Petra Vidali
V času pandemije so begunci izginili iz javne zavesti. Ampak najbrž jih ni nič manj, kot jih je bilo pred pandemijo, ne?
"Begunci oziroma migranti, kakorkoli jih imenujemo - čeprav je med tema pojmoma pomembna razlika, pa se z njo nihče posebej ne ukvarja, še najmanj politika in drugi poklicani -, so kronični problem. Ljudje imamo dokaj dober kratkoročni spomin in zelo slabega dolgoročnega, zato se sproti pozablja, koliko let se Evropa s tem problemom dejansko ukvarja. Ves čas nam politiki in mediji predstavljajo situacijo, ki kakor da je nova in terja neke akutne, hitre rešitve, ki so ena slabša od druge, dolgoročnega programa pa zlepa ni na vidiku. Priseljevanje v Evropo preko takšnih in drugačnih na pol legalnih ali ilegalnih poti poteka v povečanem obsegu že dobrih 20 let in vsako leto govorimo o več deset tisočih ljudeh. Za osvežitev spomina predlagam ogled filma Damjana Kozoleta Rezervni deli iz leta 2003; človek ne more verjeti, kako aktualen je tudi danes. Ampak v tej kroničnosti verjetno leži tudi vzrok, da se na begunce pozablja. Kot na kronično bolečino, recimo, pač se telo nanjo nekako navadi. Seveda se vsakič, ko se kaj pretresljivega ali bizarnega pripeti, nekoliko zdrznemo, potem pa spet hitro nadaljujemo s svojimi opravki, ker smo se neukrepanja in stihijskega odnosa nekako priučili. Tudi če slučajno nekdo najde 40 zadušenih, zamrznjenih ali do smrti sestradanih duš v kakšnem kontejnerju, v tovornem vagonu, cisterni ali hladilniku za zaklane mesnine, pač skomignemo z rameni ali zamenjamo TV-kanal."
Prav pred epidemijo se je začelo govoriti o novem, tako imenovanem drugem valu, ki je pred vrati, potem pa je tudi to potihnilo ...
"Pandemija je dodobra razgalila slabosti posameznikov, a obenem prednosti družbe kot celostnega organizma. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako so se določeni relativno čvrsti karakterji dobesedno sesedali pod težo morebitne grožnje okužbe, smrti, katastrofe. Po drugi strani pa je občutek skupnosti bil močnejši kot kadarkoli. Ljudje so stopili skupaj, nabavljalo se je opremo, maske, respiratorje, postavljale so se poljske in vojaške bolnice. Tu se, recimo, ne strinjam z obtožbami zoper vlado, da so kar vsi počez naklepno goljufali narod in kupovali slabo robo le zato, da si polnijo žepe. Z delovnega mesta zdravnika sem lahko opazoval vse dogajanje in lahko povem, da je dejansko vladala gromozanska panika zaradi pomanjkanja opreme in je zato vsak kos štel ne glede na to, od kod je in koliko stane. V bolnicah smo šteli respiratorje kot zlata jajca in se obenem pripravljali, da bomo ljudi predihavali z golimi rokami, če bo treba. Seveda so se ob tem gotovo v stiski kupovali nepreverjeni, slabo izdelani artikli, a biti general po bitki, kot so to zdaj nekateri mediji in posamezniki, pa čeprav niso niti od daleč videli bolnika, okuženega s koronavirusom, je kratko malo neumno.
Kar se tiče migrantov, pa je pandemija pokazala, da očitno le niso tako velik problem, kot so grozile določene politične opcije in njim naklonjeni deli javnosti. Seveda pa je vse odvisno tudi od samih migrantskih prevoznih kanalov in združb. Možno je, da so tudi ti v času zaprtja mej uvedli svoje - če se malo pošalim - karantenske postopke in da je priliv dejansko bil manjši. Tudi ljudje se verjetno niso odločali za pot v tako negotovih razmerah."
Prav nič ne vemo o tem, kako so se pred novim koronavirusom obranila begunska taborišča na primer. So imela srečo, da okužb sploh ni bilo, ali so jih zajezila? Navsezadnje nam podobe iz obeh Amerik govorijo prav o tem, da virus masovno ubija tiste, ki živijo na cesti ali v taboriščnih razmerah.
Za migrante nihče ne ve, koliko jih je trenutno na poti, koliko jih umre, koliko jih izgine
S ponosom lahko rečem, da se v žilah naše zdravniške ekipe pretakajo ob slovenski še srbska, makedonska, libanonska, hrvaška, italijanska, judovska, madžarska, albanska in palestinska kri
Mislimo, da je politika vse, da je država vse. Pa ni. V katerem resnem poklicu pa se uradno komunicira preko twitterja ali facebooka?
1 do 5
Kako je pandemija spremenila delovni vsakdan kardiologa in predstojnika oddelka za kardiologijo in angiologijo?
"Veliko težav smo imeli s sprotnim vsakodnevnim prilagajanjem na situacijo. Pripravljeni smo bili na najslabše, po italijanskem scenariju. Zaradi formiranja celotnih novih oddelkov smo izgubili precej kadra, ki se je požrtvovalno ukvarjal s covid pacienti in tistimi, pri katerih je obstajal sum. Nekateri so morali biti v karanteni zaradi potencialnega tveganja okužbe. Obenem smo veliko improvizirali, ob vdoru covida v oddelek intenzivne terapije smo čez noč vzpostavili nadomestni intenzivni oddelek pri nas na kardiologiji, dokler obdobje karantene ni minilo."
Se pridružujete čestitkam za dobro in hitro ukrepanje ob pandemiji?
"Predvsem pa bi rad čestital vsem zaposlenim, ki so delali s covid bolniki, se potili v skafandrih in si gulili obraze z maskami, zaščitnimi očali, čeladami in ves čas tvegali morebitno okužbo. Oni so bili najzaslužnejši, da smo imeli dober izkupiček zdravljenja. Na tem mestu bi rad tudi čestital županu, da je res hitro reagiral in nam z zaprtjem javnega življenja v mestu gotovo prihranil precej dela, truda in sredstev, obenem pa rešil marsikatero življenje. Obenem menim, da je tudi vodstvo UKC reagiralo dobro, res pa smo tudi imeli srečo, da do italijanskega scenarija ni prišlo."
Ali se vam zdi "razpustitev" pandemije problematična? Se bojite drugega vala?
"Gledam nekako optimistično, a v pričakovanju novega vala. Res pa je, da ne moremo ugonobiti družbe samo zaradi strahu pred nečim. Maske in razkužila, umivanje rok, vse to pomaga. Tudi drugih okužb je na ta račun manj. Težko pa je biti pameten, tukaj je preveč dejavnikov, ki lahko čez noč spremenijo zadevo. Upajmo, da bomo vsaj počitnice prestali kolikor toliko mirno in brez zapletov."
Ali bo kaj ostalo od upočasnjenega, nepotrošniškega življenja, ki ga je prinesla pandemija?
"Mogoče se bodo navade potrošnikov spremenile, čeprav trg te vedno najde, če ne drugje, pa doma, preko mobilnih aplikacij in podobno. Upam, da bo bolj zaživel trg s knjigami; na tem področju se potrošnje ne bojimo, prej nasprotno."
Predstavljam si, da po takšnem projektu tudi tisti avtorji, ki jim je pisanje edini poklic, potrebujejo pavzo.
"Nema odmora, dok traje obnova, so rekli v starih časih. Pišem naprej. Tokrat o Mariboru v začetku devetdesetih let. O času naše, moje mladosti, ko se je rojevala nova država in je nekako umiralo naše mesto, vsaj v gospodarskem smislu. Pa o MKC, Tildosu, Satchmu, teh kultnih točkah, okoli katerih se je takrat vrtelo naše življenje, o glasbi, tudi o drogah, kriminalu. Pa z dosti glasbe seveda, ki nam je takrat pomenila vse. Upam, da bo naslednje leto zunaj. Bomo videli."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
