Od uspešne referendumske kampanje za ohranitev slovenskih obal in vode je minilo slaba dva meseca. Kaj je tisto, kar vas v tem trenutku najbolj skrbi, ko pomislite na stanje demokracije v Sloveniji?
"Vidim, da nam na tem področju res nikoli ne bo zmanjkalo dela. Ko smo v Inštitutu 8. marec zaključili s kampanjo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, smo si obljubili, da vsaj pol leta ne bomo šli v nobeno večjo kampanjo. Potem nas je poklicala Alenka Kreč Bricelj iz organizacije Smetumet in nas prosila, da pomagamo pri izvedbi kampanje za zaščito naših obal in vode. Točka škodljivega zakona o vodah je bila simptomatična za našo družbo. Na tiho se sprejemajo zakoni, ki škodijo prebivalstvu, naravi, ki poglabljajo razlike med ljudmi. Civilna družba teče maraton, se poskuša nenehno odzivati na tovrstne poskuse oblastnikov. Demokracija je med ljudmi živa in verjamem, da lahko ne samo odpravi trenutne ekscese, ampak družbo tudi spremeni na bolje. Ne smemo se vrniti v 'normalnost', ki je povzročila stanje, v katerem smo trenutno."
Bi se strinjali, da je v celotni zgodbi dobro, kar je pokazal tudi referendum, da so se ljudje pripravljeni aktivirati, če vidijo, da gre za pomembne stvari?
"Referendumska kampanja je pokazala, da ljudi ne smemo podcenjevati in da so se pripravljeni, ne glede na to, koga volijo, od kod so in kakšno delo opravljajo, postaviti za tisto, kar se jim zdi pomembno. Naše vodilo, tako pri tej kot pri kampanji Samo ja pomeni ja, je bilo, da smo zelo transparentni z vsebino in odprti za sodelovanje. Ves čas smo z ljudmi delili vse informacije, jih vabili, da so aktivni del kampanje in da se sami odločajo. Sama sodim v generacijo, ki so jo v volilnih kampanjah skoraj vse stranke naslavljale kot mlado - podcenjujoče so predstavljale ukrepe, za katere so menile, da so nam všeč, da so kul. Tudi zato take kampanje niso imele učinka. Če pa v kampanji jasno poveš, da vsak glas, vsaka ura prostovoljnega dela šteje, da gre za vsebino in da se moramo skupaj truditi, se pokaže, da smo zelo aktivna, solidarna in strpna družba, ki je pripravljena za dosego teh ciljev narediti marsikaj."
"Vsak dan živimo posledice napačnih odločitev, ki so bile sprejete v tranziciji"
Kljub temu se zdi, da se politične stranke, tako tiste na oblasti kot v opoziciji, iz referendumske kampanje niso naučile nič. Še vedno se ukvarjajo z vprašanji, kdo bo sodeloval z Janezom Janšo in kdo ne, kdo je bil "pravi" osamosvojitelj, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni in kdo ne ...
"Sem otrok tranzicije, rojena leta 1993, večina članov Inštituta 8. marec je celo mlajša in nas stvari, ki jih omenjate, sploh ne zanimajo. Nimamo nobene nostalgije ne do Jugoslavije ne do obdobja osamosvajanja, saj takrat še nismo živeli, vsak dan pa živimo posledice napačnih odločitev, ki so bile sprejete v tranziciji. Zato je retorika, ki jo uporablja velik del, ne pa vse politične stranke, za nas preživeta. Taka retorika ni samo skregana z realnostjo in problemi ljudi, uporablja se zgolj zato, da bi ljudi razdvajali in delili z enim ciljem: oblast. Nas mlade zanima, kako bomo prišli do svojega stanovanja, kako nam ne bo treba za sobo plačevati 400 evrov najemnine, kako bomo prišli do redne službe in kako se bomo spet naučili, kaj so delavske pravice. Sama z redno službo sodim med redke privilegirane mlade, večina mojih sovrstnikov pa sploh ne ve, kaj sta to regres in bolniška. Zato mora biti nauk te referendumske zgodbe tudi to, da moramo kot skupnost od politikov zahtevati več. Oni so izvoljeni in plačani, da služijo nam, ljudstvu. Preprosto moramo zahtevati od njih, da se pri sprejemanju konkretnih odločitev postavijo na našo stran. Mi pa moramo poskrbeti, da imajo njihove odločitve posledice, da dobre poteze nagradimo in slabe politike zavrnemo z referendumi in ne nazadnje volitvami. Če se bo politika zavedala, da bodo njihove poteze deležne konkretne reakcije ljudi, in če se ljudje zavemo svoje moči in jo udejanjimo, bo prišlo do sprememb ..."
Je predvsem na mladih, da zahtevate drugačen odnos, drugačno politiko, ali je to dolžnost vseh?
"Vsi moramo zahtevati drugačno politiko, je pa prav, da se sliši tudi naš glas in da si vzamemo mesto, ki nam pripada. Po svetu so se pojavile številne pobude, ki so pokazale, kako pomembni so dejavni ljudje med 18. in 30. letom starosti; v ZDA so prav mladi začeli premikati diskurz o okolju, nasilju z orožjem, pomembnosti, da se ljudje, še zlasti pa mladi, udeležijo volitev. Pomembno je, da mladi vzpostavijo svoj glas in dokažejo, da je to, kar nam govorijo o naši neaktivnosti, laž in predsodek. Najlepša sodelovanja pa so medgeneracijska. Ko smo šteli overovljene podpise za razpis referenduma, smo ugotovili, da so podpise najpogosteje oddali mladi do 30 let in starejši nad 70 let. Babice in dedki so šli oddat svoj podpis skupaj z vnuki. In to je tisto sodelovanje, ki ga potrebujemo."
Je mogoče doseči spremembe v politiki, če ne pride tudi do menjav generacij v politiki?
"Najpomembnejša je menjava programov političnih strank oziroma zahteva po bolj socialnih in družbeno pravičnih ukrepih. Vsekakor pa potrebujemo tudi nove glave v politiki, a je vstop mladih v politiko otežen na več načinov. Stranke imajo svoje strankarske strukture, v katerih prevladuje logika, da ko nekomu pripade poslanski stolček, se z njega ne umakne in se je drugim v stranki zelo težko prebiti na izvoljivo mesto. Zelo malo strank tudi izpostavlja nove obraze, išče različne ljudi, ki bodo njihovi govorci. Med sedanjimi opozicijskimi strankami je v zadnjem mandatu to najbolj učinkovito delala LMŠ, a delovanja strank kažejo, da se mladi zelo težko prebijejo. Stranke, ki ne bi bila samo všečna muha enodnevnica, pa tudi ni mogoče tako lahko ustanoviti, kot se mogoče zdi. Sama sem bila zelo nejevoljna, ko so nas po referendumu ves čas spraševali, zakaj ne naredimo stranke. Zavedati se je treba, da parlamentarna politika deluje na način, da sili k ohranjanju statusa quo. Ko vstopiš v parlamentarno institucijo, ko postaneš poslanec za 3000 evrov neto plače, se hitro zgodi, da se začneš boriti za naslednji mandat, in zato potrebuješ zelo učinkovite mehanizme v stranki, ki te držijo pri tleh in preprečujejo sklepanje gnilih kompromisov. Zato je vzpostaviti stranko na način, da deluje, zelo težko in dolgotrajno delo. V Sloveniji ne potrebujemo instantnih, hitrih političnih projektov, ampak nekaj, kar bo zgrajeno na potrebah terena, jasnega in temeljitega vsebinskega koncepta. In to ni enostavno. Sama sem že bila v stranki, v Levici, ko se je ustanavljala, in sem se z vsemi temi težavami srečevala, trenutno pa ne vidim potrebe po ustvarjanju še enega političnega projekta."
Zakaj ste izstopili iz Levice?
"Ko smo začeli graditi Levico, sem bila študentka, stara 19 let, in verjela sem, da delamo nekaj drugačnega od dotedanjih političnih strank, in v marsičem smo. Vedno so me zanimali gibanja, ulica, teren in konkretne akcije. In tako sem na eni točki ugotovila, da je vizija, kaj bo Levica, nekaj drugega od tega, kar si sama želim, zato sem izstopila iz stranke. Še vedno pa imam dobre odnose z marsikom v stranki, dobro smo sodelovali tudi med zadnjo referendumsko kampanjo, podobno je tudi z drugimi opozicijskimi strankami. Stvari ne smemo poenostavljati, odnose s političnimi strankami potrebujemo, saj so njihovi poslanci na koncu tisti, ki pritisnejo tipko na glasovalni napravi. Z njimi je treba delati, pritiskati na njih in jim dati možnost, da delajo prave stvari. Ko jih delajo, to pripoznati in pohvaliti, in ko ne, grajati. Je pa res, da nekateri kolegi iz Levice veliko težje prebavijo mojo kritiko kot kolegi drugih strank. (Smeh.) Nikakor pa ne smemo politikov jemati kot nekaj več zgolj zato, ker so poslanci ali ministri."
Od ena do pet
1. Glede na številne aktivnosti, ki se jih lotevate hkrati, ste gotovo deloholik. Ste se tudi vi ujeli v zanko neoliberalizma, da si kaj vreden le, če delaš od jutra do pozne noči?
"Povsem sem se ujela v to miselnost. Težava je, da samo delam in se ne znam ustaviti. Kampanja za ohranitev naših obal in voda me je prvič prisilila, da po uspešnem zaključku dva tedna nisem delala nič ekstra, saj sem bila povsem izčrpana. In eden od sklepov, do katerih sem prišla, je, da je v tem sistemu lenoba, če si jo lahko privoščiš, revolucionarno dejanje. Vsi se moramo naučiti, da je včasih dovolj, da samo smo."
2. Kaj delate takrat, ko si privoščite kakšno uro oddiha?
"Berem in gledam neumne televizijske oddaje. V Inštitutu 8. marec smo skupaj pogledali resničnostni šov Sanjski moški, sama pa sem gledala tudi Karaoke bar in se ob njem zjokala, ker mi je bilo tako lepo, ko sem videla, koliko ljudem pomeni možnost nastopa na televiziji. Gledam torej precej trivialne oddaje, a nimam nobenih težav odkrito pokazati, katere so moje slabe razvade. Sem človek tako kot vsak drug."
3. V kratkem bomo imeli možnost brati vašo tretjo knjigo Pisma tebi. O čem ste pisali tokrat?
"To bo moja najbolj osebna knjiga do zdaj. Nastala je, ko sem obiskovala osnovne šole s svojo knjigo Pogumne punce in sem otroke spraševala o tem, kdaj nasveti in zapovedi odraslih niso bili resnični. Vsako pismo je tako odgovor na eno od teh življenjskih situacij. Knjiga je napisana z zelo osebne perspektive, bojim se reakcij ob njenem izidu, zato sem vesela, da bom takrat daleč stran v New Yorku."
4. Nekajkrat ste že poskusili opraviti izpit za avto. Boste tudi pri tem tako vztrajni, kot ste pri drugih stvareh, ki si jih zadaste?
(Glasen smeh.) "Mislim, da ne, ker mi vesolje sporoča, da bi bilo to nevarno tako zame kot za druge udeležence v prometu. Opravila sem že 90 ur vožnje, padla že sedemkrat in mislim, da me poznajo v vsaki avtošoli v Ljubljani. Vožnja mi res ne gre."
5. V časopisnih intervjujih velikokrat omenite babico in dedka po mamini strani, ki prihajata iz Maribora. Kakšno mesto ima štajerska prestolnica v vašem srcu?
"Maribor je zame najlepše mesto na svetu, simbolizira dom in varnost. Babi in dedi sta celo otroštvo prihajala trikrat na teden v Ljubljano, da sta bila z mano, in tudi zdaj skrbita zame. K njima hodim počivat, v Mariboru sem napisala diplomsko in magistrsko nalogo ter dve knjigi. Tam se res dobro počutim in nekoč si želim tudi živeti v Mariboru. Babi in dedi sta na neki način moj kompas. Ko smo zmagali na referendumu, me je dedi poklical in mi čestital. Dejal je, da je to velika zmaga, a me je obenem posvaril, naj nikar ne ustanavljam stranke, saj me bo doletela enaka usoda, kot je Mira Cerarja."
Ste mladi bistveno bolj razbremenjeni strahospoštovanja pred ljudmi, ki zgolj zaradi položaja, ki ga zasedajo, menijo, da so avtoritete?
"Na sploh je še veliko strahu pred lažnimi avtoritetami, sama pa sem bila vzgojena na način, da tistega, ki je navidezna avtoriteta, takoj veliko strožje presojam. Ljudje na funkcijah se morajo z dejanji dokazati, da pridobijo moje spoštovanje in zaupanje. Tudi v Inštitutu 8. marec se ne bojimo nikogar, ne kalkuliramo, ali se nam splača izraziti stališče ali ne. Hkrati pa damo možnost vsem in smo iskreno navdušeni, če nas podpre nekdo, za katerega nismo pričakovali, da bomo deležni njegove podpore. In to se mi zdi prava pot."
V polje krčenja pravic sodi tudi najnovejši predlog o kaznovanju ljudi, ki bi glasno in po mnenju politike na neprimeren način izražali svoje mnenje o nosilcih oblasti. Po drugi strani pa smo soočeni z vse bolj brutalno govorico vladajočih.
"Vedno, kadar nekdo kot predstavnik oblasti ali določene politične opcije žali, napada, diskreditira, uporablja prostaški jezik, je to problem, ker nesprejemljivo retoriko in komuniciranje normalizira in proizvaja konkretne materialne učinke. Tudi sama opažam, da sem v zadnjem letu deležna veliko bolj žaljivih zapisov in groženj na spletnih omrežjih kot v preteklosti. Žaljiv način komunikacije je nesprejemljiv, ne glede na to, ali gre za oblastnika ali protestnika. Pri vladnem zakonskem predlogu ne gre za nič dobronamernega, ampak gre zgolj za še eno sredstvo, preko katerega želijo utišati civilno družbo, protestnike, kritičen glas, medtem ko bodo sami lahko žalili naprej. V Inštitutu 8. marec sem že povedala, da če bo ta predlog sprejet, bo to naš naslednji referendum."
"Večina mojih sovrstnikov sploh ne ve, kaj sta to regres in bolniška"
Kam v polje (spolnega) nadlegovanja sodijo pripombe o histeričnih babah in odsluženih prostitutkah?
"Problem diskurza o histeriji je, da je veliko bolj ponotranjen in normaliziran v družbi, kot si priznamo. To se je jasno videlo pri naključnem srečanju Tee Jarc in Janeza Janše na Kredarici, ko so tudi predstavniki leve politične opcije pisali o Tei kot histerični, nihče pa se ni vprašal o vzrokih za njeno jezo in jezo protestnikov; poglabljanje neenakosti, korupcija, na osebnih interesih sestavljena vlada, ki vlada brez podpore ljudi. Tudi ta primer kaže, da so spolni stereotipi in šovinizmi ukoreninjeni v našo družbo, žensko veliko hitreje označimo za histerično ali prostitutko kot pa moškega. Če bi bil v dogodek namesto Tee vpleten moški, bi verjetno vsaj del levega političnega spektra govoril, da je bil ta pogumen, neustrašen in da je povedal predsedniku vlade, kar mu gre."
Obenem smo soočeni, kot ste nedavno opozorili tudi sami, da kot komentatorji dogajanj nastopajo le sivolasi moški. Redko dobijo priložnost mladi ali ženske. Zakaj?
"Res je. Zelo me moti, ko na TV politični komentatorji, stari okoli 60 let, opozarjajo, da mladi niso politično aktivni, istočasno pa zelo redko vidiš koga, ki je mlajši od 40 let in komentira politiko. Zavedam se, da sem sama ena redkih iz svoje generacije, ki to možnost ima, ljudi mojih let, ki imajo kaj povedati, predstaviti drugačen pogled, pa je veliko ... Treba jim je dati priliko in jih spodbujati. Enako velja za ženske, ki še težje dobijo priložnost izraziti svoja mnenja. Do njih smo tudi veliko bolj neprizanesljivi, ko jih analiziramo in ocenjujemo. Tudi meni se radar za neumnosti, ko jih poslušam, veliko hitreje odzove pri ženskah kot pri moških. Opažam pa tudi, da ko uspe ženska, medije takoj zanima njeno privatno življenje. Tudi pri meni je bilo tako, medtem ko Uroša Macerla nihče ni vprašal, kaj si njegova žena misli o kampanji."
Temeljno poslanstvo Inštituta 8. marec je boj proti vsaki obliki družbene neenakosti in podrejenosti. V Demokraciji, strankarskem časopisu SDS, pa so objavili seznam potencialno škodljivih, nevarnih organizacij, med katerimi ste navedeni tako vi kot inštitut, ki ga vodite. Kaj nevarnega počnete oziroma kaj nam prikrivate?
(Smeh.) "Nič ne skrivamo. Je pa res, da imamo v Inštitutu zelo jasen fokus, in ta je na vsebini, in ko nas neki nepravičen zakon razjezi, gremo do konca, naredimo vse, kar lahko, zato najbrž ogrožamo vse, ki želijo sprejemati ukrepe proti ljudem."
Je seznam mogoče razumeti kot nadaljevanje vladnega odnosa, ki nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s skrbjo za človekove pravice, razume kot nepotrebne?
"Ko sem dobila seznam na svoj elektronski naslov, sem se temu najprej smejala, češ, zdaj smo pa še nevarni. A prijatelji iz tujine, ki živijo v državah, kjer so demokratični postulati, milo rečeno, že močno načeti, kot denimo v Belorusiji, so me opozorili, da so ti seznami lahko zelo nevarni, če bi se razmere v državi zaostrile. Oblasti lahko služijo kot podlaga za policijske preiskave, aretacije, zaslišanja, čeprav v tem trenutku ta deluje kot butasto bizaren seznam. In s tega vidika je nastajanje takih seznamov strašljivo."
Kako pa osebno doživljate poskuse diskreditacij, verbalnih napadov?
"Nimam twitter računa, zaradi česar je veliko lažje. Sicer pa se držim nasveta nekdanjega predsednika Obame, katerega predavanje sem poslušala, ko sem bila lani del evropskega programa njegove fundacije. Dejal je, da sam nikoli ne bere spletnih komentarjev in novic o sebi, saj sam zase ve, kje je bil in kaj je delal, obkroža pa se z ljudmi, ki so kritični in mu povedo, kar mu gre. Določenih spletnih strani in časopisov tako sploh več ne berem. Se pa zavedam, da je prisotnost v medijih in na socialnih omrežjih še kako nujna, če želimo s svojimi idejami prodreti izven svojih mehurčkov, zato imamo v Inštitutu pravilo, da dajemo intervjuje vsem medijem, razen tistim, ki so skrajni in je njihova agenda jasno strankarska. S pridom uporabljamo tudi facebook in instagram."
V vašem delovanju vseskozi poudarjate pomen skupnosti. Splošna predstava o mladih danes je, da so nasploh večji individualisti, egoisti ...
"Nič ne moremo sami. Vsak zase lahko naredi malenkosti, resnično velike spremembe pa se lahko v družbi zgodijo samo, ko se povežemo. Med referendumsko kampanjo sem opazila grafit: 'Bodi kaplja, bodimo slap.' To povzema bistvo skupnega delovanja, ko se različni ljudje povežejo za skupno idejo. In ne nazadnje je tudi kampanja pokazala, da ne drži, da se mladi zanimamo le sami zase, da nas zanima le lasten uspeh in da ves čas visimo na telefonu. Telefone uporabljamo, a velikokrat za družbeno aktivacijo in mladi so pripravljeni vedno znova pomagati, in to z vseh koncev; naše letake so raznašali modne blogerke, Ula Furlan, pevec skupine Matter, študenti, upokojenci ..."
Od kod ta želja, motivacija, da se borite proti družbeni in spolni neenakosti, ali če vprašam nekoliko drugače, ime česa je Nika Kovač?
"Odvisno od dneva, sicer pa je zame Nika Kovač ime organiziranega kaosa, ki se trudi prebiti se iz dneva v dan in pri tem ravnati kar je mogoče pravilno. Si pa želim, da bi bilo ime Inštituta 8. marec v družbi sinonim za skupnost, ki pazi na to, kaj se dogaja, in se odzove, ko je to potrebno. Želim si, da nam ljudje zaupajo in so pripravljeni z nami sodelovati. To je tisto, kar šteje največ. Tudi zato je moja skrivnost v skrivnosti kolektiva. V Inštitutu nas je dvanajst in vsi delamo vse, kdaj kdo zmore več, kdaj manj. Skupne so nam iste vrednote in jezni smo na iste stvari, ščitimo drug drugega in si obenem dajemo motivacijo. Fokusirani smo na konkretno delovanje, naši sestanki nikoli ne trajajo dlje od 45 minut, nikoli ne delamo velikih analiz po opravljenih projektih. Sproti si vse povemo, in ko se naredi napaka, nikoli tega ne obsojamo, temveč poskušamo izvleči iz tega kaj dobrega. Na ta način naredimo veliko."
Kako dolgo pa je mogoče delati na etični pogon, saj se na razpise države zaradi ohranjanja videza nevtralnosti ne prijavljate?
"Na državne razpise se tudi naprej ne bomo prijavljali, saj ne želimo biti sužnji katerekoli oblasti. Je pa ta referendum pokazal, da se bomo morali prijavljati na druge razpise in iskati vire financiranja, saj nas je kampanja, ki je trajala skoraj dva meseca, kot kolektiv izčrpala, bili smo zelo utrujeni, saj smo spali tudi samo po štiri ure na dan. Ta izkušnja je izkristalizirala, da če se zavzemamo za dostojno delo in družbeno pravičnost, ne moremo v nedogled izčrpavati svojega kolektiva. Moj cilj je, da zagotovim dovolj sredstev, da bo vsak za svoje delo dobival vsaj simbolen honorar, ki bo omogočal nekaj stabilnosti v tem prekarnem svetu."
Sami, potem ko ste bili pred dvema tednoma izbrani med 60 voditeljev prihodnosti v okviru Obamove fundacije, ostajate skrivnostni o nadaljnji poti. Zakaj?
"Skrivnostna sem že od maja, ko sem se pogodbeno zavezala, da do 7. septembra ne morem povedati več kot to, da grem študijsko v New York. Obenem sem se zavezala tudi, da v tem času ne bom kandidirala za nobeno javno funkcijo. Se pa zagotovo vračam v Slovenijo po 31. maju 2022."
Koga pa sami vidite v Sloveniji kot obraze prihodnosti?
"Kot ključni obraz prihodnosti vidim civilno družbo, ki se je zbudila in ki bo zahtevala od ljudi v suknjičih drugačno delovanje in ki bo to delala ne glede na barvo oblasti. Politično pa me bo prepričala stranka, ki bo imela progresivni program za ljudi, ne bo ves čas izpostavljala enih in istih obrazov in gradila kulta osebnosti enega vodje ter bo ne nazadnje delala to, kar govori."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
