(KOMENTAR) Dnevi bizarnosti

V kako hudo popačenem svetu moraš živeti, da verjameš v to, kar zapišeš na družbenih omrežjih, denimo stranka Konkretno, ki je za medije označila strankarska trobila vladajoče stranke, polna sovraštva, diskreditacij, greznice in ki z novinarstvom nimajo nič skupnega. Res verjamejo, da so strankarska glasila mediji? Verjamejo v svoje razglase, da jim bodo združitve z obskurnimi strankami, asistiranje pri rušenju državnih in javnih institucij in druge akrobacije omogočili vstop v parlament? Jim vsaj v delčku možganov odzvanja, da s poslanci, tistimi, ki so jim še ostali in ki jih še niso posodili kompanjonki z dežele, že skoraj dve leti pišejo najbolj sramotne strani naše parlamentarne zgodovine?

In v kakšnem vzporednem svetu moraš živeti, ko dve tretjini lastnih volivcev ne podpira vlade, v kateri si - kar je, mimogrede, za NSi pokazala najnovejša javnomnenjska raziskava? Ko omogočiš preživetje ministru z glupimi davki, ki bi v vsaki državi z minimalnimi etično-političnimi standardi osramočen za vse večne čase zapustil politični parket. In stranki, ki sredi najhujše krize, ki je doletela državo in njene prebivalce, ob pozabljenih obljubah, da mora politika iz gospodarstva, brezsramno kadruje in, če hočete, kupuje letala. A radi bi nagovorili neodloč(e)ne volivce, da so prava, najboljša, celo sredinska izbira. Morda bi pomagalo vsaj to, da bi se zgledovali po nekdanji predsednici, ki je že dolgo nazaj izstopila iz tega vzporednega sveta.

V kakšni državi živimo, ko so novica dneva prestopi obskurnih, nevidnih in nepomembnih poslancev, ki niso sposobni sestaviti enega smiselnega stavka in katerih edini cilj sta politično preživetje in pomoč v predvolilnih kalkulacijah? V državi, kjer generalni direktor policije, ki (je in še) aktivno asistira pri demontaži ene najbolj spoštovanih institucij pri nas, naokrog ovaja sedanje in nekdanje politike, ki so njemu in njegovim ukazom pokazali ogledalo. In kakšna je to vladajoča koalicija, o kateri morajo razpravljati v Evropskem parlamentu? STA niti ne bomo več omenjali, zdaj je aktualno rušenje avtonomije RTV Slovenija z najnovejšimi premiki osebkov v programski svet, person a la Vane Gošnik, ki bi jih, če samo preberete nekaj njegovih zapisov na družbenih omrežjih, brez večjih težav umestili v mrak najskrajnejše desnice.

In ne nazadnje, kam smo prišli, ko se kot odrešitelj ponuja človek, ki je glasen in jezen samo zato, ker se je njegova kariera v energetiki z vladnim posredovanjem končala? Če bi dobil nov mandat, bi bil, verjemite, še naprej tiho. Ne bi ga motila korupcija, ne fašizem, ki ga uporabi v drugem stavku, pa tudi njegova primorska nrav, ki je menda zdaj z vso silo prišla na plano, bi še naprej prijetno hibernirala.

Minuli teden je bil brez dvoma bizaren, nič manj kot zadnji dve leti slovenske vladajoče politike. Tudi zato bosta zadnji dve leti, vključno s patološkim tednom, ki se je iztekel, in nič manj brutalnimi meseci, ki so pred nami, vredni resnega razmisleka, kam Slovenijo v supervolilnem letu obrniti.