadbo. Skratka, če mesto poveže kreativne potenciale, bomo našli tudi rešitev. Po mojem je to tudi za razvajene turiste lahko zanimivo. Ne vem, kaj mislijo mestni odločevalci, vsekakor pa že imamo nekaj, kar funkcionira tako z vidika komunikacije kot biznisa. V knjigi citiram trenerja naših smučarjev, ki so ga vprašali, kakšna bo njegova strategija. Ko imaš šampiona, moraš paziti le, da ga ne oviraš, je rekel. Model Poštne je šampion. Samo komunikacijo je treba zagnati, omogočiti prostor, kjer se ljudje srečujejo. Ostalo se bo postavilo samo.

Mislim, da v Mariboru živimo dokaj kakovostno. V globalizaciji naj bi bilo tako ali tako vseeno, kje človek živi, ampak v resnici so razlike še vedno velikanske. Mnoge so v prid Ljubljani, a v Mariboru je stopnja kompetitivnosti nižja. In ker ni vpet v tak džumbus, omogoča Maribor boljši razmislek o tehtnih stvareh."

To je zanimivo nadaljevanje teze Marijana Krambergerja iz eseja Gosposka ulica. Lepo naštejete vse knjigarne v Gosposki ulici in tisto na vogalu Partizanske in Prešernove. Jaz imam s spominu še DZS-jevo v Tyrševi ulici. Čisto pa sem pozabila na trgovino v Ulici 10. oktobra, kjer je zdaj največja knjigarna, na Tanin, in sem vam hvaležna tudi za ta spomin.