Klemen Petek, predsednik ŠOUL: Bolj kot posveti o visokem šolstvu študente zanimajo koncerti

Kako doživljate začetek mandata? Funkcijo ste zasedli v obdobju, zaznamovanem s koronakrizo in s tem s težavno pripravo proračuna ŠOUL za leto 2021.

Predsednik sem manj kot mesec dni, funkcijo sem nastopil 22. decembra. Tako ŠOUL kakor Študentsko organizacijo Slovenije nasploh je doletel kar velik finančni izpad. Ker smo mi največja organizacija, se spopadamo z največjim znižanjem. Leta 2019 je naš proračun znašal 4,4 milijona evrov, lani 3,6 milijona, letos je 2,9 milijona. Na to sta vplivali predvsem epidemija in odločitev trenutne vlade, da ukine člen v zakonu o urejanju javnih financ. Pri pripravi proračuna smo gledali samo na to, da ohranimo študentsko organizacijo. Zavodi so bili v preteklih letih velik finančni zalogaj, preko milijon evrov je šlo samo zanje. Kot predsednik sem se odločil, da so primarna naloga naše organizacije zastopanje študentov in organiziranje raznovrstnih projektov za študente. Nismo mogli osrečiti vseh entitet oziroma deležnikov znotraj ŠOUL. Ker smo se znašli pred velikim finančnim izpadom, je prišlo do situacije, ko smo morali na našo veliko žalost le rezati sredstva. Tako da je začetek mandata težek in precej zahteven.

Tudi z vaše strani bo več finančne pomoči namenjene študentom. Ali ni socialna varnost v prvi vrsti domena države?

Se strinjam. Študentske organizacije niso humanitarne organizacije, so pa organizacije, ki morajo skrbeti tudi za socialne vidike študentov. Je pa v prvi vrsti naloga države, da poskrbi tudi za študente, ki smo pogosto pozabljeni.

Po začetku "spora" z Radiem Študent (RŠ) ste začeli doživljati pritiske, ki na družbenih omrežjih presegajo kritiko.

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem človek, ki sprejema konstruktivne kritike, sprejemal sem jih tudi zdaj, ko so letele izključno na mene, ne morem pa sprejemati teh, ki jih je deležna moja družina. Odzivi so bili ostri, prihajale so grožnje, tudi moji družini. V enem primeru so na livestream na facebooku napisali imena in priimke članov moje družine, to je poleg očeta in mame še imena treh sester in dveh bratov, zraven pa, da jih bo treba obiskati v Mozirju. Dokler sem napade doživljal sam, sem to doživljal precej stoično in si mislil, da to pride s funkcijo. Ko pa je šlo tako daleč, si jih nisem znal več konstruktivno razjasniti. To več niso bile kritike, ampak primitivni napadi name in na moje bližnje.

Izbrisali ste tudi svoje osebne profile na družbenih omrežij.

Tako je, to sem storil zato, ker so se začele govoriti velike neresnice, da niti jaz niti moji bližnji nismo mogli več verjeti, da se del javnosti spušča tako nizko. Poskušal sem jim razložiti, da je taki odziv, ko si enkrat javna oseba, pričakovan. Je pa res, da so se prikazale tudi novice, kot je tista, da je Klemen Petek spolno nadlegoval kandidatke na volitvah leta 2016 ipd., kar je grda izmišljotina, ker nisem bil ničesar obtožen, spolna in podobna nadlegovanja pa sem vedno najostreje obsojal. To je zadeva, ob kateri si lahko, če me ne poznaš, misliš nekaj čisto napačnega. Velik pritisk sem čutil, nisem mogel spati ali se normalno pripravljati na faks. Nekateri posamezniki so želeli o meni v javnosti prikazati popolnoma napačno sliko, kar me je zelo prizadelo. To, da pri 23 letih doživljaš take pritiske, močno vpliva na posameznika. Prihajam iz skromne družine, osem nas je, marsikaj smo v življenju preživeli – dolgujem jim, da zaradi mene niso omadeževani. Vsi smo krvavi pod kožo, tudi svojega videza, iz katerega so se norčevali, ne morem spreminjati. To se mi je zdelo neprimerno s strani opozicije in ostalih posameznikov, ki so iz mene delali neko smešno figuro. 

Družbena omrežja so svojevrsten medij, a vseeno niso medij v tradicionalnem smislu. Kakšen je vaš odnos do osrednjih medijev in kaj naj prinesejo državljanu?

V glavnem spremljam RTV Slovenija. Že zjutraj, da vidim, kaj je aktualno tudi za nas študente. Je pa res, da sem se v času korone, ko je večina medijskega prostora zapolnjenega samo z novicami o okužbah, dal nekoliko na stran tudi to. So pa mediji zaradi informiranja ljudi pomemben člen v družbi. Zaupam medijem in mislim, da tudi na splošno uživajo zaupanje javnosti. Ne berem pa vsega, to je verjetno jasno. Prisegam na večje, kot sem omenil, najbolj spremljam javno RTV, ker pokrivajo širši spekter novic in tematik, ki me zanimajo.

Se poslanstvo študentskih medijev po vašem mnenju razlikuje od poslanstva osrednjih?

To verjetno leti tudi na RŠ. Morate vedeti, da ga ne spremljam, ker - kot sem rekel - spremljam večje medije. Ne motijo me njihova poročanja, čeprav se je v javnosti včasih opredelilo, da sem rekel, da morajo biti bolj objektivni. So avtonomen medij in predstavljajo, kar predstavljajo. Jaz pa se lahko kot državljan odločim, kateri medij bom spremljal. Dostikrat se tudi s poročanjem tistih, ki jih berem, ne strinjam, ampak to smo pač ljudje. Večje medije javnost bolj spremlja kot študentske, je pa zdaj mogoče priložnost, da tudi oni poskušajo pridobiti večjo vlogo, predvsem pri študentih.

Toda kot predstavnik vseh študentov Univerze v Ljubljani in kot predstavnik ustanoviteljice RŠ bi o njihovi vlogi, ne glede na to, ali jih v prostem času spremljate ali ne, morali imeti neko mnenje. Ne govorim le o RŠ, so še drugi študentski mediji, recimo časopis Klin na FDV.

Morate vedeti, da neposrednih stikov z RŠ nisem imel. Morda je treba upoštevati tudi vidik, da so imeli moji predhodniki z njimi večkrat toksično razmerje. Odkar sem predsednik organizacije, sem bil na RŠ dvakrat, moram reči, da sem bil vesel, da smo kljub težki situaciji s proračunom izvedli dva konstruktivna pogovora. A bilo je premalo časa - na položaju sem le mesec dni. In kar bom v prihodnosti zagotovil, je dobra komunikacija. Upam, da bomo tudi z RŠ sodelovali bolje, da bomo skupaj izvedli projekte in ozaveščali o dejavnostih študentov. Študenti so zelo aktivni in RŠ bi moral poročati tudi o teh aktivnostih. Kot rečeno, ne bom tajil, nismo veliko komunicirali. Če bi bil predsednik od marca, bi lahko vzpostavili dialog in bi tudi predlog finančnega proračuna verjetno drugačen, tudi moj odnos do njih bi bil drugačen. Je pa tudi res, da kot predsednik prevzemaš dediščino vsega pozitivnega in negativnega za nazaj. S tem sem se sprijaznil. Nikoli ni problem financiranje - največji problem je komunikacija. Informacije so suho zlato, komunikacija pa je ključen dejavnik tega.

Komunikacija med RŠ in ŠOUL je bila torej že leta prekinjena? Vsak je delal zase, dialoga pa ni bilo?

Kakšen je bil dialog prej, boste menda morali vprašati njih. Kakšen pa je dialog, ki si ga želim jaz, pa lahko vprašate mene. Je pa tudi res, da bo moral RŠ razumeti, da smo morali varčevati povsod. Tudi to, da so v medijih predstavili, da jih ukinjamo, je napačno - mi jih ne ukinjamo, od nas so že prejšnje leto dobili manj kot 25 odstotkov financiranja, preostalo so pridobili drugod. Sem proti privatizaciji Radia Študent, vsekakor morajo ostati z nami; nisem pa za to, da se vsem željam ugodi in da bi moral RŠ zato, ker ga podpira del javnosti, dobiti 120 tisoč evrov. Ker to ne gre! Kot sem že povedal, varčujemo povsod. Glavni fokus ŠOUL so študenti - ko pa pogledamo RŠ, vidimo, da se ne ukvarjajo samo s študentskim poročanjem - saj tudi nočem, da se, ampak pričakoval bi, da je v prihodnje več poročanja o študentskih zadevah, četudi so kritični do ŠOUL.

Kaj pa so po vašem mnenju tematike, ki zanimajo študente?

Če bo na eni strani denimo velik koncert v Kampusu ob pozdravu brucev, na drugi strani pa posvet o visokem šolstvu, si verjetno lahko predstavljate, kje bo več ljudi. To je širši družbeni problem. Mi v organizaciji delamo dobre projekte, tudi vsebinske, ampak žal jih študentska populacija ne zagrabi v taki razsežnosti kot zabave. Nekateri študenti ne podpirajo zabav in njihovega financiranja, jih pa podpira masa. Zabave so torej obiskane in morajo biti del financiranja, a na drugi strani se v medijih pozablja, da imamo tudi dosti drugih dogodkov. Dal bom primer iz lastnih izkušenj: dve leti sem s sodelavci ŠOUL iz resorja za študijsko problematiko delal raziskavo o sprejemnih izpitih na članicah Univerze v Ljubljani. Take stvari bi si želel, da mediji povzamejo. Takih projektov je na stotine. Zato sem rekel, da je pomembna objektivnost - da poročajo o vsem, ne samo o tem, kar je po njihovem mnenju narobe.

Ravno na točki, kjer pravite, da je treba študentom dati to, kar hočejo, se oddaljujete od poslanstva RŠ. Oni pa poudarjajo, da jim ponujajo to, kar v prvi vrsti sicer nočejo, vendar dolgoročno potrebujejo. 

Ja, saj tudi na organizaciji ponujamo take vsebine, pa se o njih ne poroča. Pa da spomnim še na to - študentska organizacija se je borila za to, da študentski zdravstveni dom obstane, ko ga je želela mestna občina ukiniti. In takrat smo bili uspešni, zato imajo danes vse študentke in študenti v Ljubljani dostop do zdravnika, čeprav je vse kazalo na to, da ga bosta država in občina ukinili. Pa to ni bilo medijsko izpostavljeno, čeprav je velik korak. Če ni to dobro, pa res ne, vem kaj je. To nam je recimo vzelo veliko več časa in energije pa vseeno ni bilo tako pozitivno sprejeto. Ko naredimo kaj dobrega se to enostavno pozabi. Javnost sprejema to, kar želi sprejemati, mi pa vseeno moramo organizacijo obdržati in razvijati za današnje študentke in študente in tudi za prihodnje generacije. 

Andrej Bole, svetovalec ŠOUL - to službo je dobil med prvo karanteno -, je  izjavil, da bi se lahko glede financiranja RŠ dogovorili bolj optimalno, če bi radio o ŠOUL poročal bolj pozitivno. Kako se opredeljujete do teh besed in ali gre za stališče organizacije?

Zagotovo to ni stališče mene in organizacije, ki ji predsedujem. Vendar imam tudi jaz danes šele drugi intervju, včasih se žal ne izražamo najbolje, imamo tremo. In isto, se mi zdi, se je zgodilo pri Andreju Boletu; jaz mislim, da je imel v mislih drugačne besede, ampak se ni znal izraziti. Verjetno je predlagal popolnoma drugo zadevo, pa si je gospa Kandare, ki je to tudi izjavila, to probala razlagati na svoj način. Ne morem vedeti, kaj je Andrej Bole mislil, verjamem pa, da ni mislil izrečenega. Res pa je, da ko pridete vi pred novinarje, trema naredi svoje in se stavki obrnejo. Šlo je za slabo izražanje.  Kar se pa tiče poročanja našega radija delujem po principu: temelj demokracije je dobra opozicija. In tudi če RŠ pri nas predstavlja opozicijo, je to dobro, zato ne želimo, da o ŠOUL poroča nekritično.

Od vaše organizacije mediji težko pridobimo potrebne odzive, tudi v zadnjem času je bilo tako. Zakaj?

V PR-službi nimamo zaposlenega. Vse delo opravljajo študentke za povprečen honorar med 150 in 200 evri in ne morete pričakovati, da bo odziv sekunden, da bo zmeraj odgovorjeno v istem dnevu. Še posebno, ko dobimo ogromno število vprašanj iz ogromnega števila medijev. Že ko sem bil vodja resorja za komuniciranje, smo se dobro razvijali pri hitrem poročanju in obveščanju, to moram poudariti. Res pa je, da nismo bili še nikoli v situaciji, v kakršni smo zdaj. V zadnjem mesecu je iz nule medijskega pritiska nastal stoprocentni in tudi študentke so pod pritiski. Je pa to tudi priložnost, naše študentke in študenti se tako kljub nizkim honorarjem učijo iz prakse, kako delovati na področju odnosov z javnostmi, in to so zanje neprecenljive izkušnje.

Vseeno je očitek, da mediji ne pokrivamo vseh zgodb, na trhlih tleh. Marsičesa niti ne skomunicirate.

Nekomuniciranje je kritika zame, ne za PR-službo, ker moram kot predstavnik organizacije poleg direktorja dajati intervjuje. Ker nisem želel, da mediji izrabljajo moje mnenje, moje mišljenje, do sprejetja proračuna nisem želel dajati izjav. Potem sem videl, da je vseeno boljše, da imajo dve perspektivi, in sem se odločil odzvati na vaše prošnje. Nočem se zavarovati, je pa res, da sem star 23 let in da niso zmerom vse zadeve izpeljane na najboljši način. Trudil se bom izboljšati našo komunikacijo z mediji.

Jaz sem tudi stara 23 let, pa ko nastopiš na položaj, to ni več pomembno.

Ja, ampak ne moreš pa rešiti vseh stvareh v mesecu dni. Probamo izobraževati, da bodo znali odgovarjati na novinarska vprašanja, a to terja čas. Ne mislim, da PR služba dela slabo, ampak res je, da smo v težavah, ker se je delo možno povečalo. Pripravljen sem dati študentkam iz PR službe nekaj časa, da se stvari uredijo, je pa tudi njim je prioriteta študij, zato včasih kakšna zadeva traja nekoliko dlje. 

Na zadnji seji so določeni poslanci na vodstvo javno naslavljali vprašanja, ki bi jih lahko reševali zasebno, ne na javni debati. Mislim predvsem na vprašanje, ali je ŠOLT, še en zavod, ki mu v letu 2021 odpovedujete financiranje, o tem bil obveščen pravočasno ali je bila to laž.

Oseba, ki je to vprašala, je poslanka opozicijske skupine. Tudi sicer sem se odločil, da bomo na tem področju malo spremenili sistem - preden se bodo stvari sprejemale, bomo vse večkrat predebatirali znotraj organizacije, tudi s poslanci opozicije. Najprej se bodo sklepi, ki so nujni za organizacijo, sprejeli na predsedstvu, nato pri poslancih oziroma skupaj z njimi. S ŠOLT-om smo bili na sestankih, ampak jaz imam občutek, da so na tisti seji vsi začutili, da se da o stvareh, ki so že dogovorjene, 'še boljše zmeniti', in so to poskusili doseči s tem, da bi omadeževali celotno organizacijo, česar kot predsednik ne bom dopustil. Videl sem, da so zato, ker je RŠ naredil takšno medijsko gonjo, vsi dobili krila in poskusili pritiskati še bolj. Vseeno pa jaz vso to medijsko pozornost vidim kot priložnost, da se organizacija izboljša.

Očitalo se je tudi, da so nekateri posamezniki, ki sodelujejo z RŠ, nastopali tudi na zadnjih volitvah kot vaši protikandidati. Je to, da se kritizira demokratična pravica do kandidature študentov, nesporno? Na RŠ sicer odgovarjajo, da se pri njih sodelavstvo menjuje hitro in da tisti, ki so sodelovali na volitvah, ne pišejo o tematikah, ki zadevajo ŠOUL.

To ni res. Kot predsednik ne morem biti zadovoljen s tem, da se RŠ, ki ga financiramo, s svojimi novinarji pojavlja kot protiekipa na volitvah. Imajo vso pravico, samo potem ne moremo govoriti o tem, da so objektivni pri poročanju o takih volitvah. To je moje osebno mnenje. Ne zdi se mi primerno, da se to dogaja. Če bi recimo novinarka RTV kandidirala za poslanko državnega zbora ali kakšno drugo javno funkcijo in hkrati tudi poročala o teh volitvah, ali se vam to ne bi zdelo sporno?

Oni trdijo, da tisti, ki so na volitvah sodelovali, niso poročali. Je po drugi strani po vašem mnenju primerno, da na volitvah kandidirajo študenti, ki so obenem člani volilne nadzorne komisije ŠOS? Tak primer je bil recimo Žiga Stopinšek.

Jaz nisem pravnik niti del sodnega sistema. Vsakič rečem, da če pride do kakršnihkoli nepravilnosti, imamo institucije, na katere naj ljudje naslovijo vprašanja. Mislim, da študentska organizacija ne deluje nepravilno. V državi imamo institucije, kot so policija, sodstvo, računsko sodišče - vsak, ki misli, da obstaja nepravilnost, naj se obrne nanje.

Že, ampak ali ni paradoks, da se vam kandidatura, če oseba sodeluje z RŠ, zdi sporna, kandidatura, če si del komisije, pa ne?

Kakšna pa je bila odločba do Žige Stopinška?

Bila je ovržena.

Zakaj bi torej to bil problem - če si v Študentski organizaciji Slovenije in če si predstavnik ŠOUL, se po vašem ne moreš spuščati v nadzorovanje notranjih zadev?

Ne moreš nadzorovati volitev, na katerih nastopaš.

Saj jih tudi ne smeš, člani nadzorne komisije ŠOS ne smejo nadzorovati volitev organizacijske oblike, ki jih je imenovala, zato Žiga Stopinšek (imenoval ga je študentski zbor ŠOUL) niti ne bi smel nadzirati volitev v ŠOUL, vendar je že pred volitvami odstopil kot nadzorni član. Kot predstavnik izvršnega organa organizacije se ne morem spuščati v to, kako odločijo pritožbeni ali nadzorni organi. Ne strinjam se, da bi lahko ti dve stvari povezovali. Mogoče je res, kar govori direktorica RŠ, da oni s kandidaturami nimajo nič, ampak če vodijo protiekipe na fakultetah, je to sporno.

Strošek dela za sedem najbolje plačanih zaposlenih v ŠOUL je bil v preteklih letih 280 tisoč evrov. Kot ste poudarili že na seji, lahko vi govorite le za študentske dele honorarjev, ne pa za zaposlene v administraciji. Kot predsednik sicer prejemate honorar 555 evrov. Kako pa se opredeljujete do omenjenih vsot? Se vam zdijo primerne?

Ti ljudje, ki prejemajo ta denar, lahko takoj zagotovijo, koliko dela imajo, da upravičijo svoje plače. Vsekakor študenti ne moremo sami voditi vsega tega, ker je organizacija velika. Res je, da moramo mogoče v prihodnje, glede na to, da so šla financiranja dol, stremeti k optimizaciji. Ampak vseeno sami ne moremo delati stvari, ki zahtevajo osem ur dela na dan. Pri predlogu finančnega proračuna zagotovo ta številka ne bo 280 tisoč evrov, za to se bom tudi sam boril. Nas pa oni opozarjajo na vse pomanjkljivosti, da v organizaciji ni nepravilnosti. Se pa strinjam s tem, kar je moj predhodnik Klemen Peran rekel leta 2019 v Tarči, da se je treba pogovoriti o smiselnosti višine tega denarja. Danes je lahko najvišja plača zaposlenih v študentskih organizacijah dvakratnik povprečne slovenske plače in tukaj smo že naredili korak naprej. Moram pa omeniti tudi, da smo v zadnjih letih in mesecih stroške dela znatno zmanjšali, s tem bomo verjetno primorani nadaljevati, kot sem že povedal, naša primarna skrb so študenti.

Kam pa je v zadnjih mesecih šel denar, namenjen Kampusu? Druženja namreč odpadajo, videli smo, kako težavno je v teh časih organizirati aktivnosti v živo in še nekaj časa bo trajalo, preden se bodo zadeve vrnili v stare tirnice.

Lani je Kampus dobil slabih 600 tisoč evrov, letos 270 tisoč manj. Takrat so bili v Kampusu trije zaposleni več, ki so jih ta mesec morali odpustiti, teh stroškov ni več. Varčevati bodo morali tudi pri drugih izdatkih, za podrobnejši opis boste morali vprašati njih. Res je nekaj projektov odpadlo, bo pa v prihodnje Kampus organiziral tudi virtualne dogodke kakor že lani. Ob tem upravlja tudi vse nepremičnine ŠOUL, s slabimi 7000 kvadratnimi metri, 3500 kvadratnih metrov je notranjih. Za te površine je treba skrbeti, jih vzdrževati, čistiti, ogrevati itn., pa če v njih potekajo projekti ali ne.

No ja, če dejavnosti ni, se tudi stroški menda znižajo.

Ja, verjetno potem niso tako visoki, zato smo letos, v primerjavi z lanskimi leti največ sredstev vzeli prav temu zavodu. Ampak vseeno pa denar, ki ga dajemo Kampusu, ostaja cifra, pri kateri lahko Kampus preživi.

Kdo je vloženi denar bolje upravičil v preteklem letu - Kampus ali RŠ?

Zagotovo RŠ ne. Sploh pa tu ne moremo govoriti o upravičenosti. Kampus vsa sredstva dobi od ŠOUL, RŠ ima še druge vire financiranja. Zato ne bi govoril o tem, kdo je to bolj upravičil, ampak kdo lahko brez ali z zmanjšanjem sredstev sploh preživi. Kampus bi ostal brez vsega, RŠ pa ima sredstva z ministrstva za kulturo, evropska sredstva ... Morda bo ŠOUL tudi v prihodnjih letih finančno nazadoval. Tudi ko so se pojavljali predlogi za privatizacijo RŠ, pa se bo zdaj to slišali smešno, smo hoteli RŠ pomagati. Ker enkrat bo prišel dan, ko zavodov na ŠOUL verjetno ne bo več, ker tudi denarja zanje več ne bo. Kot primer lahko dam Študentsko založbo (danes Beletrino), ki se je osamosvojila in danes dela še bolje kot takrat, ko je bila del družine ŠOUL. Včasih smo imeli na ŠOUL 6, 7, 8 milijonov evrov, zdaj jih je 2,9 milijona. Zato ko so bile v igri besede o privatizaciji, smo hoteli RŠ pomagati, ker se bo prej ko slej znašel na trgu. Mi ne ukinjamo RŠ, samo predlagali smo proračun v višini 0 evrov. Prišli bodo naši nasledniki, ki bodo morali morda nekoč to narediti z vsemi zavodi ŠOUL, ne le z RŠ.