(INTERVJU) Psihologinja, Vita Poštuvan, raziskovalka samomorov: "Kadar se kak primer samomora zgodi na šoli ali v okolici, je zelo velika verjetnost, da bo zgodil vsaj še en poskus."

Psihologinja dr. Vita Poštuvan je ena vodilnih raziskovalk samomora pri nas. Na Univerzi na Primorskem je namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora in vodi klinično-raziskovalno delo, na primorski univerzi predava, prav tako na mariborski. Slovenijo predstavlja pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora, v okviru katere vodi posebno interesno skupino za žalovanje in postvencijo. Pred dnevi je prejela Zoisovo priznanje za posebne znanstvene dosežke na področju suicidologije in duševnega zdravja, saj izsledki njenih raziskav pomembno prispevajo k razvoju znanosti in stroke v Sloveniji in tujini, so zapisali v obrazložitvi.

Znanstveno in klinično ukvarjanje s samomorom je, psihološko gledano, najbrž zelo zahtevno?

"Ko nas je študente psihologije profesor Andrej Marušič povabil k ustvarjanju preventivnih programov in k sodelovanju pri raziskovalnih projektih, sem rekla, da bi sodelovala samo pri preventivi. Drugo - od žalovanja svojcev, do dela z ljudmi, ki so v stiski - se mi je zdelo tako težko, da nisem vedela, ali bi to zmogla. Zdaj pa se ukvarjam z najtežjimi, najbolj zahtevnimi vidiki samomorilnosti, svetujem tistim, ki so v stiski, delam z žalujočimi, tudi v najtežjih situacijah, ko denimo starši izgubijo otroke. Sčasoma se navadiš in svoje delo tudi osmisliš. Podobno kot pri posttravmatski rasti - če ni dovolj trpljenja, tudi ni dovolj osmišljanja in rasti."

Slovenski center za raziskovanje samomora deluje že dobro desetletje in se je v tem času zelo razširil.

"Res je zrasel. Po smrti dr. Marušiča je ostala vrsta nedokončanih idej in projektov. S profesorjem Diegom De Leom sva dala pobudo za center, hkrati smo začeli druge Marušičeve projekte, kot je preprečevanje samomorilnega vedenja med mladimi, in jih izvajamo še danes. Z različnim obsegom, z različnim financiranjem. Na začetku nam je ministrstvo za zdravje dalo nekaj tisoč evrov, kar je bilo res minimalno, a smo vseeno nadaljevali. Zdaj dobimo nekaj več in zato tudi zmoremo biti vsak teden na nekaj šolah, kjer izvajamo preventivne programe. Tudi ko se samomor zgodi, smo hitro na šoli, zelo smo odzivni, takim dogodkom damo tudi prednost pred raziskovalnim in pedagoškim delom. Ob delu na šolah delamo raziskovalno z obema pedopsihiatričnima ambulantama, kjer preučujemo, kateri so dobri načini ocenjevanja samomorilnega vedenja med mladostniki. Ob različnih raziskovalnih projektih opravljamo psihološke intervencije v kriznih situacijah, prve psihološke pomoči in svetovalno delo."

In rezultati so tu. Število samomorov pri nas se zmanjšuje. Kam v Evropi sodimo?

"V primerjavi s sedemdesetimi, osemdesetimi, ko je bilo od 600 do 700 samomorov na leto, so številke boljše, danes jih je okrog 300 ali 400. Upad je pomemben, saj je toliko več ljudi preživelo. Podobne trende upada zaznavajo tudi v zahodni Evropi. Ne moremo reči, da je samo nam uspelo. Ni pa povsod tako. V ZDA, kljub temu da veliko vlagajo v preventivo, število samomorov še vedno narašča. Številke nihajo tudi pri nas, smo pa še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem. Samomorilno vedenje je širok pojem - smrti zaradi samomora so se res zmanjšale, posledično sklepamo, da tudi število poskusov, zelo težko pa vidimo, kakšen je premik na ravni misli o samomoru. Tudi ta razpon je lahko zelo velik, od 15 do 30 ali celo 40 odstotkov ljudi lahko ta trenutek razmišlja o samomoru. Veliko ljudi reče, da so imeli situacijo v življenju, ko res niso vedeli, kako naprej. Ni nujno, da so bili vsi tudi samomorilno ogroženi, v težkih življenjskih situacijah se pa vsi lahko znajdemo."

V Evropi smo bili nekdaj na vrhu lestvic skupaj s Finci.

"Podobno kot Finci smo malo zdrsnili po lestvici navzdol, najbolj problematične so vzhodnoevropske države, baltske in tiste, ki mejijo na Rusijo. Še vedno pa smo med tistimi bolj ogroženimi tudi v evropskem merilu. Pa tudi znotraj našega malega prostora imamo izrazito regijsko raznolikost. Vzhod države je bolj ogrožen, zahod manj."

Zakaj? Vpliv socialno-ekonomskega statusa?

"Tudi po drugih dejavnikih zdravja je vzhod nekoliko slabši. Hkrati ne moremo mimo tega, da samomor nima meja. Kar se dogaja v sosednjih državah, denimo na Madžarskem, Hrvaškem, se zrcali tudi v naših statistikah. Ko sem delala na Dunaju, sem ugotavljala, kako podobni so samomorilni količniki po skupnih dolinah pri nas in v Avstriji, imeli smo podobne temne lise. Socialno-ekonomski status je gotovo eden od razlogov, potem pa so tu še stališča do samomora, kaj se dogaja v lokalnih skupnostih, koliko je na voljo strokovne pomoči, koliko je zlorabe alkohola. To so neki grobi dejavniki, ne moremo pa povsem posploševati."

Kako pa je epidemija koronavirusa vplivala na samomorilnost?

"Za leto 2020 so številke za laično javnost mogoče malo presenetljive. Število samomorov je takrat rahlo upadlo. Pa se je v medijih veliko govorilo, da bo naraslo, ker število stisk narašča. Dnevno smo bili obkroženi s takimi temami. Iz zgodovine suicidologije pa vemo, da ljudje v kriznih dogodkih in ob večjih nevarnostih, ki nas ogrožajo od zunaj, zberejo svoje moči, se angažirajo, se povežejo, kar je zelo pomemben varovalni dejavnik. Lani pomladi je veliko ljudi reklo, da imajo čas zase, za stvari, ki jih imajo radi, za druge ljudi. Življenje se je malo ustavilo. Hkrati so bile ekonomske kompenzacije odločevalcev očitno ustrezne in ni bilo tako velikih stisk. Statistik za leto 2021 še nimamo, me pa predvsem skrbi prihajajoča pomlad. Zdaj namreč opažamo neko pandemsko utrujenost. Vsi že imamo dovolj te situacije, ne le ukrepov, želimo si normalizacije, malo nam upadajo tudi notranje moči. Zato je vprašanje, kaj se bo dogajalo. Pomlad je tudi čas, ko je samomorov več."

Pri nas več samomorov storijo moški, več jih je med starejšimi, niža pa se starostna meja med mladimi. Se socialna slika samomorov še kako spreminja?

"Slika se ni dosti spremenila. Največ umrlih za samomorom še vedno predstavljajo moški med 45. in 60. letom starosti, v relativnem količniku pa so najvišje moški nad 80. letom, saj je ta skupina moških toliko manjša. Pri starostnikih številke tudi ne upadajo, še vedno smo med najbolj ogroženimi državami na svetu. Zdaj vodimo dva projekta, ki se dotikata tudi starostnikov. Je pa včasih zelo težko priti do njih. Med mlade v šolsko okolje vstopimo lažje kot med starostnike, ki nimajo tako enotnega sistema. Pri mladih, pravzaprav otrocih, pa vidimo, da je starostna meja nekoliko nižja, kot je bila v preteklosti, ni redko, da samomor storijo 13-letniki. Tudi tu smo nekoliko nad povprečjem, se pa starostna meja povsod niža."

Zakaj?

"Ena od možnih razlag je dogajanje v medijih, tudi popularnih in socialnih, na družbenih omrežjih. 13 razlogov, zakaj je knjiga in serija, ki je bila zelo popularna pred nekaj leti. Ko je bila izdana, se je za samomorilno vedenje med najbolj ranljivimi, v skupini od deset do 15 let, povečalo za skoraj tretjino. Že mesec dni pred izidom so se pokazali prvi znaki povečevanja samomorilnega vedenja med mladostniki v ZDA. Včasih se zdi, da ni nič kaj takega, a v resnici se je zelo jasno pokazalo, da ima vpliv, kaj mladostniki gledajo, katere teme jih naslavljajo. Kadar se kak primer samomora zgodi na šoli ali v okolici, je zelo velika verjetnost, da bo zgodil vsaj še en poskus. Pri mladih je učinek posnemanja, Wertherjev učinek, zelo močan. Pred časom smo delali postvencijo po poskusu samomora na treh različnih šolah in smo se spraševali, ali so mladi vedeli drug za drugega. Ugotovili smo, da so imeli vsi trije neke skupne hobije, enako ozadje. Tudi če se niso poznali, so vedeli, kaj in kako se je zgodilo, in je bil učinek posnemanja močan."

Pričakovali bi, da bi poskus samomora ali samomor druge prej prestrašil in odvrnil od dejanja.

"Wertherjev učinek, poimenovan po Goethejevi knjigi, so prvič zabeležili, ko so ljudje s podobno nesrečno ljubezensko zgodbo kot glavni junak knjige, napravili samomor z enako metodo, na isti način. Velikokrat gre za poistovetenje s človekom, ki je umrl, za razmišljanje, da lahko na enak način rešimo svojo stisko. Nekateri si želijo pozornosti, ki jo je dobil umrli, in si tudi sami želijo prepoznave svoje stiske. V 70-ih so ugotavljali, da če je na prvih straneh časopisa članek o samomoru, število samomorov eksponentno narašča, učinek je po treh, štirih dneh najvišji in po dveh tednih izgine. V Nemčiji je nogometaš Robert Enke umrl zaradi samomora s skokom pred vlak in še nekaj let je bil odstotek takih dogodkov višji. Ni šlo le za par tednov, četudi so mediji zelo korektno poročali o tem. Očitno je bila identifikacija z nogometašem zelo močna."

Poročanje o samomoru je torej lahko tudi ogrožajoč dejavnik tveganja. Kateri so še?

"Vedno gre za preplet dejavnikov, na ravni posameznika, medosebnih odnosov, skupnosti in družbe. Najbolj ogrožajoče je, če je nekdo v preteklosti že poskušal narediti samomor. Duševne bolezni, zloraba alkohola, občutek brezupa, ujetosti, osebnostne značilnosti, kot so impulzivnost, agresivnost, negativna nastrojenost, genske in biološke predispozicije, občutek osamljenosti, več konfliktov v medosebnih odnosih - vse to so ogrožajoči dejavniki. Na družbeni ravni so to permisivna in odobravajoča stališča do samomora. Ključna je tudi dostopnost do metod. Študije so pokazale, da se je število samomorov, ko se je neka metoda omejila, zmanjšalo. Ko so denimo na nevarne mostove namestili zaščitne ograje ali ko so v škatlicah zdravil zmanjšali število tablet, da jih ni bilo dovolj za smrtno dozo. Pri nas večina ljudi umre zaradi obešenja, kjer imamo malo manevrskega prostora za preprečitev. Kar nekaj je bilo pobud gasilcev v njihovih lokalnih okoljih, tudi mi smo jih podprli, da bi na visoke mostove nastavili mreže ali podobne zaščite. Kolikor vem, še nobenemu ni uspelo. Lokalne oblasti je včasih zelo težko prepričati, ker so denimo navajeni nekega pogleda na most. V tujini so mostovi bolj zaščiteni, opremljeni s tablami, kam poklicati v stiski. Pri nas tega ni, kljub velikemu javnozdravstvenemu problemu. Kot da se vsi malo bojimo, da bo, če bomo to naredili ali napisali, kaj narobe."

Ko omenjate možne rešitve, bi se dalo še kaj storiti na državnem nivoju?

"Leta 2018 je bila sprejeta resolucija o duševnem zdravju, kjer je en del namenjen preprečevanju samomorilnega vedenja in tam je kar dobro popisano, kaj bi bilo treba početi. Sama menim, da bi bilo bolje, če bi imeli ločen dokument, nacionalni načrt preprečevanja samomora. Potem bi bilo vprašanje samomora bolj naslovljeno in ne obravnavano zgolj v smislu duševnega zdravja. To je namreč družbeni problem, ki vključuje tudi sektorje zunaj zdravstva. Na Japonskem so recimo prvi na svetu preprečevanje samomora kar uzakonili. Želim si, da bi pri nas v kratkem imeli nove smernice za odgovorno medijsko poročanje in smernice za širše socialne medije, da bi malo več delali na tem področju, ter kak premik pri preventivnih programih za ranljive skupine."

Prej ste omenili ogrožajoče dejavnike. Kaj pa varovalni?

"Zanimivo, da tudi v psihologiji pogosto bolje vemo, kaj ni okej, kot kaj je v redu. Kadar dejavnikov tveganja ni, je to že preventiva. A varovalni dejavniki niso le odsotnost ogrožajočih. Med bolj pomembnimi so medosebni odnosi in to, da nimamo občutka osamljenosti. Da imamo občutek povezanosti z nekom, da je ta vez bolj močna in da ljudem lahko zaupamo svoje težave, ne da bi imeli občutek, da jih bomo s tem obremenili. Pomemben dejavnik je tudi osebnostna čvrstost in odpornost do problemov. Da znamo na težave pogledati z različnih vidikov, da jih konstruktivno rešujemo, da ne zapademo v začarani krog, ko nam reševanje stiske na nekonstruktiven način povzroča dodatno stisko."

V šolah ob množici različnih predmetov dobimo zelo malo tovrstnih veščin, ki so pomembne za spoprijemanje z življenjem, ravnanje v odnosih. Bi potrebovali kak predmet psihološkega opolnomočenja?

"Tega si zelo želimo. Skupaj z NIJZ smo že dajali pobude, da bi se v kurikul vpletli predmeti reševanja problemov, življenjskih spretnosti, opolnomočenj na področju duševnega zdravja. V tujini že obstajajo in imajo pozitivne izkušnje, so učinkoviti. Mladi dobijo možnost, da izstopajo iz ozkih vzorcev, ki se jih naučimo od staršev od družine in jih težko presegamo, če ne delamo dosti na sebi. Naši preventivni programi so usmerjeni v to, kako pomagati sebi v stiski, pa tudi, kako pomagati prijatelju. V 80 odstotkih mladostniki, tudi če so samomorilno ogroženi, zaupajo svojemu najboljšemu prijatelju, ki mu seveda rečejo, da tega ne sme povedati naprej. Če nastopi smrt, je v takem primeru res zelo težko za prijatelja, ker ostaja z občutkom krivde, premlevanjem, ali bi moral kaj narediti."

Ko govorimo o samomorih, se redkeje pogovarjamo o svojcih, družini, prijateljih umrlih in njihovi bolečini.

"Osebi, ki naredi samomor, se včasih zdi, da s tem reši svoje težave. A bolečina se razlije na vse druge. Ti nosijo neko drugo, a zelo hudo bolečino. Dostikrat se okolica kar malo ustraši, ljudje pogosto ne vedo, kaj bi rekli, in se raje umaknejo, to pa svojce po samomoru najbolj boli. Že tako imajo konglomerat občutij, breme, bolečino, žalost, krivdo zaradi smrti, občutek, da bi bilo drugače, če bi oseba umrla druge smrti. Zelo pomembno je, kako je po samomoru med sabo povezana najožja družina in kako bodo vsi drugi žalovali, tudi širša skupnost, kot so oddaljeni prijatelji, sosedje, znanci, sodelavci. Pomembni so tudi sistemi pomoči, koliko imamo podpornih skupin. Pri nas imamo glede na to, koliko imamo samomorov, takih podpornih skupin malo. V naslednjih mesecih želimo pripraviti spletno podporno skupino za žalujoče po nenadni smrti."

Ste tudi del državne psihološke enote pri upravi za zaščito in reševanje. Komu vse svetujete?

"Po večjih stresnih dogodkih reševalcem, gasilcem, jamarjem, kinologom, gorskim reševalcem … Hkrati naj bi bili poklicani v velike nesreče, kjer je več kot dvanajst žrtev, kot sta bila denimo balonarska nesreča pred leti in verižno trčenje na primorski avtocesti. Psihologi v naši enoti smo na voljo za razbremenilne pogovore po takih nesrečah, samomoru, oživljanju ali smrti otroka, v drugih težkih okoliščinah, kot je recimo kak požar, ko gasilci niso vedeli, kje hodijo, in so ugotovili, da so stopili na truplo. Kljub temu, da so navajeni na svoj posel, jih lahko take situacije zelo obremenijo."

Eden od nasvetov, ki jih dajete, je, naj žrtev ne pogledajo v oči.

"Res je, saj takrat slika ostane bolj živa in se jim lahko pogosto vrača v misli. V teoriji je to dobrodošel nasvet, v praksi pa gasilci velikokrat povedo, da niso mogli, da ne bi pogledali. Sploh takrat, kadar rešujejo svoje znance, v lokalnih skupnostih prijatelje, bližnje osebe, sogasilce."

Ali kot terapevtka opažate, da je stigma poiskati psihološko pomoč že manjša kot nekdaj?

"V študentski svetovalnici delam že 13 let in prva leta je pomoč poiskalo le nekaj študentov, zdaj jih veliko veliko več. V teh generacijah se verjetno najbolj poznajo spremembe v družbi in iskanje pomoči ni več stigma. Včasih pridejo zaradi vsakodnevnih težav, če jim pri študiju ne gre in potrebujejo boljše učne strategije. Zelo veliko jih prihaja s tesnobami, ki jih včasih kar zanemarjamo. Veliko se ukvarjamo z depresijo, s tesnobami pa manj, ampak slednje so v zadnjih letih v kliničnem delu v porastu, vsaj pri nas. Da je poiskati pomoč bolj sprejemljivo, vidim tudi pri gasilcih. Včasih mi povedo, da so mlajši bolj odprti za to, 'Saj veste, oni starejši pa tako mislijo, da ne rabijo', mi včasih rečejo. Ampak sem imela na razbremenilnem pogovoru tudi gasilca nekaj mesecev pred upokojitvijo, ki je rekel, da je mislil, da psihologa ne bo nikoli potreboval, a da je zdaj vesel, da je tu. Je pa mlajšim res bolj naravno obiskati svetovalca. Pomembna je tudi pismenost o duševnem zdravju, povezuje pa se tudi s tem, ali živiš v mestnem ali v vaškem okolju. Mestno okolje manj stigmatizira pa tudi lažje se izgubiš v množici in nihče ne ve, da si šel po pomoč."

Bi lahko na podlagi vseh svojih izkušenj orisali duševno sliko slovenske družbe?

"Nehvaležno je dajati posplošene ocene, so tudi precej neznanstvene, čeprav jih ljudje radi berejo. Lahko rečem le, da bi se pri nas dalo več delati na zdravi prijaznosti eden do drugega in zdravi asertivnosti. Ali smo taki, da hočemo vse takoj, ali pa se zelo umikamo in ne upamo zase zahtevati nič. Nekateri drugi narodi lažje povedo svoje želje, so bolj direktni, za povedanim stojijo, ni jim treba biti toliko pasivno agresivni."

Prazniki pogosto poleg vsega lepega prinašajo stiske in stres. Kako lahko vsak posameznik poskrbi za svoje duševno zdravje in prebrodi tudi kakšno stisko?

"Moramo se naučiti biti predvsem zelo prijazni do sebe. Mogoče to pomeni, da si vzamemo čas zase, da poskrbimo zase, da nismo preveč kritični. V programih čuječnosti velikokrat usmerjamo ljudi, da živijo tukaj in danes. Kaj se bo zgodilo, sekiranje za naprej, nam ne bo prineslo kaj veliko. Lahko načrtujemo, razmislimo, kako bo, a živeti v strahu nam ne koristi, tako kot nam ne koristi, da se obtožujemo za stvari, ki so se zgodile. Velikokrat je pomembna tudi modrost, da sprejmemo tisto, kar se ne da spremeniti in da s tem živimo, da smo pomirjeni tudi z odločitvami, ki morda niso bile najboljše v življenju. To je notranja moč, zrelost, fleksibilnost, ki nam pomaga v težkih situacijah, da ohranjamo zdravo držo do sebe. Pa to, da imamo dobre, iskrene odnose, kjer si lahko med sabo zaupamo. Trdno medosebno zaupanje je zelo pomemben dejavnik, da bomo zvozili tudi težke čase. In ko ti pridejo, si dovolimo, da bolečino začutimo, potem se soočimo z dejstvi in težave rešujmo čim bolj konstruktivno, da lahko na koncu presežemo situacijo. Včasih po kakem dogodku potem rečemo, da zaradi njega boljše razumemo drugega, smo boljši človek, da nam novo perspektivo, postanejo nam pomembne druge vrednote kot prej, ko smo morda samo drveli skozi življenje. Vse to je pomembno."