Iz mrtvice v reko

Tem bolj se ministrstvo za okolje trudi potopiti debato o referendumu za pitno vodo v globočine tehnikalij o mehanizmih pridobivanja denarja za urejanje vodotokov pa prepričevanj, kako bo direkcija le odgovorna za delo, ki ga že tako opravlja, čim bolj zavija v meandre že tako zapletene slovenske okoljske zakonodaje - bolj narašča voda s precej bolj bistrim sporočilom - naredili bomo vse, da ostanejo naše vode čiste in nedotaknjene. In za to potrebujemo demokracijo in za demokracijo potrebujemo aktivno javnost in, da, aktivna javnost potrebuje nevladne organizacije.

Tok je jasen in reka narašča, koalicija, ki podpira referendum, se širi. Ker je sploh prvič, da se samostojna Slovenija sprašuje, kaj bi pravzaprav rada s svojo naravo. Bolj kot kadarkoli prej je jasno sporočilo, da je voda javna last pa da ne pomaga le pisati lepe zaveze v ustavo, ampak tudi dosledno in natančno poskrbeti za mehanizem pod ustavo. Sicer se zgodi Pivola. V najbolj brutalni, grdi in strupeni realnosti. A ne le Pivola, mnogo je drugih najrazličnejših razlitij - od asfaltiranja neskončnih površin za parkirišča, industrijske in obrtne cone do puščajočih kanalizacij in vodovodov, odlagališč vseh vrst, neodpravljenih starih bremen in snovanja novih. Pritisk na naravo in z njo na pitno vodo je večji kot kadarkoli. Da, gospod minister, res so se naši predniki obnašali do narave dosti bolj nemarno, ampak mi smo tu zato, da to popravimo, ne pa zato, da si jemljemo mero po tistih, ki niso imeli znanj o dolgoročnih učinkih onesnaževanja. Zaradi napredka v znanju in razumevanju namreč drugod rušijo jezove rek, med tem ko bi mi postavljali nove.

Referendum je poleg volitev najpomembnejši most do državljanov in zagotovo tramovi aktualnega referendumskega mostu ne stojijo le v naravovarstvenih temeljih, širina palete sodelujočih organizacij je dokaz za to. Je pa edini most, ki ga imajo ta hip državljani. Upamo lahko le, da referendum ne bo ostal le reakcija na politično in družbeno situacijo v državi, temveč bo pomenil tudi resen širši premislek o okoljskih politikah zelene države. Ampak to bo pokazal čas. Za zdaj imamo dovolj dokazov, da je okoljski resor mrtvica v slovenski politiki, interesno bogat in brez pravega toka, kaj šele cilja. Upamo lahko, da se v vsem slabem tačas to spremeni in da Slovenija dobi jasno okoljsko in prostorsko politiko, vključno z naravovarstvom. Ker nikoli, ne le v tej vladi, naravovarstvo, ki je pravzaprav prvi pogoj za zdravo življenjsko okolje vseh nas, ni imelo poslušalca, prav tako se je večina okoljskih zločinov končala z relativno milimi globami. Za zdaj je primer Pivola, ki je prinesel prvi pripor zaradi okoljskega zločina, mejnik v zgodovini varovanja okolja. Čas je, da se mrtvica spremeni v reko.