Ana Lah
V hrvaških medijih odmeva primer 39-letne nosečnice Mirele Čavajde, ki so ji zdravniki zavrnili splav, čeprav so v 24. tednu nosečnosti odkrili, da ima plod na desni hemisferi možganov tumor, zaradi katerega bi se otrok lahko rodil mrtev ali pa bi zgolj vegetiral. S tem primerom se ponovno odpira vprašanje o dostopnosti splava na Hrvaškem, kljub zakonodaji namreč kar 60 odstotkov zdravnikov uveljavlja ugovor vesti, v določenih bolnišnicah ni niti enega ginekologa, ki bi splav opravljal.
Za maligni tumor je nosečnica izvedela na pregledu z magnetno resonanco v bolnišnici Sveti Duh. Pisno je dobila le diagnozo, da gre za tumor, ki pritiska na male možgane, zdravnica pa ji je povedala, da bo otrok, če preživi, "živel kot rastlina". Zdravniki so ji dejali, da splava po desetem tednu nosečnosti na Hrvaškem ni mogoče izvesti, saj to velja za nezakonito. A to ni res, saj zakon dovoljuje splav po desetem tednu z odobritvijo komisije in če je mogoče pričakovati, da se bo otrok rodil s hudimi prirojenimi telesnimi ali duševnimi napakami. O tem je Čavajdo obvestila šele pravnica, zdravniki pa so ji le svetovali, da naj splav raje opravi v Sloveniji, saj ji nobena etična komisija v Zagrebu tega ne bo odobrila. Kot je povedala za portal Index, so jo v Sloveniji sprejeli toplo in popolnoma drugače kot na Hrvaškem, o njenem splavu pa naj bi odločili v torek popoldne.
Splav kot politično vprašanje
Včeraj se je odzval tudi hrvaški minister za zdravje Vili Beroš, ki je dejal, da je vsem štirim zdravstvenim ustanovam, na katere se je obrnila Čavajda, poslal pismo, da naj zdravniki bolnike ustrezno obravnavajo, zaprosil pa je tudi za izjavo vseh zdravstvenih ustanov. Poudaril je, da je zakon jasen, torej da se v primeru, ko obstajajo posebna zdravstvena stanja in je ogroženo življenje matere ali otroka, poseg lahko in mora opraviti na Hrvaškem. Beroš je v stiku s 40 ginekologi. Prvostopenjska komisija je sicer presodila, da je v tem primeru možno nevrokirurško zdravljenje, če bo porod potekal dobro. Nihče sicer ne zagotavlja uspeha zdravljenja, je pa strokovno mnenje, da je treba poskušati zdraviti otroka.
Ministrstvo za zdravje je sicer že ustanovilo drugostopenjsko komisijo v univerzitetnem kliničnem centru Rebro, kamor so bili poslani izvidi pregledov, ki jih je Čavajda opravila v zagrebški bolnišnici Merkur. Nosečnica mora vložiti uradno prošnjo, potem pa bo odločala komisija, še poročajo hrvaški mediji. Prihodnji teden bo o njeni vlogi odločala tudi drugostopenjska komisija v Ljubljani, a nosečnica upa, da bo splav lahko opravila v domovini.
V Sloveniji enak postopek tudi za tujke
Predstojnik Kliničnega oddelka za perinatologijo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana Gorazd Kavšek je dejal, da je v Sloveniji mogoče opraviti splav tudi pri 26. tednu nosečnosti, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, postopek pa za naše in tuje državljanke poteka enako. Za tuje državljanke, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, je storitev samoplačniška in je cena med 3000 in 5000 evri, odvisno od primera. "Na podlagi dveh ločenih mnenj specialistov ginekologije in porodništva ter mnenja genetika in občasno dodatnih diagnostičnih metod zadevo obravnava še Konzilij za obravnavo razvojnih nepravilnosti, ki izdela mnenje o prognozi in možnih terapevtskih obravnavah vključno s paliativno obravnavo. Obenem lahko nosečnica na lastno željo poda predlog na Komisijo za umetno prekinitev nosečnosti (UPN) prve stopnje in nato po potrebi na Komisijo za UPN druge stopnje. Glede na sklep komisije je v primeru odobritve omogočena izvedba prekinitve nosečnosti," sporoča Kavšek.
Glede primera sta se na družbenih omrežjih včeraj odzvala tudi zagrebška občina in župan Tomislav Tomašević: "Žal se naš zakon krši vsak dan, kar upravičuje pravica do ugovora vesti. Na Hrvaškem kar 60 odstotkov ginekologov uveljavlja ugovor vesti v primerjavi z le tremi odstotki slovenskih kolegov. Zavračanje zdravstvene oskrbe, ki jo doživlja pacientka Mirela Čavajda od štirih klinik v Zagrebu, pomeni hudo kršitev človekovih pravic, reprodukcijskih pravic žensk in pravic pacientov ter ogroža njeno telesno in duševno zdravje."
Hrvaška vlada sicer že več kot pet let ignorira pripravo in uveljavitev zakona o splavu, kar pomeni, da je v veljavi še vedno zakon iz leta 1978. Ustavno sodišče je že marca 2017 zavezalo državni zbor, da v dveh letih sprejme nov zakon, ki bo onemogočil prepoved splava. Kot je poročal Val 202, je Beroš včeraj dejal, da novi zakon ne bo blažji ali strožji od sedanjega, zanikal pa je tudi nedostopnost splava. Zoper kratenje pravice do splava so včeraj na Hrvaškem potekali protesti.
Pri nas bi se kaj takega težko zgodilo
Mojca Dobnikar, sodelavka portala Spol.si, je nad primerom, ki se je zgodil na Hrvaškem, zgrožena. Še posebej zato, ker je zakon sicer jasen in ker to postavlja pod vprašaj spoštovanje zakonov nasploh. Upa, da bodo pristojne institucije na Hrvaškem primer podrobno preučile in ustrezno ukrepale. Meni, da bi se v Sloveniji kaj takšnega težko zgodilo, saj imamo močno civilno družbo, ki zagovarja pravico do umetne prekinitve nosečnosti. "Tudi zdravstvena stroka zastopa stališče, da je za dobrobit žensk bolje, če je pravica do splava neokrnjena. Odkar jo imamo, število splavov upada, tudi med mladoletnicami, in splavi so opravljeni varno v zdravstvenih ustanovah." Gre za eno od pravic, ki so indikator položaja žensk - kjer je pravica do splava zagotovljena, je družbeni položaj žensk praviloma boljši in obratno. "Oporekanje pravici do splava je del splošne krepitve konservativizma in tradicionalizma," razmišlja.
Svetovna zdravstvena organizacija za pravico do splava
Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedros Adhanom Ghebreyesus je sporočil, da dostop do splava rešuje življenja, ne da bi se pri tem neposredno skliceval na osnutek odločitve večine sodnikov ameriškega vrhovnega sodišča, po katerem Američankam ne bo več zagotovljena pravica do splava. "Omejevanje dostopa do splava ne znižuje števila posegov," je tvitnil Tedros Adhanom Ghebreyesus in dodal, da takšne omejitve zgolj silijo ženske in dekleta v nevarne posege. "Ženske morajo vedno imeti pravico odločati glede svojega telesa in zdravja," še sporoča prvi mož WHO.
Socialna psihologinja Metka Mencin: "Praksa na Hrvaškem je kljub drugačni zakonodaji podobna tisti na Poljskem." Meni sicer, da ima Slovenija kar nekaj močnih ustavnih varovalk, ki bi takšno ravnanje preprečile: 55. člen, ki govori o svobodi odločanja o rojstvu otrok, ter člen, ki sicer govori o ugovoru vesti, a hkrati določa, da ta pravica ne sme omejevati pravic drugih, kar v praksi pomeni tudi to, da je ženski kljub morebitnemu ugovoru vesti zdravstvenega osebja treba zagotoviti pravico do abortusa. Prav tako je pravici do splava v Sloveniji močno naklonjena javnost, česar se zavedajo tudi nasprotniki, zato se te teme lotevajo relativno previdno.
Izključna pravica ženske
Sicer pa je omejevanje dostopnosti splava običajno eden prvih korakov, ki kažejo na to, da se bo tudi na drugih področjih začelo preizpraševati enakost spolov. To je povezano s tradicionalizacijo spolnih in seksualnih vlog ter nedvoumnim nasprotovanjem feminizmu. Tudi v Sloveniji so se konec osemdesetih z naraščajočim nacionalizmom in s krepitvijo politične vloge Cerkve začeli množiti pozivi h krepitvi tako imenovane naravne vloge žensk, ki naj bi bila predvsem skrb za otroke in druge družinske člane ter gospodinjstvo, razlaga.
V nekaterih državah se zakonodaja na področju abortusa liberalizira (Argentina), v drugih, tudi v Združenih državah Amerike, ki so imele petdeset let najbolj liberalno zakonodajo (čeprav splav ni bil dostopen vsem ženskam enako), pa se zdaj omejuje. Med bivšimi socialističnimi državami je pravice najbolj ekstremno omejila Poljska, po drugi strani pa je v Evropi po dolgih letih restrikcij eno izmed najbolj liberalnih zakonodaj sprejela Irska. Izrazito restriktivna ostaja še Malta, a se tudi tam krepijo protesti v prid liberalizacije, razlaga Metka Mencin: "Odločitev za abortus je pravica ženske in nihče nima pravice posegati vanjo, niti z moralnimi obsodbami, kakršna je označevanje abortusa kot uboja, ne."
Ob pravici do splava se moramo pogovarjati tudi o javno dostopni in brezplačni kontracepciji za vse. "Najmanj, kar bi država morala zagotoviti, so brezplačni in povsod dostopni kondomi, ki tako kot pred nezaželeno nosečnostjo ščitijo tudi pred spolno prenosljivimi boleznimi," pojasni in doda, da je bilo v šestdesetih v Sloveniji hkrati z liberalizacijo zakonodaje na področju abortusa poskrbljeno tudi za dostopnost do učinkovite kontracepcije - v nasprotju s Poljsko, kjer je splav ostal do prepovedi ena ključnih metod omejevanja rojstev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
