Kako je videti krasna nova zunanja politika in kaj se je spremenilo v dobrega pol leta nove vlade

Z novim zunanjim ministrom Anžetom Logarjem je slovenska diplomacija, opažamo, postala mnogo bolj aktivna, kakor smo bili vajeni zadnja leta, in to kljub morda hudi oviri, kakršna je globalna pandemija novega koronavirusa. Videti je tudi, da se je slovenska zunanja politika nekako poslovila od tako imenovane monotematskosti. Šlo je za slovensko nasprotovanje hrvaškemu nasprotovanju implementaciji arbitražne razsodbe, širše pa kvečjemu za približevanje Zahodnega Balkana Evropski uniji (EU). Širitev EU je sicer zastala, je pa tudi s slovensko pomočjo posameznim državam s tega dela sveta le uspelo priti v članstvo transatlantskega vojaškega zavezništva, pakta Nato.

Te dni je bila za vodjo delegacije EU v Kanadi imenovana slovenska veleposlanica Melita Gabrič, kar je, globalno gledano, najpomembnejša funkcija za Slovenijo v evropski diplomaciji. Kanada je strateška partnerica EU ter velika in pomembna država sveta. To se je zgodilo po približno desetletju nekega zastoja in mrtvila. Uradni govorec zunanjega ministrstva, veleposlanik Aleksander Geržina, pravi, da je sicer Slovenija za podobne funkcije že imela primerne in sposobne kandidate, tudi lani ob koncu leta oziroma letos v začetku leta, vendar je zmeraj zmanjkala pika na i: "Nikoli ni za njimi dovolj močno stala politika oziroma vsakokratni zunanji minister. Ta mora v končnici takega izbora vselej opraviti kakšen pogovor. Ali dva. Tega pa ni bilo." Geržina pravi, da sedanji minister na to gleda drugače, se s tem bolj resno ukvarja, "zato upam, da to ne bo naš zadnji tak uspeh".

Na Mladiki, nekako sedežu slovenskega zunanjega ministrstva, so si v zadnjih osmih mesecih podajali kljuko številni visoki in raznoliki gostje. Tudi naš zunanji minister je kljub omejitvam spričo pandemije veliko potoval naokoli. Najbolj preprost odgovor, ki ga lahko slišimo od njegovih sodelavcev, je, da Anžeta Logarja zunanja politika zares zanima. Očitno smo prej imeli tudi zunanje ministre, ki jih pa zunanja politika ni privlačila. Svojo funkcijo so nemara dojeli prej kot nagrado za neke domnevne prejšnje zasluge.

Imamo vse pogoje za samozavest

"Res skušamo slovenski zunanji politiki dati nekaj novih vsebinskih poudarkov," pojasnjuje Geržina, ki je tudi eden glavnih nosilcev samozavestnejše zunanje politike. "Tako smo dali nov pomen transatlantskim odnosom, predvsem z ZDA, ki smo jih nekoliko zanemarili. Želimo si tudi večjo srednjeevropsko povezavo. Menimo, da je to ključno slovensko zaledje, hkrati pa izpolnjujemo to, kar piše v zunanjepolitični deklaraciji, ki jo je sprejela že vlada Mira Cerarja. Leta 2017 je v njej opredelila srednjeevropske države kot pomembne za Slovenijo v gospodarskem, kulturnem, infrastrukturnem, prometnem smislu." Minister želi razgibati rutinsko, morda že malce zaspano diplomacijo. Kajti, roko na srce, potem ko ji leta 2012 oziroma 2013 ni uspelo s poskusom članstva v Varnostnem svetu OZN vdrugo, je Slovenija na mednarodnem prizorišču postala skoraj nevidna.

"Spričo tega je naloga ministra Logarja precej enostavna," meni Geržina, "saj zna opozoriti, da smo tukaj, da smo aktivni, da si želimo novih neformalnih povezav. Smisel zunanje politike seveda je imeti čim več stikov, čim več potovati, kolikor je to med pandemijo možno, sklepati neformalna zavezništva, ki nam lahko kdaj koristijo, in videti, ali lahko igramo neko vlogo. Mednarodno okolje se hitro spreminja, je zelo dinamično. Stokanje, da je Slovenija majhna država, da ji itak ne bo nič pomagalo, je napačno. Skušamo biti samozavestnejši. To je karakterna značilnost, ki kdaj Slovencem manjka. V zunanji politiki je do sedaj sploh ni bilo. Imamo pa vse pogoje za samozavest. Smo članica EU in Nata, smo med 40 najbolj razvitimi državami sveta. Imamo vse vzvode za vplivno državo, a moramo se jih zavedati in jih znati izkoristiti."

Ob boju zoper pandemijo covida-19 se je Slovenija s srednjeevropskimi državami povezala v ad hoc skupino, neuradno imenovano Central 5. Ime ji je dal prav minister Logar. "Da, covid je bil povod, saj je bilo ob prvem valu epidemije veliko težav v prometu, z zapiranjem meja, transportom, logistiko, z različnim razumevanjem pravil. Avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg je spomladi poklical zunanje ministre sosednjih držav. Morda tudi nekoliko zavoljo slabe vesti, ker je Avstrija kar restriktivno izvajala ukrepe na mejah in tudi ni obveščala o trendih okužb," se spominja Geržina. Zanimivo je, da se Central 5 ne ujema povsem z Višegrajsko skupino. Višek je Avstrija, manko Poljska.

Prvo srečanje je bilo na Dunaju, kjer so ministri ugotovili, da je treba razrešiti še več stvari, ki zanimajo vse: od evropske perspektive, širitve, migracij do bruseljskega paketa finančne pomoči za okrevanje. Tako je nastala neformalna povezava srednjeevropskih držav, v kateri so poleg Slovenije in Avstrije še Madžarska, Slovaška in Češka in ki lahko še koristijo tudi znotraj EU. Kajti Slovenije doslej kljub nekaterim visokoletečim obljubam in pričakovanjem, kot je vstop v francosko-nemški vlak, pripadnost jedru EU ali pa liberalno-demokratske povezave z Beneluksom, v resnici ni bilo. Oziroma so to bili bolj slogani, ki jih je Janez Janša na posvetu slovenske diplomacije zavrnil z izrazom "saga o jedrni Evropi".

"Te diskusije, kje smo ali kje naj bi bili, so bile zgolj politične floskule," povzame Geržina. "Seveda si Slovenija želi - iskreno verjamem, da vse vlade - uspeh evropskega projekta, kakršen je EU. To je vendar najboljši projekt v evropski zgodovini. Drugega nimamo. Če mi kdo očita, zakaj da nismo več med jedrnimi državami, postavim protivprašanje. Kako se je to kazalo, če smo res bili med jedrnimi državami? Naš interes je, da evropski projekt, sploh po dramatičnem izstopu Velike Britanije, gre naprej. Normalno je, da 27 držav članic nima zmeraj enakega mnenja o vsem. Nekatere stvari so manj pomembne, druge, kot je vladavina prava, so bolj pomembne. Treba bo najti kompromis, kako bomo to obravnavali. A če se nočeš slišati, je enostavno sklepati, da je vse zaman. Več se moramo pogovarjati. Upam, da bo evropska konvencija o prihodnosti Evrope vsaj deloma ponudila odgovore na ta vprašanja."

Tendenca izrazitih ideoloških nastavkov

Kritiki pravijo, da se Slovenija morda približuje državam, ki jim Bruselj očita nazadovanje demokracije oziroma spodjedanje vladavine prava. Kako jim odgovarjajo v Mladiki? Geržina: "Mislim, da je ta očitek notranjepolitično motiviran. Če pogledate statistiko obiskov, kolikokrat so bili predstavniki prejšnjih dveh vlad, Šarčeve in Cerarjeve, na Poljskem in Madžarskem, je bila intenziteta teh obiskov enaka, v nekem trenutku celo večja. Sploh pa je denimo Madžarska naša soseda. S sosedi je treba gojiti specifične odnose. Da ima Madžarska določene probleme z vladavino prava, pa je evidentno. To našim madžarskim prijateljem na bilateralnih pogovorih tudi zmeraj povemo."

Francoski minister Jean-Yves Le Drian si je na obisku v Sloveniji zaželel predvsem močne in suverene Evrope, kakor je dejal, za protiutež suverenističnim gibanjem in politikam po Evropi. Kako so to dojeli? "Debata o tem, kaj naj ostane v domeni nacionalnih politik, je v EU stara. Velike članice EU ne bodo, na primer, nikoli dovolile svoje zunanje politike prenesti v Bruselj. Podobno je bilo z britansko finančno politiko ali pa s francosko kmetijsko politiko. A je Le Drian povedal še nekaj, namreč da so Slovenijo zmeraj videli kot most med panonskim in mediteranskim svetom, med zahodom in vzhodom Evrope. Slovenija bi morala iti v tej smeri, saj ima z vsemi dobre odnose. Mogoče je to komu preambiciozno, celo pretenciozno, vendar bi veljalo poskusiti," meni Geržina in dodaja, da imamo odličen diplomatski aparat, ki je tega zmožen.

Vendar se EU ne more zmeniti niti o najbolj akutnem vprašanju, ki zadeva drugi val pandemije, o seznamu rdečih, oranžnih in zelenih držav ter o kriterijih zanje. "V EU je ponavadi težaven proces dogovarjanja. Na koncu je zmeraj nek kompromis. EU je pač tako sestavljena, takšne so njene pogodbe, to je njeno bistvo. V zgodovini starega kontinenta so države ob prvih nesoglasjih in nezmožnosti dogovora šle v vojno. Zdaj nesoglasja rešujejo za skupno mizo, dokler jih ne rešijo. In tako je prav. Težko bo najti čarobno formulo, saj nas tudi covid postavlja pred nove izzive in dimenzije. Tukaj je 27 vlad, 27 nacionalnih institutov za javno zdravje, 27 akademskih struktur za zdravje, različni so podsistemi ... Upam, da nas to izuči in bo v prihodnje dogovarjanje lažje," optimistično zveni Geržina.

​Vendar pa tudi za to krasno novo slovensko zunanjo politiko velja železno pravilo, da je podaljšek notranje politike. Predvsem smo lahko pozorni na tisto, kaj pomeni želja ministra, da bi dal zunanji politiki nek "nov vsebinski poudarek". Za komentar in odgovor smo povprašali nekdanjega zunanjepolitičnega svetovalca, kratko sicer, prejšnjega premiera Marjana Šarca in bivšega veleposlanika Romana Kirna: "Okrepljena mednarodna aktivnost ministra Logarja, zlasti v časih koronavirusa, je vsekakor dobrodošla novost slovenske zunanje politike. Dosedanji številni in raznovrstni stiki ministra nedvoumno izkazujejo njegov interes za področje zunanje politike, kar je eden od predpogojev za uspešno vodenje tega resorja."

Ampak? "Problem, ki ga vidim, je v tem, da aktualna zunanja politika kaže tendenco izrazitih ideoloških nastavkov, ki se na eni strani kažejo v poudarjenem razvrščanju Slovenije v krog iliberalnih držav članic EU, po drugi strani pa v nepremišljenem prenašanju notranjepolitičnih tem v mednarodni prostor. Bilo bi naivno pričakovati, da zunaj Slovenije, zlasti v EU, tega ne bi opazili. Če mi to želimo ali ne, je v Bruslju takšno zunanjepolitično obnašanje razumljeno kot bistven odmik od dosedanje slovenske zunanje politike, saj je vse več indicev, da Slovenija v okviru EU išče nova zavezništva. To pa je že politika, za katero bi lahko rekli, da škodi ne samo ugledu, temveč tudi interesom Slovenije," nadaljuje Kirn.

Sporni "vsebinski" poudarki

"Nihče ne oporeka primernosti okrepljenega sodelovanja Slovenije v srednjeevropskem prostoru. Zlasti je dobrodošla slovenska pobuda o tesnejšem sodelovanju petih srednjeevropskih držav, Central 5. Višegrajska skupina pa se je na žalost iz politično progresivne skupine držav spremenila v najšibkejši člen evropske integracije. Zato je tudi panel voditeljev na nedavnem Blejskem strateškem forumu bil videti kot združba voditeljev z izrazitimi iliberalnimi pogledi in politikami, ki naj bi razmišljali o prihodnosti EU. To je razlog več, da bi morali biti zelo pozorni, s kakšnimi spremembami naj bi vlada oziroma zunanje ministrstvo 'osvežilo' veljavno strategijo slovenske zunanje politike," še dodaja naš sogovornik.

Tako se spomnimo aprilskega "pojasnila" Svetu Evrope. V njem piše, da "večina slovenskih medijev izvira iz nekdanjega komunističnega režima". Pojasnilo naj bi bilo del daljše depeše ministrstva za zunanje zadeve, poslane stalnemu predstavništvu Slovenije pri tej mednarodni organizaciji. Dokument, ki je bil odgovor na prijavo več nevladnih organizacij, civilnodružbenih partnerjev Sveta Evrope, ki se zavzemajo za svobodo medijev, so pripravili na Logarjevem ministrstvu. Vladni argumenti o "komunističnih strukturah" pa so kot nekakšen eho zaklinjanjem, ki jih o slovenskih medijih že vrsto let širi Janševa SDS. Iz njenih vrst je tudi zunanji minister Logar. V ministrstvu za zunanje zadeve so nato skušali zadevo neprepričljivo opravičiti z napako ali zmedo v komunikaciji. Dosegli pa so zgolj to, da je Evropo začelo vse bolj skrbeti stanje medijske svobode v Sloveniji.

Maja se je zadeva ponovila ob dopisu ministrstva za zunanje zadeve evropskemu komisarju za pravosodje Didierju Reyndersu, kateremu je poslalo poročilo o vladavini prava v Sloveniji. Po zgražanju polovice vladne koalicije, skoraj celotne opozicije, vrhovnega sodišča in sodniškega društva je minister Logar zatrdil, da je njegov dopis evropskemu komisarju, v katerem napada slovensko pravosodje, v bistvu osebno pismo komisarju. V njem je med drugim opozoril na številne sodbe ustavnega sodišča, ki niso implementirane. Toda za njihovo uresničitev so odgovorni poslanci oziroma vsakokratna vladna večina. Tudi pod Janševo vlado se število neuresničenih sodb ustavnega sodišča ni opazno znižalo. Logar je pisal, da številni sodni postopki pri nas potekajo nerazumno dolgo, zadeve pa zastarajo. Kot so ugotovili kritiki, je minister pozabil omeniti, da so nekateri obtoženci pravi mojstri v izogibanju prihodom na obravnave, kar jim spet omogoča slovenska zakonodaja. Minister je še spomnil, da je Slovenija izgubila niz zadev na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Vendar je sodišče proti Sloveniji od ustanovitve leta 1959 do zdaj izreklo 334 razsodb, v katerih so ugotovili kršitve človekovih pravic. Velja pa omeniti podatek, da je sodišče 95 odstotkov pritožb zavrnilo kot neutemeljene. Število obsodb je razmeroma visoko, a je na ravni sosednjih držav, je lani poročala STA. Proti Avstriji je bilo do konca leta 2019 izrečenih 279 negativnih sodb, proti Hrvaški 325, Madžarski 519 in Italiji 1843. V zadnjih letih ima s spoštovanjem človekovih pravic vedno več težav madžarski premier Viktor Orban, dober prijatelj slovenskega premierja.

Določene pomanjkljivosti je prvo celovito poročilo Evropske komisije o stanju vladavine prava v državah članicah EU, objavljeno zadnjega septembra, Sloveniji sicer očitalo. A očitki še zdaleč niso bili tako ostri, kot je bila v svojem avgustovskem odgovoru na osnutek poročila ostra slovenska vlada. V končnem poročilu so precej ostrejših kritik deležni blatenje in napadi na novinarje, pomanjkljivo financiranje in kadrovska zasedba protikorupcijske komisije ter agencije za komunikacijska omrežja in storitve.